Moj prvi Ironman, Barbara Vovko (Extrememan Nagyatad, 10. 8. 2019)

Ironman me je poklical, tako kot alpinista pokliče gora ali tekača ultramaraton, in kdor ne goji strastno kakšnega hobija, bo težko razumel. Pa je bil sprva moj interes za to dirko kar mlačen.

Po uspešni polovički, pravzaprav dveh, v letu 2017 in maratonu v začetku leta 2018, sva s klubskim kolegom Jožetom menda pol leta ob vsakem srečanju analizirala razloge za in proti prijavi na celotno IM razdaljo. Glavna dejavnika, ki sta naju odvračala od prijave, sta bila časovni in finančni vložek, pa vendarle sva si želela enkrat doživeti tisto, o čemer sva poslušala kolege z odprtimi usti: torej eno samo matranje, zato da si v cilju prisežeš, da preizkušnje ne boš ponovil nikoli več, naslednji dan pa že iščeš tekmo za prihodnje leto. Tudi trenutek se mi je zdel primeren, v 2018 sem še vedno pridno trenirala in oddelala dve solidni polovički, kar pomeni, da bi trenutnemu nivoju pripravljenosti dodala »samo še malo«, pa bi bila pripravljena za celotno razdaljo.

Ko so se odprle prijave za IM Celovec 2019, sem še mencala, bi-ne bi. Žal nisem poslušala nasveta pametnejših in izkušenejših, naj se najprej prijavim in nato razmišljam in ko so bile prijave že zaprte, me je udarilo. MORAM na IM, že v 2019! Začelo se je mrzlično iskanje primerne tekme, ki bi mi ustrezala po logistični in datumski plati, pa tudi finančni vidik ni bil zanemarljiv. Padla je odločitev: Extrememan Nagyatad na Madžarskem 10. avgusta.

Seveda je sledil obvezen posvet z Igorjem. Dogovorila sva se za rahlo modificiran program, v katrem je bil sobotni tek nadomeščen z mojo drugo veliko športno obsesijo, pohodništvom.

Marca so se hkrati s povečanim obsegom dela v službi treningom priključili še kolesarski treningi. S tistim mesecem se je moje življenje skrčilo na službo, trening, hrano in spanje. Za druge stvari do junija praktično ni bilo več časa. Ker je bilo manevrskega prostora za razporejanje treningov malo, sem bila sposobna iti kolesarit v dež s snegom. Da le ni bilo v Trainingpeaksu rdečega kvadratka zaradi neopravljenega treninga, ki ga piflarji ne maramo. Tudi pripravljalne tekme sem morala prilagoditi službenemu urniku, zato sva v ta namem z Igorjem izbrala Tek trojk, Maraton Franja in olimpik triatlon v Kopru. Trojke so pokazale tisto, kar je bilo očitno že na tekaških treningih: moja tekaška forma se je letos bistveno popravila. Z Bojanom in Mičotom smo sestavili 3K trojko in dosegli zelo solidno uvrstitev, moj tihi cilj, odteči 29 km pod 3 ure, pa smo presegli za skoraj 15 minut. Dobila pa sem tudi bolečo lekcijo glede prehrane – prvič v življenju sem se na teku soočila s krči. Voda in geli za tek v vročem vremenu očitno ne bodo dovolj, treba bo razmišljati tudi o drugih dodatkih.

Triatlon v Kopru, ki sem ga zaključila na skupno četrtem mestu, mi je dal potrditev, da dobro treniram. Teden dni kasneje je sledila še Franja, ki me je mikala že nekaj let, pa sem se ji izogibala zaradi vseh govoric o pokanju karbona in kosti v množičnih padcih. Igor je ocenil, da je letos vendarle čas, da se soočim z njo, Bojan pa se je ponudil, da me bo varno pripeljal v cilj. Moja tekmovalna žilica je prvotni načrt, da Franjo zgolj odpeljem za trening, takoj po štartu nadgradila v dirkanje na vse ali nič, pri čemer sem celo zelo uživala. Moj sparing partner mi je utiral pot v cilj, končni rezultat in povprečna hitrost skoraj 33 km/h pa sta bila spet nad pričakovanji. Očitno sem postajala tudi prava kolesarka.

Tako so se tedni vrteli in z njimi odkljukani treningi. Priprave so potekale brez poškodb in zapletov, ritem treningov pa mi je zlezel pod kožo. Redki so bili dnevi, ko sem bila zares utrujena in naveličana, kar lahko pripišem smiselno sestavljenemu programu ter moji skrbi za primerno prehrano in dovolj počitka.

