Viki je že podal poročilo treninškega dneva na dan dela 1. maja na pripravah v Medulinu. A Vikijevo poročilo izhaja in temelji predvsem na športnih dejavnostih. Ker pa se je dogajalo še precej »spremljevalnih aktivnosti«, za katere menim, da nikakor ne bi smele biti spregledane, bom poskušala osvetliti še ta vidik priprav.
Naša družina, sicer okrnjena, brez Pie in Vite, ki sta bili na svojih plavalnih pripravah, torej Gorazd, Tara in jaz smo prispeli v soboto popoldan, tako, da smo se udeležili popoldanskega tekaškega treninga. Ob 16.30 točno, kot se za triatlonce spodobi, odtečemo na izhodišče teka za intervale. Vsi že odtečemo intervale, ko se pojavi Beno v rahlem drncu. Zamudil skupni trening. A razlog za zamudo nam med večerjo zaupa njegova tokratna sopotnica Tjaša, ki je bila zaradi Benove skrite strasti tudi prikrajšana za popoldanski trening. Benov hobi je poleg triatlona namreč tudi vrtnarjenje in nuja po presajanju pelargonij je bila tako močna, da sta bila oba s Tjašo ob skupni tekaški trening.
Naslednji dan nadaljujemo s hudimi kolesarskimi podvigi in z Gorazdom hitro ugotoviva, da hotelska kuhinja ne nudi vsega za zahtevne triatlonske želodce. Zato se Gorazd nameni v bližnji Konzum in ponudi dostavo želenih potrebščin tudi ostalim sotrpinom. Beno skromno izrazi željo po eni Jani. Gorazd sicer v rahli zadregi, a prevzet nad Benovim vrtnarskim hobijem, po Konzumu išče Jano, a tam ga napotijo v trafiko. Tudi v trafiki Jane žal nimajo. Gorazd precej nesrečen sporoči Benu novico, da Jane v tem času v Istri očitno še ni, ter da bi mu lahko prinesel edinole vodo Jano. Beno pa ga začudeno gleda, ja kje pa je vendarle problem, saj vodo sem ti naročil! Tako da veste, Beno Jano pije, ne bere 
, mi pa smo se na ta račun še dolgo smejali.
V sredo, po za nekatere štiriurnem, za najbolj zagrizene pa celo peturnem kolesu, ki mu je sledil še iztek po polotočku, smo popoldanski del namenili izobraževanju in sicer kako zamenjati počeno zračnico. Glavni učenec sem bila sama, saj sem se kljub dvoletni kolesarski karieri do tega trenutka spretno izogibala vežbanju te veščine. Ker človeka na cesti lahko doletijo situacije, ko od nikoder ni kakšnega kavalirja, ki bi prijazno priskočil na pomoč, je Igor sklenil, da je skrajni čas, da opravim izpit iz menjave zračnic in se včlanim v klub kvalificiranih menjalcev gum .
Začeti je bilo potrebno pri težjem delu, to je zadnejm kolesu. Dobro, da sem imela veliko prijaznih asistentov , Obi, Gregor, Igor, od katerih mi je vsak dal po kakšen neizmerno pomemben nasvet. A ko človek počne nekaj prvič, se hitro izgubi v množici opravil in njihovem pravilnem zaporedju. Odmik zobnika, kaveljček za bremzo, vijak pri ventilčku, pravilno odmikanje gume, menjava zračnice, kontrola, če ni kje še kakšen kamenček ali steklo…. in ne vprašajte me, kaj še vse sledi. A to je bila šele vaja! Glavni del je bil izpit, k sreči na prvi gumi. In tam sem dokazala pregovorno žensko spretnost. Časa sem imela 10 minut in nekaj sekund pred časovno rampo celo uspela z menjavo zračnice, a priznam ob velikodušnem prišepetavanju tovariša in prijaznem Obijevem in Gregorjevem nadzoru. OK, klub je dobil novo kvalificirano članico, a naj vam zaupam, takoj v ponedeljek gre kolo na servis po nove gume, ker pravijo, da je možnost počene zračnice pri novih gumah precej manjša!!
Kot poznate Igorjeve tekaške treninge, dobro veste, da znajo biti ti presneto naporni. Tudi krči lahko človeka grabijo, če se preveč žene. Bobi je tu našel odlično rešitev. Posebne dekompresijske tekaško triatlonske dokolenke, ki so v trenutku med vsemi udeleženci priprav postale veliki hit. Bobi garantira tek brez krčev, verjetno pomagajo tudi proti krčnim žilam in klub že razmišlja o skupinskem naročilu in jasnih klubskih oznakah na nogavicah. Vsi zainteresirani se obrnite na Bobija oziroma v duhu dr. Čarapa.
Vreme smo imeli v glavnem sicer lepo, v kar veste da pravzaprav ni dvomiti, če je Igor z nami, a Simon je večni nezaupljivec. Le da je tokrat dežnik zamenjal z vetrovko, nežno roza oranžne barve, kateri bi se podala prava idrijska čipka, frakovskega če ne celo frikovskega kroja. Podaljšan frakovski zadnji del, deluje izjemno elegantno na teku in verjetno precej praktično v dežju na kolesu, tako da bi bilo vredno razmisleka o klubskem kroju vetrovk Simonovega tipa.
Ta dan sta se na teku pridružila tudi novodošla Maša s svojim možem Milenkom. Milenko ni ravno navdušen tekač, bolj ljubi igre z žogo. A ko so mimo njega pritekli s skoraj nadsvetlobno hitrostjo zasopli Igor, Drago in Gregor, je Milenko Maši zgrožen zagotovil, da tako hitro pa on niti slučajno ne bo tekel. Ok, pa ne, če že nočeš, mu je dovolila Maša, ki je v teniškem krilcu navdušila Andreja.
Za zabavo je z »dovtipi« skrbel tudi Rok B., po lastni športni opredelitvi tekač s kolebnico, še bolj sabljač, nikakor pa ne človek loptica. Funkcijsko stikalo on/off, pri njem ne obstaja, deluje non stop. Odziv na ponujene iztočnice pa je neverjetno ažuren. Hvala Roku, ki je poskrbel za trebušne mišice tudi izven trim kabineta.
Tako, poleg izjemnih treningov smo imeli tudi obilo zabave. In zagotavljam vam, da se je tudi Viki prav dobro nasmejal. Slišala sem ga na kolesu, ko sem se peljala za njim. Z Mijo sta se pomirila in tudi prav dobro imela.
Igor se nam žal na koncu sicer ni pridružil na zaključni kavi ob bazenu, kjer smo ugotovili, da smo se vsi skupaj odlično imeli in super preživeli naporne a učinkovite triatlonske treninge. Zato hvala Igorju in vsem udeležencem priprav za prijetno družbo in dobro organizirane priprave. Hvala tudi Simonu, ki nas je tako prijazno in nesebično spremljal in vodil na kolesu, teku in zjutraj na plavanju. Prav tako so bili naši otroci navdušeni nad odlično družbo in varstvom Tineta in Ines. Tara je bila zelo žalostna, ko smo morali domov. In seveda ni bila edina.
Kaja