Čeprav sem se za nastop na maratonu odločila že precej zgodaj in čeprav sem trenirala praktično vse leto, me je bilo same tekme kar strah, bolj, kot me je bilo vsakega nastopa na polovičnem triatlonu. Morda sem podlegla bolj množični in medijski obravnavi maratona, morda me je skrbelo za moje telo, ki se v kombinaciji različnih disciplin veliko bolj znajde. Maraton je zame predstavljal poseben izziv.
EN TEDEN PRED TEKMO
Ponedeljek je in še šest dni me loči do mojega prvega maratonskega nastopa. V meni se začenja neka neznana nemirnost, ki mi zapoveduje, da moram biti v tem zadnjem tednu kljub predpisanemu počitku vendarle aktivna.
»Maraton je v glavi!« mi v vedno večjem tempu in vse glasneje odzvanja v vsaki celici mojega telesa, kar sama razumem kot opozorilo, da mora biti za maraton v glavi prav nekaj posebnega: neki skrivni recepti, aduti, ki tokrat niso v rokavu, jokerji ali kvizkoti, čarobne formule, male skrivnosti velikih mojstrov, nekaj pač, s čimer bi se izognila ali pa vsaj omilila možne primere največjega presenečenja, neke povsem nepredvidljive situacije, tako imenovane krize, nalete v zid ali kakor koli se že reče težavam na progi. Nekje v ozadju mojih misli se vendarle oglaša moj spomin in me hrabri, da sem si nekaj tovrstnih izkušenj že pridobila na dosedanjih tako tekaških kot triatlonskih preizkušnjah, ne nazadnje tudi na dveh IM polovičkah, ampak kamor koli se obrnem, karkoli preberem, s komerkoli se pogovarjam, povsod skačejo v ospredje opozorila, da je maraton posebna zgodba, tekma, na kateri človek ne uživa, ampak trpi, in da je tri četrtine uspeha na maratonu – v glavi. In sem šla raziskovat, kaj bi to lahko bilo in, kar je verjetno najbolj pomembno, ali morda v glavi že je?!
Spomnim se prvih misli na maraton in s tem prepričanja, da sama toliko časa za tekaške treninge nimam. Potem je prišla ideja od zunaj: akcija Adidasa in Šport TV-ja me je pripeljala do odločitve in do končanih priprav na maraton, torej do točke, ko je pred mano najpomembnejše. Predvsem Gregor je boter moje odločitve za maraton. Do zdaj ni bilo prehudo, kaj pa še bo, pa (na srečo) zdaj še ne vem. In: za kar se odločiš, za tem moraš stati! ‘NIČ NI TEŽKO, KAR SE MORA!’ bi tako lahko bila moja prva mantra, prvo polnilo v glavi v tistih težkih trenutkih na maratonu.
Veliko srečo imam, da sem obkrožena s športnimi prijatelji, ki spremljajo moje priprave na maraton in me tako nemalokrat zelo dobro poznajo. Ravno od njih zadnje dni pogostokrat slišim, kako dobro sem pripravljena: Igor me hvali preko Garmina, Rok mi pove, da imam še veliko rezerv; ravno ko tole pišem, berem njegove spodbudne besede o tem, da sem zdaj za 50% bolje pripravljena kot sem bila maja, pred nastopom na dunajski triatlonski polovički. Uau, če to ni spodbuda, direktno za v glavo?! Z obema bomo v naslednjih dneh, verjetno vendarle bolj v tekaškem smislu, prav gotovo še dodelali pravi pristop do tekme. Oba mi napovedujeta neverjetne tempe, ki pa jih bom, glede na to, da sem zmogla tudi vse njune treninge, seveda skušala realizirati. In to bo gotovo ena izmed pomembnih spodbud: VERA IN SPODBUDA TRENERJEV torej!
Niti ne za njimi, ampak ob njih, občutim naklonjenost tekaških prijateljev, kamor štejem tudi Matjaža: vsi po vrsti me spodbujajo, hrabrijo, slavijo. Tudi njim se zdi, da sem tako dobro pripravljena, da ne bom imela nobenih težav. Ni pomembno, s kom od njih se pogovarjam, vsak je tako prepričan vame, da se mu niti ne upam omeniti mojih skrbi, od teh da grem vendarle na maraton in da le-ta ni enak npr. 21-ki, do tistih, da ti pot do cilja zagotavlja ne samo telesna pripravljenost, ampak predvsem tisto, kar imaš v glavi. Matjaž tako kot trenerja verjame celo v mojo nadzvočno pripravljenost, me pa potrpežljivo posluša in miri, celo preračunava grame OH-jev, ki jih rabim za med tekmo. Vsi me navdajajo s prijetnimi občutki samozavesti, z dejstvom, da zmorem: SAMOZAUPANJE bo še ena od mojih manter za težke minute!