Da proces kljub vsemu ne bi potekal preveč rutinirano, se je slab mesec pred dnevom D zgodil prvi resen zaplet. Med vračanjem s kolesarskega treninga je zadostoval drobec nepozornosti, da sem med zavijanjem s ceste na (kolesarjem neprijazno urejeno) kolesarsko stezo skupaj s kolesom poletela in končala na pločniku s presekanim čelom in bolečo ramo. Potem, ko smo poračunali s policijo, so me na urgenci potolažili, da rama ni zlomljena (kako je z drugimi tkivi, bi pa težko rekli, bomo videli v treh tednih) in zašili rano. K sreči me je glava preveč bolela, da bi lahko jokala od skrbi, da se ne bom uspela sestaviti do IM. Zdravnica mi je predpisala teden dni bolniške in prav toliko mirovanja. Prve štiri dni sem preživela v postelji in če drugega ne, sem se res kvalitetno odpočila. Potem sem vendarle poskusila s krajšim tekom in olajšano ugotovila, da mi tovrstno gibanje ne povzroča prehudih bolečin. O plavanju si takrat še nisem upala razmišljati. Do dneva, ko so mi odstranili šive, je bila tudi rama zopet gibljiva, tako da sem se že po tednu dni vrnila na stari režim treningov. Na tem mestu se opravičujem vsem, ki sem jih en teden morila z vprašanji, če mislijo, da bom do IM OK. Smile Tudi Igor me je potolažil, da nisem izgubila nič omembe vrednega treninga.

Odhod v Nagyatad sem kljub temu dočakala z občutkom, da nisem pripravljena dovolj (kar bi se verjetno zgodilo v vsakem primeru) in hkrati vesela, da gre končno zares.

Za support 3K ekipi (poleg mene je bil na tekmo prijavljen še Marko, ki se nam je pridružil v tej sezoni) se je javil Bojan, ki se je zaradi poškodbe odpovedal prvotni ideji, da bi se tudi sam udeležil tekme. Tako sem lahko nanj hvaležno preložila celotno breme logistike, organizacijo ogleda trase, support na sami tekmi in še kaj, na kar sama niti ne bi pomislila.

Prvi dan sva prevozila in si ogledala 35 kilometrov dolg kolesarski krog, ki se je na tekmi trikrat ponovil. Večerni pasta party je minil v dolgotrajnem nalivu in v upanju, da bo ta shladil vodo na 24 stopinj, kar bi zadostovalo za uporabo neoprena.

Petkovo jutro, dan pred tekmo, je bilo namenjeno ogledu jezera, v katerem se je odvijal plavalni del triatlona. Dvajsetminutni plavalni trening me je navdal z optimizmom. Dobro mi je šlo in z vprašanjem, ali bo neopren dovoljen, se nisem ukvarjala. Pogoji bodo v vsakem primeru enaki za vse. Bojan je odplaval celoten 1900m dolg krog in mi poročal o točkah v naravi, ki naj bi mi pomagale pri orientaciji v vodi.

Popoldne je minilo v znamenju priprave opreme, oddaje le-te v drugi menjalni prostor, vizualizacije trase in poteka tekme ter zadnjih dogovorov o supportiranju na okrepčevalnicah, kjer je bila dovoljena zunanja pomoč.

Niti zvečer se me trema še kar ni lotila. Prvič, niti nisem vedela, v kaj se podajam in kaj naj pričakujem. Jasno mi je bilo, da bo težko, kako težko, si pa nisem znala predstavljati. Po drugi strani sem zaupala Igorjevi presoji, da sem dobro pripravljena.

Na dan tekme je ob šestih zjutraj ob jezeru že vrvelo od življenja in pričakovanja štarta tekme sezone. Napovedovalec je energično kričal v mikrofon, uro pred štartom tudi prve besede v jeziku, ki sem ga razumela. Oznanil je, da je temperatura vode dobrih 25 stopinj, zato smo neoprene lahko pospravili nazaj v avte. Nekaj minut ogrevanja v topli vodi in že je prišel čas, da se postavimo na štart. Z Markom sva se poslovila od najinih spremljevalcev in jim napovedala srečanje po 70 km kolesarjenja.

