Vsi (Suzana, Klavdija, Marjeta in Tomaž) smo se dobre volje in v pričakovanju podali na maraton v Pariz. Potovanje je minilo brez zapletov in hitro smo prišli v hostel. Po prvem »šoku« in krajši pavzi smo tako že šli po štartne številke, no, tu pa se je začelo …
Najprej vrsta, ki ji ni bilo videti konca. In v kateri stojiš, čakaš in te noge že pošteno bolijo. A ta izkušnja nam je odkrila novo, pomembno spoznanje: na maraton moramo naslednjič že dan prej! Končno smo po vseh formalnostih dobili številke in tako smo se vendarle lahko posvetili počitku in pripravam na naslednji dan. Koliko nemirnih metuljčkov je bilo v trebuhu!Misli so letele vse naokrog, predvsem pa okrog osnovne skrbi: ali imam vse pripravljeno???
Na dan maratona nam ura zazvoni pred peto. Že tako ima vsak s sabo veliko dela, za nameček pa nam v hostlu ne odprejo kuhinje za tako potrebno kavo. Po pregovarjanju in prepričevanju nam le uspe. Ko se najemo in pripravimo, pa pot pod noge in na štart. Super, da je v naši bližini glavna prometna povezava in na želeni cilj prispemo zelo hitro, v miru se pripravimo, oddamo garderobo in se odpravimo v bokse. Organizacija je izredna, vse poteka tekoče, tekmovalcev pa – toliko, da jim ni videti konca na Elizejskih poljanah. 
Tu si zaželimo srečo in se razvrstimo v svoj boks. S Klavdijo sva skupaj, uživava ob pogledu na slovensko zastavo, ki visoko plapola, a žal v drugem boksu, tako da ne moreva do nje.
Maraton se začne. Začnem, kot bi bila na treningu, umirjeno. Po tleh je polno odvržene obleke, polivinila, steklenic – gledam in dvigujem noge… Tečeva in se drživa skupaj, opazujeva vso to množico, vse vesele navijače, ki so množično ob progi in spodbujajo, hkrati pa gledava na uro, da naju vsa ta razposajenost ne potegne v svoj vrtinec.
Mimo naju priteče »naš« – Slovenec in naju ogovori, kako lepo je slišati slovensko besedo tako daleč od doma, beseda dve in vsak svojo pot. Tu se tudi s Klavdijo razideva in nadaljujeva vsaka po svoje…..
Opazujem ljudi, že med samimi tekači je eno samo veselje, pesem, spodbujanje invalidov, ki jih dohitevamo. Spustimo se v podvoze, ki so dolgi kot tuneli, odmevajo naši vzkliki, vzkliki navijačev ALLEZ ALLEZ. Res enkratno! Komaj najdem besede za opis… Vse to mi daje toliko energije, da sem naenkrat ob Eifflovem stolpu, oooooooo, za mano je že 30. km, jaz pa nič utrujena. Potem nekje pri 38. km začutim, da bom pa garala do cilja, saj so noge težke in začenjam dobivati občutek, da se vlečem. Pogledam na uro, o neee. »V redu si«, si rečem, »to je samo občutek.« Ker že veliko tekačev hodi, ne more več… Kar naenkrat pred sabo zagledam tekača, ki ima na hrbtu napis 41km in nas spodbuja, da je do cilja samo še kilometer. Samo še malo, čisto malo! In res zagledam cilj, ura pokaže 3:53! Preplavi me občutek sreče in ena sama misel: USPELO MI JE!!!!
Prečkam cilj in grem proti prostoru, kjer smo dogovorjeni. Vsa vesela že kličem: Uspelo mi je!« Oba, Tomaž 3:08 in Marjeta 3:38, delita srečo z mano, tudi njima je uspelo in oba sta zadovoljna. Počakamo še Klavdijo, ki ni daleč za menoj oz. je že tu s časom 3:55. Vsi smo presrečni in vrnemo se v hostel. Malo si spočijemo, se najemo in se takoj odpravimo na potep po Parizu.
Mesto nas očara v vsej svoji podobi. Kako lep je pogled z Eifflovega stolpa, škoda je le, da je taka gužva. In da smo izgubili kar nekaj dragocenih ur za ogled preostalih stvari…. Vendar nas misel na osvojeni pariški maraton takoj potolaži: priprave skozi celo zimo so doživele svoj epilog in uspel nam je dan, ko je Pariz postal – naš!
Prehitro pride dan vrnitve in vsi polni lepih občutkov in spominov se vrnemo, ker pa je ravno dan za naš tekaški trening, se odločimo, da se oglasimo pri »sotekačih« in se jim zahvalimo za vso podporo in skupne treninge, predvsem pa obema trenerjema za vztrajnost, posebno z mano, ki nikoli nisem pomislila, da bom kdaj dosegla tako razdaljo.
Še enkrat HVALA vsem v 3K Športu!
Suzana