Ko postajaš vse bolj starejši se ti zazdi, da leta noro hitro letijo mimo. Zato sem si že nekaj let zapored, ob pričetku novega leta, začrtala nek cilj. Lansko leto je bil moj cilj naučiti se kravl tehnike. Pričela sem z rekreativnim plavanjem v 20m bazenu v Šiški. Čeprav o pravem kravlu še ni bilo ne duha ne sluha, je v glavi zrasla nova ideja.
Torej, če sedaj plavam, in tudi tek in kolesarjenje mi nista tuja, zakaj ne bi poskusila s triatlonom? Še preden me je minilo, sem se prijavila na triaton Bled. In to je sedaj to! Tekmovati samo v teku, ali spet “samo” kolesarit na Vršič… to delajo le amaterji!
A, potrebno bo izpiliti plavalno tehniko. Oktobra sem se zato pridružila ekipi 3K športa!
sprejeli so me s široko odprtimi rokami
Ob prihodu letošnjega leta je padel nov načrt – letos grem na tri triatlone! In tako je prišel prvi letošnji, Ptujski triatlon.
Na štartnem mestu, ob bazenu, sem malo gledala naokoli in videla le najstnice. K sreči sem nekje sredi zagledala sotrpinki iz moje starostne skupine. Kmalu smo bile na ti in bodrile druga drugo. In ravno to je pri vsej tej triatlonski zgodbi najlepše – vsak navija za vsakogar! Torej, prišel je čas vstopa v bazen (o, topla voda). Štart! Zaženem se, kot da je moj cilj prehiteti vse po vrsti. Prvi zavesljaj, drugi zavesljaj, tretji zavesljaj… aja, dihat je treba… četrti zavesljaj in vdih. Poskusim spet s kravlom, a kaj ko mi takoj zmanjka sape. Tako je bilo konec z mojim kravlom. Nadaljevala sem prsno, uspela umiriti dihanje in preplavati 300m. Ob teku do menjalnega prostora sem se koncentrirala le na to, da ne bi padla na ploščicah. Prva menjava je šla kot po maslu in še vedno malo zadihana od plavanja sem začela poganjat, poganjat, poganjat. Prehitela sem najprej eno, potem drugo in še tretjo sotekmovalko (ali so bile najstnice?). Ko sem ujela ritem sem šele opazila, po kako lepi okolici se vozim. Ptujčani imajo pa res prekrasno okolico za rekreacijo. Po obratu sem za razvedrilo štela koliko tekomovalk je za mano; si govorila, da sem že na pol poti in da naj ja ne pozabim sestopiti s kolesa pred menjalnim prostorom. Takoj, ko sem zagledala sodnico, sem si odpela čevlje, ustavila kolo, z desno nogo stopila na cesto, leva pa nekako ni hotela slediti. Končala sem na tleh in to pred mojimi najzvestejšimi navijači! Organizatorje sem takoj pomirila, da je vse okey, se pobrala in odtekla naprej. Kaj pa je to en padec!
menjalni
Druga menjava je bila popolna katastrofa! Menjava čevljev je bila čisto predolga. Pričnem tečt. Iz ozadja se je zaslišalo “Dajmo, Mateja!” prepoznam možev glas in še enkrat “Dajmo, Mateja!”. Pogledam, o Rok, plavalni trener. Kaj pa on dela tukaj? 
Tečem, tečem, tečem, čeprav se meni zdi da hodim. Dajmo, dajmo noge, a so bolj slabo poslušale – one so bile še vedno na pedalih. Nič, skoncentriram se na dihanje, zopet opazujem okolico. Pred prvim obratom se mi pridruži še hčerka in prav zabavno se ji zdi, ker teče hitreje od mene. “Dajmo, mami!” Obrat! Še malo, saj bo, bravo jaz, spodbujam mojo starostno skupino, dajmo, dajmo. Po klančku dol (najlepši klanček na Ptuju!), v ciljni ravnimi ob ograji zagledam moje in na obrazu se izriše nasmeh, v srcu ponos, v glavi pa že preračunavam, kako je šlo.
Ko se odžejam, preoblečem, se zahvalim Roku za navijanje in tu so že rezultati. Šesta! Bravo jaz, bravo jaz! In zmagovalka? Prosim, kateri letnik?? 1997! Kje sem že bila takrat?