Z Barbaro sva se odločila, da triatlonsko sezono zaključiva s polovičnim ironmanom v Poreču in tam tudi uspešno zastopala 3k šport barve.
Za udeležbo sem se odločil v zadnjem trenutku, saj me je IM Emilia-Romagna, kljub krepko izboljšanem času v primerjavi z lanskim IM, pustil v dilemi. Kaj bi bilo, če bi bolje poskrbel za hidracijo in prehrano? Tako sem se tokrat odločil, da v popolnosti upoštevam Igorjeve nasvete in si sam pripravim energijsko pijačo, sestavljeno iz maltodextrina in sladkorja. Poleg tega pa mi nikakor ni dala miru misel na ves letošnji vložen trud v treninge in kako se bo to poznalo na rezultatu v Poreču. Moj letošnji Poreč triatlon je bil namreč že peti po vrsti.
Tako sem teden pred tekmo naredil še zadnji lažji kolesarski, tekaški in plavalni trening ter si zadnja dva dni vzel pavzo za regeneracijo in omilitev vnetja ahilove tetive. Za razliko od IM Emilia-Romagna sem bil v Poreču precej bolj živčen in se praktično celo noč premetaval. No po končni pripravi kolesa, opreme in oblačenju neoprena, se je živčnost že na samem ogrevanju popolnoma razkadila in na štart sem prišel povsem sproščen.
Samo plavanje je, razen parih neprijetnih udarcev in potiskanj pod vodo, ki sem jih bil deležen od nekaterih zelo zagnanih sotekmovalcev, šlo zelo dobro. Plavanje sem tako zaključil v času 39 min. Se je ponovno izkazalo, da vsi treningi plavanja le niso bili zaman. Za razliko od Italije pa me tukaj na srečo ni ožgala nobena meduza, kljub temu, da jih je bilo v vodi kar precej. Žal Barbara ni imela te sreče in je tudi sama občutila, kako je, ko te meduza oplazi po ustih.
Za razliko od plavanja, sem kolo začel z nekoliko mešanimi občutki. Po eni strani sem imel po ogledu kar malo rešpekta pred progo, saj je bilo kar precej gor in dol, mestoma cesta zelo ozka in asfalt precej poškodovan (letos so spremenili progo in jo sestavili iz enega večjega in dveh manjših krogov). Istočasno pa sem se tudi bal, da ne bi imel podobnih težav s prehrano kot v Italiji, ko sem prišel na tek popolnoma izžet. No vsi strahovi so bili odveč. Organizator je dobro načrtoval časovnico, tako da na ozkih mestih ni prihajalo do srečevanja nasprotivozečih tekmovalcev, poškodbam na vozišču sem se pa tudi dokaj uspešno izogibal. Izjema je bila le ena luknja na sredini zavoja pri spustu, ki bi me skoraj izločila, a sem se uspel nekako obdržati na kolesu in uspešno zvoziti ovinek. Z isto luknjo je imela probleme tudi Barbara.
Mešanica maltodextrina, sladkorja in soli se je izkazala kot uspešna kombinacija za moj želodec, tako da sem kolo zaključil z višjo povprečno močjo, kot sem na začetku sploh planiral. Je pa potrebno priznati, da je bil kolesarski del nekoliko krajši, dobrih 80 km, kar mi je še cel tekaški del povzročalo skrbi. Ko sem zaključeval kolesarski del in spoznal, da dolžina ne bo 90 km sem se začel spraševati, ali sem mogoče pozabil narediti še en dodatni krog in bom zaradi tega diskvalificiran. Sam pri sebi sem si ponavljal, “pa saj je bilo rečeno en velik in dva mala kroga” a v meni je vseeno kljuvalo, “kaj če sem zamočil in narobe razumel opis kolesarskega dela in naredil en kratek krog premalo”.
Kljub dvomom glede dolžine kolesarskega dela sem se na tekaški del podal precej odločno in z željo, da popravim tekaški vtis iz Italije. Na moje veselje mi je to tudi uspelo in sem celotno traso uspel držati pulz nad željenih 150 ud/min ter tekaški del zaključiti v PB času 1:45. V zaključku sem bil na meji, da se pojavijo krči in prebavne težave, a sem to uspel “odložiti” do cilja, kjer sem izredno zadovoljen s celotno preizkušnjo ter s 30 min boljšim časom od lanskega počakal še na Barbaro. Tudi Barbara je preizkušnjo izpeljala odlično in tako poskrbela za dobro zastopanje 3k sport-a tudi v ženski konkurenci. Barbara je bila v svoji starostni kategoriji (F35) s časom 5:44:27 deveta in jaz v svoji (M45) z 5:06:36 deseti.
Že na IM v Italiji sem bil zadovoljen in spoznal pomen in uspeh vsega vloženega truda na treningih, v Poreču so se mi pa še vse stvari in vse tri discipline poklopile in me privedle do odličnega zaključka sezone J.