Ozek štartni obok in pod njim 600 tekmovalcev, ki smo štartali hkrati, je napovedoval borbo v vodi. Postavila sva se med prvo tretjino tekmovalcev ter na levi del boksa, v upanju, da bo za plavanje po boku več prostora kot v mlinčku na sredini. Nekega resnega odštevanja za štart nisem zaznala, tako da me je pok štartne pištole presenetil z očali v rokah. Na hitro sem si jih namontirala na glavo in planila v vodo. Ko sem začela prejemati udarce z vseh strani, sem spoznala, da od načrta s plavanjem po boku množice ne bo nič. Obdana sem bila z gručo plavalcev, ki so kravl menjavali s prsnim slogom. Očitno sem štartala še preveč zadaj. Tole gre zelo prepočasi, me je grabila jeza, ampak vsi poskusi prehitevanja so se končali z brcami žabcev. V množici rumenih kapic prve rumene boje niti nisem videla, tako da sem se po Bojanovih navodilih orientirala po drevju na drugem koncu jezera. Svojega ritma nisem ujela, hkrati pa sem imela občutek, da v tako počasno plavanje vlagam še preveč truda. Reka plavalcev se je po 1500 metrih končno raztegnila dovolj, da sem se uspela odlepiti od množice. Pogled na uro, ko sem se vrnila na obalo po prvem krogu, je moje domneve o počasnem plavanju potrdil, 44 minut je minilo od štarta. V drugi krog sem se pognala v upanju, da bom kakšno minuto uspela nadoknaditi. Kakšnega pametnega »zavetrja« nisem uspela ujeti, ker sem ves čas prehitevala sotekmovalce in nisem našla nikogar, ki bi plaval s primerno hitrostjo. Ura je po prihodu iz vode povedala žalostno resnico, da sem plavala skoraj uro in pol. Kazala mi je tudi neverjetnih preplavanih 4300m. Še vedno upam, da je GPS nekje malo zavil po svoje in da v resnici nisem tako vijugala po jezeru. Strava in rezultati drugih tekmovalcev so kasneje vendarle pokazali, da smo plavali vsaj štiri kilometre.

V menjalnem prostoru je šlo gladko do trenutka, ko sem morala oddati vrečko s svojo plavalno opremo. Iskala sem obljubljeni boks, v katerega naj bi odložili vrečke, boksa nikjer. Moja napaka, da si nisem pred štartom natančno ogledala, kako naj bi potekala menjava. Po kratkotrajnem beganju, kje naj pustim presneto vrečko, sem sledila zgledu sotekmovalke in jo potisnila v roke prostovoljcem.

Na kolo sem sedla vsa zakrčena. Zategovalo mi je zadnje lože, počutila sem se, kot da mi je nekdo čez noč spustil sedež. Po nekaj začetnih kilometrih sem se dobro ogrela in steklo mi je. Prvih 70 km do Nagyatada je v četrtek prevozil Bojan in napovedal, da se trasa prvih 23 km rahlo dviguje in naj zato ne paničarim, če bom imela občutek, da mi nikamor ne gre. Spremljala sem svojo hitrost in se čudila, šlo je vseskozi nad 32 km/h, pa sem bila še daleč pod z Igorjem dogovorjenimi vati. Pulz me je opozarjal, da powermeter očitno kaže prenizko moč, zato sem se odločila, da ga ignoriram in vozim samo na srčni utrip. Očiten veter v hrbet mi je dal krila, hkrati pa nisem pozabila na vire energije v bidonih. Do prve okrepčevalnice na 23. km sem izpraznila že prvi bidon, do Nagyatada tudi drugega. Že pred prvo okrepčevalnico me je prehitel Marko, na kratko sva si zaželela srečo, vedoč, da se bova srečevala še v treh kolesarskih krogih. Tudi drugi sotekmovalci so me spodbujali, nekateri bi kar klepetali in po nekaj poskusih pojasnjevanja, da ne razumem madžarsko, sem se samo še nasmihala. Po 70 km sva se prvič srečala z mojim suporterjem. Podal mi je dva bidona, enega z elektroliti, drugega s sladkorji. Zaželel mi je srečo in letela sem naprej v tri 35-kilometrske kroge. Sproščeno sem poganjala v veter, če se je dalo sem izkoristila kak meter zavetrja, pri tem pa ves čas pazila, da sem držala pulz v ciljnem območju.