Ok, priznam, morda je zdaj moj občutek rahlo bolj miren, ampak, kako naj vem, da so to tiste stvari, ki so mišljene, da so v času maratona v glavi, in predvsem to, da so tiste prave? Ker tega ne vem, še iščem naprej, tokrat grem na Google in odtipkam ‘maraton psihologija’. Zelo hitro najdem članek z naslovom Mentalni namigi, kako se pripraviti na maraton Eve Kovač, sodelavke znanega športnega psihologa dr. Mateja Tuška. Seveda s pozornostjo preberem njene namige in si jih skušam zapomniti: oblikujte si močno spodbudo, vodite dnevnik treningov teka, poskušajte trenirati v vseh mogočih pogojih, spomnite se pozitivnih izkušenj, med treningi vadite tehnike preusmerjanja pozornosti in ‘močen kot lev’. Seveda si kar se da močno želim končati tekmo, tudi Tatjanino opozorilo na vse pretečene kilometre v zadnjih dveh (500km) in zadnjem mesecu (285km) je izredno navdihujoče in tudi treningov po povsem mokrem PST-ju ni manjkalo. Med ostalimi namigi se mi zdita največji neznanki zadnja dva, torej se lahko v teh dneh še malo bolj posvetim njima. »S preusmeritvijo pozornosti prekinete informacijo o bolečini, utrujenosti in se zato z njo lažje soočate. Dobro je, da to že treniramo na treningih, da ne bomo te tehnike prvič uporabili na maratonu.« Ok, misli bodo močnejše od telesa, bodo, ni druge, res (tega sem se naučila tudi že pri Matjažu, ki je imel za IM tudi neke podobne adute). Druga pa je, da si »lahko predstavljate, kako ste močni kot lev ali kako lahko tečete kot galeb, ki leti po širnem modrem nebu nad morjem.« Aha, zdaj se mi je posvetilo, to pa so misli, ki so v glavi in ki te navdahnejo z mirnostjo, močjo, zmagovalnostjo in vero, da zmoreš. Super, nekaj teh misli bom še našla in si jih pripravila, sploh, če je to edino, kar mora biti v ključnih trenutkih maratona – v glavi. MENTALNA PRIPRAVLJENOST je očitno zelo pomembna.
Verjetno mi bo prav prišel tudi kakšen občutek, ki sem ga že doživela na treningu. Zanimivo je, da me je marsikdo pomiloval ob podatku, koliko kilometrov sem morala preteči na posameznem treningu, sama osebno pa sem se dolgih tekov vedno bolj veselila. Vedno večkrat se mi je namreč tam po 15. kilometru dogajal občutek popolne sproščenosti, nekakšnega lebdenja, miselnega užitka in neizmerne vznesenosti, ki me je popeljal v povsem nov, moj svet in ki me je prepojil z neizmerno srečo. Tam sem bila sama s sabo, kot najlepša in najboljša princeska, vse okrog mene pa je bilo prelepo. Vedno bolj sem si želela dolgih tekov in vedno bolj sem uživala v njih. In morda bi mi prav prišla ta SPROŠČENOST tudi na tekmi.
Razmišljam, da bom v teh dneh vzela v roke tudi kakšno knjigo, da mi bo morda razkrila še kako dodatno skrivnost, ki mi bo pomagala. Spomnim se, kako prav mi je prišla knjiga Kiliana Jorneta Teči ali umreti pred dunajsko polovičko: Kilian je vrhunski gorski tekač in navajen vseh mogočih zapletov, bolečin, trenutkov dvoma in nepopustljive borbenosti in v njegovem zapisu dobiš veliko možnosti za to, da si pripravljen na ‘stisniti zobe’. Morda jo bom listala še enkrat, morda bom vzela še kaj drugega. Gotovo ne bo odveč.
