Pisanje po-maratonskega poročila se v samem začetku začne pri izbiri kandidata za poročilo, … in se porodi ideja, ki jo tukaj posredujem šefu:
Kdor prvi napiše poročilo (poglej mene, kako hitro tipkam) lahko nominira tri kolege – kandidate za poročilo. Težko se mi je odločiti koga, ker so prav vsi kolegi in kolegice zelo zanimivo in navdihujoče podajali prve vtise po teku, vsi z domiselnimi in iskrenimi povzetki, podrobnostmi, analizami in prav vse si želim prebrati. Težka naloga pred mano, no…ok: nominiram Micho Bukovec (od njega že zelooo dolgo nismo nič prebrali), Matjaž Mandelj (ker smo se tako zabavali ob branju njegovega poročila iz Pule) in Urban Pavlovčič (vsi, ki smo bili tisto jutro z Urbanom vemo zakaj .
Nato fantje nominirate naprej, za to tekmo ali prihodnje. Šef, se strinjaš?
Torej, trenirala sem neutrudno od novembra naprej. Vse treninge bolj ko ne naredila, sem pa tja morda kaj izpustila, a glavnino prizadevno oddelala. No sva oddelali, s Heleno. Pridno, dosledno, še v četrtek tik pred maratonom sva bili na treningu. Sami z Lukom. Bilo je odlično.
Kaj napisati o dnevu tekme? Noč je bila kratka saj smo vstali že pred tretjo uro zjutraj in se odpravili na pot, celo pot se na veliko zabavali in hecali in se imeli resnično fino. Pri meni nobene nervoze, Igor mi je dal zelo vzpodbudna navodila – edini cilj, ki ga moraš doseči je, da prideš v cilj. Enkratno!
In tako je tudi bilo. No, prvih 25 km zares dobro, zelo zadovoljna, brez kakršnih koli težav, dvakrat ujamem svojega tempo tekača, ker zavijem na stranišče in mi gre res dobro, počutim se dobro, brez bolečin, zares dobro. Nato pa tik pred okrepčevalnico stisnem isogel in na okrepčevalnici spijem poln kozarec isotonica. Napaka, velika napaka. Tekočina ne gre nikamor, napolni mi želodec in naprej tečem z ogromnim balonom polnim klokotajoče tekočine. Mučim se do 28 km, ko se odločim, da odvečno tekočino pač izbljuvam, ker tako ne morem naprej. Vendar počutje ob tem pade na -3, kar se mi pozna na tempu drastično. Se ne menim za tempo, ker je bilo navodilo naj vztrajam, potrpim in bom močna. Kar trener reče, to treniranec naredi. Sedaj se tudi že sonce počasi prikaže iza oblakov in topli sončni žarki mi grejejo obraz. Dan postaja lepši in toplejši, čedalje več pohodnikov srečujem po trasi, sem ter tja koga prehitim, sem ter tja kdo prehiti mene. Malo se zadeprimiram, ko tempo tekač 4:30 odteče mimo mene in ga ne morem držat dlje kot 3 minute.
Miiiirrrno!
Nato s kolegom Easy-runnerjem iz Padove tečeva skupaj nekaj kilometrov, ko se meni kot ponavadi v zadnjih kilometrih vklopijo rezervne turbine in odletim naprej. Tečem skozi mestece, po kockah, mimo zgodovinskih trgov po klancu nazgor, nato navzdol še ovinek v levo in v cilj. Jupiiiiiii, medalja za vrat, voda v roko in petke kolegom, ki me pričakajo v cilju. Sledi objemanje in obvezno hitrostno poročilo vseh kolegov, zelo vesela sem bila za vse kolege in kolegice! Slišim Izota, ki govori: »Mali me je našibo za minuto, ja sam deda, kako da dedi trči?…(Izo car!)«, Urban pa vidno srečen, Boštjan razpoložen kot ponavadi, Mičo nasmejan, sproščen, deluje povsem svež, vprašam se ali je sploh tekel? Seveda je in to z zelo dobrim časom. Matjaž, ki je svoj hitrostni nastop zaključil že ure nazaj mi pomaga pri hranjenju, pitju, občudovanju medalje, ob moji hkratni besedni poplavi ter vsem kar imam za postorit s samo dvema rokama. Punci počivata v avtu, srečni, da sta v cilju in z dobrim rezultatom na samem začetku sezone. Mojca – Naš support team manager – me za piko na i zelo razveseli z nakupom vzorcev projekta CXYZ. Hvala vsem!!!
Pri Mikiju
Skupna ocena: izjemna izkušnja, čudovit izlet s kolegi in vredno vsake sekunde!!! Prav vidno zadovoljni smo se odpeljali v Gorico na kosilo, kjer zaključimo Ta3KŠportniDan na najboljši možni način. Hvala vsem za družbo. Bilo je nepozabno!
Mirjana