Ozračje se je medtem že močno segrelo in temperatura se je bližala 30 stopinjam, prav toliko je imela po mojem občutku tudi tekočina v bidonih. Znašla sem se v težavah, saj se mi je uprla topla pocukrana voda in po vsakemu požirku sem se borila, da ne bi bruhala. Bojanu sem vrnila pol litra mešanice s sladkorjem in ga prosila, da mi v naslednji bidon natrese nekaj kock ledu, v upanju, da bo hladna pijača dlje časa pitna. Bistveno bolje mi ni šlo, zato sem vedela, da se moram zateči k planu B. Pojedla sem energijsko ploščico in na okrepčevalnici vzela banano. Tudi ta bidon z ogljikovimi hidrati sem izpraznila le na pol, zato mi je moj podpornik v roke potisnil gel, ki sem ga brez ugovarjanja popila. Hitrost mi je zaradi občasnega vetra v prsi in krajših klančkov sicer padla, ampak še vedno sem se počutila dobro. Odločila sem se, da se bom s problemom premajhnega energijskega vnosa ukvarjala, ko bo čas za to. Pojedla sem še pol energijske ploščice, bolj kot posladkana voda pa mi je prijala voda z elektroliti. Kolesarski del sem (sicer nekaj krajši kot 180 km) odpeljala pod šestimi urami in težko bi bila bolj zadovoljna. Iz zadnjega kroga sem v menjalni prostor sicer spet pripeljala skoraj nedotaknjen bidon s sladkorjem.

Druga menjava je potekala skoraj gladko. Z izjemo kape, ki sem jo iz neznanega razloga stlačila nazaj v vrečko z opremo in jo pustila v menjalnem prostoru. In ure, na kateri sem pritisnila kdo ve kaj, in mi zato ni hotela menjati aktivnosti na tek. Za prvim ovinkom sem naletela na Bojana in mu vzela uro ter mu v roke potisnila mojo, naj jo usposobi do naslednjega srečanja. Z njegovo sem si lahko pomagala samo na pol, ker ni prepoznala mojega pasu za merjenje pulza.

Tekaški del preizkušnje je potekal v osmih krogih po ulicah in parkih Nagyatada. Podala sem se v prvi krog in naletela na tekače, ki so krožili tam že nekaj časa. Nekateri že vidno načeti so v meni prebudili misel: pa zakaj si to počnemo? Temperatura v senci je dosegla 33 stopinj in veselila sem se vsakega parka, ki je nudil kaj sence. Na okrepčevalnicah so poleg standardnih napitkov in vode za ohladitev delili tudi led. Šele takrat sem ugotovila, da je moja kapa ostala v menjalnem prostoru in da si ledu nimam kam nasuti. Ko sem po prvih štirih kilometrih na okrepčevalnici, kjer je bila dovoljena zunanja pomoč, naletela na mojega suporterja, sem mu najprej snela kapo. Bojan je bil, iz izkušenj z njegovih preteklih vročih Ironmanov, opremljen s hladilno torbo, v kateri je imel led in hladno vodo, pri sebi pa gele, da mi jih ni bilo treba nositi v žepih dresa. Prvi krog sem pretekla v približno pol ure in zadovoljno sem kalkulirala, da bom s tem tempom z maratonom opravila v 4 urah, s celotnim IM pa pod 12 urami, kar je bila moja tiha želja. Prve tri kroge sem odtekla relativno lahkotno v optimističnem prepričanju, da imam IM praktično že v žepu. Bojan je, tako kot na kolesarskem delu, sporočal vmesne rezultate Igorju in mi posredoval njegova spodbudna sporočila.

Na vsaki okrepčevalnicisem se ohladila z vodo in ledom, ter popila kozarček vode, izotonika ali coca-cole. Pulz sem držala na dobrih 150 udarcev na minuto, kar je bilo nekoliko nižje od načrtovanega, ampak glede na zunanjo temperaturo se s tem nisem obremenjevala. Samo, da se tekoče premikam. V četrtem krogu pa se je ustavilo … Zmanjkalo mi je energije, pulz je padel in začela se je agonija. Gel mi ni dal kaj prida energije in iskala sem kakšen drug vir energije. Na okrepčevalnicah razen lubenice niso imeli nič užitnega, našla nisem niti obljubljenih banan. Spomnila sem se, da si je zjutraj Bojan vzel s sabo banano in upala, da je še ni pojedel. Je. Markova Katarina je šla prijazno preverit, če bi se jih še dalo kje dobiti, a jih ni našla. Poskušala sem se domisliti, kaj bi naročila iz kakšne trgovine v mestu, pa mi ni na misel prišlo nič pametnega. Bila sem prazna, pa nič mi ni prijalo jesti. V glavi sem se naravnala, da se ustavljam samo na okrepčevalnicah, tudi če za minuto, dve, vmesne odseke pa pretečem. Tako sem nekako odkolovratila krog, dva, ko sem naletela na Marka, ki se je boril z žulji. Del trase sva odtekla skupaj, nato pa sem odvila v dixi ob cesti. Postanek mojega klavrnega stanja ni izboljšal. V glavi sem brskala za vsemi mogočimi motivacijskimi mislimi. Vedela sem, da se ne bom predala po pol leta treninga, ideja, da pešačim 15 km do cilja pa mi tudi ni preveč dišala. Bojan je poskusil z verjetno še zadnjimi motivacijskimi besedami, ki jih je morda imel pripravljene za primer kriznih razmer. Ne vem, ali moj povratek med žive lahko pripišem samo tem besedam, ali je pomagalo tudi dejstvo, da je bilo sonce že nizko na obzorju in da sem se uspela do neke mere tudi napolniti z energijo, ampak dejansko mi je steklo. Zadnja kroga sem odtekla v solidnem tempu, proti koncu pa celo za spoznanje stopnjevala. V zadnjem krogu sem slišala napovedovalca, ki je verjetno napovedal moj prihod v cilj in iz madžarščine razbrala besedo »kategorija«. Špekulirala sem, da se mi morda obetajo stopničke v kategoriji, čeprav se mi to ni zdelo preveč verjetno. Sem le sodelovala na madžarskem državnem prvenstvu, kjer so nastopili najboljši triatlonci te države. V ciljni ravnini sem se spomnila besed kolegov, naj ne šprintam v cilj, ampak naj se prepustim zmagoslavnim občutkom. Ob spoznanju, da mi bo dejansko uspelo končati najzahtevnejšo tekmo mojega življenja, so me preplavile emocije. Zgrabila sem zmagovalni trak, ki so ga upravičeno pripravili za prav vsakega uspešnega tekmovalca in »padla« v cilj ob besedah napovedovalca: »Barbara, you are an Ironman!«