Že zdaj vem, kako močno je z mano vsa moja družina. Precej pričakovano se za glasno navijanje že zdaj prijavljata Urška in mami in točno vem, kako bosta z mano. Tudi Tina, Brin in Matjaž bodo počasi napovedali svojo prisotnost, vem pa, da četudi je ne bodo, bodo ob progi. Seveda bom vesela njihove spodbude, gotovo me bo gnala naprej, je pa res, da so verjetno že do zdaj najbolj občutili mojo udeležbo na maratonu: kakšna večerja ali kosilo manj ali morda (le) kasnejša priprava, nepospravljanje stanovanja, moja odsotnost ali/in moji prihodi že krepko v noč jih spremljajo gotovo vsaj zadnji mesec. Prav oni so tisti, ki so občutili tisto zahtevno plat priprav na maraton, ko treningi niso in niso bili krajši od dveh ur, ko sem zvečer samo padla v posteljo in ko smo šli na nedeljski izlet ob enih popoldan J. Gotovo bodo veseli, da bo konec tega obdobja in da me bodo vsaj za trenutek ali dva dobili nazaj. Morda bo posredi tudi PONOS, prav gotovo bo pa OLAJŠANJE za vse moje najdražje, in tako tudi zame. Morda je tudi to lahko mantra za tiste težke trenutke na maratonu, saj se bo po njem končalo eno in začelo drugo obdobje, v katerem bom vsaj nekaj časa spet malo več doma. SREČA MOJE DRUŽINE!
Joj, kako me zanima, ali je to tista prava vsebina, ki jo bom imela v glavi pred in med maratonom. Je še kaj, kar lahko naredim že/še danes, da mi bo potem lažje v nedeljo?
MARATON IN TRENUTKI PO NJEM
In je prišel tudi ta dan, ki sem ga sprejela z mešanimi občutki. Mislim, da se me je trema presenetljivo močno dotaknila in tako sem si že od jutra prigovarjala vse pozitivnosti, ki sem jih poznala. Po rutinskih pripravah in zajtrku sem se odpravila na prvi zbor v Jakopičev drevored, kjer sem se srečala z Adidasovimi kolegi- Prijetno je bilo, vsi smo si še zaželeli srečno, potem pa sem že lahko odhitela na pred Dramo. Tam je bila že zbrana 3K-jevska druščina, po obveznem skupinskem fotografiranju sem dokončala še zadnje priprave na štart. Vesela sem bila obiska mami in Matjaža in počutila sem se res dobro. Tako razpoložena sem se odpravila na štart.
S Klavdijo, Tatjano in Andraževo Špelo smo se postavile v 3. cono bolj proti koncu in mirno počakale na pok pištole. Malo več kot osem minut smo potrebovale do prečkanja štartne črte in – začelo se je zares.
Kmalu sva ostali sami skupaj s Špelo in izkazalo se je, da bova tekli skupaj. Zanimivo je, da ti tekma, na katero se pripravljaš nekaj mesecev, nasproti pripelje ljudi, na katere nisi računal. S Špelo sva tako ostali skupaj ves prvi krog, povsem pod nadzorom sva imeli tempo, lahko sva še kakšno rekli, na postajah je Špela kozarčke vode pobirala za obe. Kdaj pa kdaj se nama je pojavilo vprašanje, ali nisva morda prehitri, ampak ob koncu prvega kroga je meni ura pokazala okrog 1:58 ali 1:59, s čimer je bil prvi cilj izpolnjen: prvi krog končati pod dvema urama. Super!
Tako sem se povsem pogumno odpravila v drugi krog, za katerega sem vedela, da ga bom tekla sama. Zapisa na uri še nisem pogledala, ampak od začetka mi je šlo kar dobro. Morda sem tempo upočasnila za sekundo ali dve, ampak kilometri so se lahko zbirali tako v moji glavi kot v moji uri. Šlo je, nisem imela občutka, da upočasnjujem, čeprav sem vedela, da se moj boj šele začenja. Ves čas sem si govorila, da naj bo drugi krog maratona podobno kot 21km po 90km kolesa, ko so občutki tudi ne ravno lahkotni, in mi je šlo. Pri Tehnološkem parku so me razveselili moji domači, Matjaž in Brin sta z mano naredila nekaj metrov, in takrat tempo ni bil tako pomemben. Je pa res, da sem se že borila sama s sabo. Pri Acapulcu me je čakala Valentina z dodatnimi geli. Ful je bila spodbudna in njene besede so mi dale dodaten zagon. Nisem se predajala, pogumno sem se borila. Nekje na 26., 27. kilometru pa se je začelo: neznansko so me začenjale boleti noge, povsod, nad koleni, pod koleni, stopala… Občutek je bil povsem nov, na treningih se mi to ni zgodilo niti enkrat. Ok, sem si rekla, verjetno je to zdaj to. Težko je, ampak boriti se je treba naprej. Skušala sem jesti, tudi pila sem na vseh postajah, bolečina pa na žalost ni pojenjala, ampak je trmasto ostajala. Nisem se kaj dosti sekirala, čeprav me je seveda to motilo; tekla sem naprej pač po svojih močeh. Nekateri so me začeli prehitevati, spet drugi so se ustavljali v silnih mukah, ki so izkazovale težave s krči. Tako sem se ves čas lahko bodrila, da mi ne gre slabo in da sem dobra, da se borim.
