Thats me, ironwoman .
Pot do tega je bila dolga, včasih naporna, vendar večino časa lepa in nasmejana. Nasmejana zaradi pozitivne energije vseh, ki me obdajajo.
Pa se vrnimo malce nazaj, najprej v čas, ko nisem bila tako nasmejana, ko je bilo treba sprejet tudi kakšen poraz, neuspeh, vendar je vse šola za nekaj.
Med Copenhagnom in prijavo na Celovec
Neuspešen zaključek lanskoletnih priprav na ironmana je bil boleč in še enkrat boleč. Plan, da naredim 2013 ironmana ter se v prihodnjem letu posvetim bolj polovičkam, je padel v vodo. Pri mojem načrtovanju nisem mogla narediti kljukice zato, je ostal grenak priokus. Kaj sedaj? Za celjenje neuspeha in ran je pri meni potreben vedno nov cilj, zato se septembra odločim za Ljubljanski maraton, ki ga uspešno pretečem v boljšem času kot je bilo planirano in predvsem z užitkom in nasmehom. Obliž na sezono je tu, samo kako naprej. Vedla sem, da bo treba enkrat narediti ironmana, da pozabim na neuspeh, drugače bi mi vedno nekje tam odzadaj, za možgani bliskalo in opominjalo, da mi ni uspelo. Ja nič, pa gremoprobat še enkrat. Gledam še zadnji dve tekmi, ki sta bili odprti – Zurich in Nica. Naši gredo v Nico, ok, grem zraven. Pokličem Obija, vprašam kdaj se bodo prijavili, on pa meni »se nikamor ne mudi, je še veliko prostih mest« . Marta ne bi bila Marta, če me ne bi nekaj glodalo, spet tam nekje za možgani….in tisti dan nisem mogla spat, dokler nisem organizatorjem napisalamail in jih povprašala, kako je s prostimi mesti. V službi naslednji dan me že pričaka odgovor in glej ga zlomka….samo še trideset prostih mest. Panika. Sporočim ostalim našim, ki se hitro prijavijo….in glej ga zlomka, spet smola za Marto 
. V denarnici ni moje kartice za plačevanje preko interneta. Šibam iz službe domov, se usedem za računalnik, odprem stran IM Nica in…in….sold out. Sedim, gledam v ekran, še kr sedim in misli mi švigajo sem in tja. Začnem se že prav smejat, saj ne morem verjeti. A moram vedno jst pobrati vso smolo tega sveta. Pod nosom se obrišem, sprijaznim se, da mi pač ni usojeno in grem na tekaški trening. Samo za kaj trenirati? Brez cilja se je težko motivirati, vendar čez nekaj dni dobim mail od Andraža, ki me opozori na božično žrebanje za dodatna prosta mesta v Celovcu. Prijavim se in čakam….in čakam….vsak dan žrebajo dva……po enem tednu ni še nič o mojem imenu….Odločim se vzeti stvari v svoje roke, pišem organizatorju in naslednji dan dobim slot . Je rekel Matjaž: »Ni organizatorja, ki se ne bi usmilil Marte .« Hvala Andraž, brez tvojega opozorila, ne bi bila na štartu.
Od prijave do štarta
Potem se je pa začelo. December in januar podobno kot prejšnje leto, plavalno in tekaško obarvano s to razliko, da sem bazo delala počasnejše in bolj previdno. Vse je potekalo lepo po planu. Konec januarja še tek okoli Ljubljane, nato pa….lani poškodbe, letos zdravje. Zbolim prvič, viroza, en teden prisilnega počitka,nato en teden okrevanja, zbolim drugič, gripa z visoko vročino. Ko so ostali začeli s kolesarjenjem, sem se doma smilila in kuhala v vročini. Na februar poskušam pozabiti, v treh tednih dvakrat bolna. Nato začnem počasi tudi sama s kolesarskimi kilometri. Začetki so bili klavrni, nikamor ni šlo, Kaja in Obi sta me na vsakem klančku uvidevno čakala, po ravnini trpljenje. A veste un filing, ko non stop pogleduješ, če je mogoče guma prazna ali pa če ti bremze stiskajo kolo? No, to sem jst delala ves čas. Ampak gume so bilenapumpane, bremze pa so tudi lepo delale, pa zadnje kolo seje prav tako pravilno vrtelo. Ja nič, pač letos nisem v kolesarski formi, ostali so pa rakete.