Prav nič razočarana nisem bila, ker mi ni uspelo sestaviti rezultata pod 12 ur. Skupni čas 12:23:50 je zadostoval za 15. mesto med ženskami in drugo v kategoriji. Zmagoslavno sem se vrgla v objem mojemu zavezniku, vedoč, da je medalja, ki so mi jo obesili okoli vratu, delno tudi njegova. V cilju smo se srečali še z Markom in Katarino ter delili vtise iz tekmovalnega in podpornega vidika ter se javili Igorju.

Ali je bil burger, ki sem ga našla na neki stojnici, dejansko vegetarijanski, tako, kot je obljubljal edini napis v angleškem jeziku, mi je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno, sok je nedvomno bil hmeljev.

Veličine mojega dosežka sem se (napol) zavedla šele naslednji dan, ko so na slovesni podelitvi medalj zavrteli kratek filmček z dogajanjem prejšnjega dne. Če sem do takrat svoj uspešno zaključen IM razumela kot nekaj samoumevnega (saj sem vendar trenirala zanj), me je ob gledanju tistih posnetkov obšla ganjenost ob spoznanju, da mi je vendarle uspelo nekaj velikega.

Za zahvale vsem, ki so mi pomagali uresničiti to noro željo, bi lahko porabila več prostora kot za poročilo s tekme. Na prvem mestu je vsekakor Igor, ki me je zanesljivo vodil skozi pripravljalno obdobje in me s programom ni ubil, ampak pripravil dovolj, da sem lahko samozavestno prišla na štart. Večkrat sem bila deležna pripomb zunanjih opazovalcev, da treniram preveč špartansko, vendar jaz tega občutka nisem imela, v celi sezoni sem bila morda dvakrat res izčrpana, sicer pa sem zmogla brez problema usklajevati treninge, službo in ostale dejavnosti. Ne samo, da mi je Igor sestavil program treningov, ampak me je tudi bral kot odprto knjigo, tako da je vedel, kdaj je vseeno, če me pusti pri miru, kdaj potrebujem kakšno motivacijsko brco in kdaj mi bo najbolj koristilo, da me predčasno pošlje s treninga domov počivati. Hvala, Igor!

Hvala vsem klubskim kolegom in kolegicam za vse treninge, ki smo jih opravili skupaj. Ne vem, če ima sploh še smisel znova ponavljati, koliko prednosti ima trening s podobno mislečimi in ljudmi s podobnimi oz. enakimi cilji. Pa kolegom, ki si medalje Ironman že lastijo, za vse uporabne nasvete, ki so jih pogosto kar mimogrede stresali iz rokava. Ne morem, da med njimi ne bi posebej omenila Bojana, in se mu zahvalila za vse, kar je naredil zame v tej sezoni. Za vse skupne treninge (še posebej kolesarske, ki jih je splaniral in odvozil z mano), opremo, servis, družbo, spodbudo, support na tekmi in še bi lahko naštevala.

In nenazadnje hvala vsem mojim, ki so se bili pripravljeni prilagajati mojim treningom, da smo se sploh kaj videli.

Seveda se vprašanje, kako naprej, ponuja kar samo. Izdam lahko, da je štartnina že vplačana 🙂