Zanimivo je bilo, da kljub vsemu nisem obupavala, samo vedno težje sem si predstavljala pot do cilja. Bom sploh zmogla do konca, se bo enostavno pravilo ‘ena noga naprej, druga noga naprej’ izkazalo za največjo moro in nekaj povsem nedosegljivega?!
Neeeeee, ne dam se, gremo naprej. Čas bo, kakršen bo, to, da bom maratonka, pa tudi – bo!!! Pri Ruskem carju me je presenetil Matjaž in se odločil, da mi bo delal družbo. »Ti je v redu, če tečem s tabo?«, me je vprašal, jaz pa sem mu samo povedala, da ne morem govoriti. In sva šla, malo počasneje, kot sem želela, ampak sva šla. Matjaž je bil izredno spodbuden, pomirjujoč, bližina cilja pa me je tudi dodatno motivirala, da sem se trudila bolj, kot sem se lahko. Bolečina je bila vedno močnejša in bila sem že podobna komajda premikajočemu robotu J. Na 40. kilometru so me noge že tako bolele, da so moji izdihi postajali vse glasnejši, ampak takrat vprašanj na srečo res ni bilo več. Gremooooooo, delaj, garaj, še malo, pa boš v cilju, sem vedela. Tako sem stisnila še tisto zadnjo ravnino, se potrudila do zadnjega atoma moči in zmagoslavno pritekla v cilj. MARATONKA POLONA! Yes, uspelo mi je, prvič v življenju sem pretekla malo več kot 42km in to res v kosu, brez ene pavze, enega prehojenega koraka, ok, z enim pomislekom o tem, da bom zmogla, hkrati pa tudi z enim žarom boja in zmage. Juhej, uspelo mi je!
Sama osebno sem presrečna, zadovoljna sem s svojim nastopom in tudi ponosna sem nase. Hvala Roku in vsem 3K-jevcem za nesebično podporo, spodbudo in razumevanje! Vesela sem za vse, ki so bili pred mano, in s spoštovanjem gledam na tiste, ki so bili na maratonu zato, da so pretekli cilj. Danes še bolj. Meni osebno pa se je potrdilo to povzdigovanje maratona, nekakšno strahospoštovanje, ki ga ta tekma zahteva.
Zdi se mi namreč, da sem bila za nastop dobro pripravljena, naredila sem vse treninge in to ne slabo. S trenerjema smo skovali kompleksen in natančen načrt za tekmo, ki pa sem ga izpolnila le v prvi polovici proge. V drugem delu se je zgodilo, kar sem pričakovala, morda vendarle v manjši meri, kajti svojega telesa z glavo nisem mogla ukrotiti. Sama glava pa je ostala optimistična, spodbudna, tako rekoč brez kriz, saj so kilometri kar leteli in občutka, da se tekma vleče, nisem imela. Verjetno bo imel kaj za povedati kdo od trenerjev in priznam, da me njihovo mnenje zanima. Od kod ta bolečina v nogah, od kod neka povsem nova situacija, na katero sem bila sicer mentalno pripravljena, telesno pa ne?
Že zdaj se veselim novih spoznanj glede vsebin, ki mi bodo tako tudi v prihodnje še vedno neznanka. Morda res v manjši meri, ampak še vedno (ok, poskus je bil do zdaj res samo eden) ne vem, kako se izogniti vsem tistim stvarem, ki se tako pogosto pojavljajo povsod, kjer se govori o maratonu. Tokrat sem po svojem vedenju vendarle naredila vse, kot je pred takšno tekmo treba, nekaj novega pa bo treba pogruntati še za sam nastop. Seveda si enkrat v prihodnje želim tudi drug del tekme odteči po planu. No, in spet so pred mano novi izzivi, novi cilji in nove poti!
Juhej, se jih že veselim. Priznam, da ne vem, če bom zmogla počakati celo leto, da ponovno preverim vse elemente, ki so potrebni za uspešen nastop na maratonu, morda mi je tokrat zmanjkalo le malo. Je pa res, da zdaj, po pretečenem maratonu, še bolj obožujem triatlon in upam, da bom tudi v prihodnje našla dovolj časa, da ga bom uspela nadaljevati!
Polona