In tako en teden, drugi teden, ko se je to trpljenje nadaljevalo še v tretji teden in ni bilo napredka, sem se počasi začela sekirati. Pride april in z njim koperski brevet. Uspelo se mi jeprivlečti do Podgorja, trpljenje in bolečine v pljučih na Črnem kalu, vsega je bilo preveč in v solzah sem se obrnila nazaj proti Kopru. Ostali naši so se pogumno podali v težkih razmerah in uspešno prekolesarili brevet v dežju. Pri meni spet smiljenje, vendar so se mi malo odprle oči. Nekaj je narobe z mano. V ponedeljek takoj na pregled krvi, katastrofa. Slabokrvnost. Po eni strani olajšanje, da vem kje tiči razlog za takšno trpljenje na treningih, po drugi strani pa strah, kako to popraviti in seveda, če bo dovolj časa, da se poberem innatreniram. Brez Kajinih nasvetov in pomoči, mi ne bi uspelo. Kaja hvaaaala. Že čez pet dni sem bila pri športnemu zdravniku, začelo se je zdravljenje. Nizko intenzivni treningi, veliko počitka, zdravniki…in počasi se je začelo obračati na boljše. Maja sem prišla spet na zeleno vejo, priprave v Dugi uvali so naredile korak naprej v formi, je pa bilo trpljenje , saj so bili ostali kompanjoni našpičeni in natrenirani.
Duga Uvala: »A je res treba it na kolo?«. Vsi našpičeni, Marta pa s kislim obrazom
Kolesarski vikend na Mostu na Soči je bil naslednja stopnička v formi. Klanci, klanci in še enkrat klanci, lepa narava, dobra družba in veliko smeha in zabave.
Matajur: za takšne trenutke se je fajn včasih malo pomatrat
Tekaško sem začela lepo stopnjevati formo, intervalni teki so bili vse hitrejši in sproščeni. Plavalni del ne bom omenjala prav posebej, saj je vse ostalo tako kot vedno. Pač v plavanju ne uživam, najbolj bom srečna, ko bo v triatlonu plavanje zamenjala kakšna druga disciplina.
Trening tekma, half iron v Murecku, je bila nenakšen pokazatelj, kje smo s formo. Pri meni je je bilo plavanje v mojem stilu lagano sportski, kolo tokrat bolj previdno, saj se je poznala kriza pomanjkanje kilometrov v marcu. Mi je pa zato uspel odličen tek. Juhu, pa še fajn smo se imeli .
Čmurek: zadnji metri do cilja
Madonca, tk se matram, pa me ne more en tipček zmasirat 😉
Dokler lahko med tekom pogledam za kakšna moška bedrca, mam še nekaj rezerve, a ne .
Nato je pri meni sledilo izredno težko obdobje, kombinacija službe in treningov. Od sredine maja pa do konca pouka, sem imela štiri šole v naravi, vmes treningi….. garanje iz dneva v dan, od treninga do treninga, vendar je na treningih letelo,forma se je dvigala. Na škrge vse do zadnjega tedna pred tekmo. Hvala bogu za 3k-jevce, ob katerih še tako težki treningi postanejo lepi in nasmejani. O tekmi nisem veliko razmišljala do zadnjega tedna, ker preprosto ni bilo časa.
Teden pred tekmo
Konec pouka, končno čas za priprave na tekmo. Servis, feltne, kratki aktivacijski treningi… V sredo praznik in prvič v zadnjih dveh mesecih cel dan lenarjenje. Zunaj dežuje, doma ležim na postelji, muzika na polno, na kolenih laptop in prvič se posvetim bolj podrobno pripravi na tekmo. Študiram pravila, sobotni razpored, progo…..vmes pa črvičenje po želodcu, sprehodi v kopalnico….prvič se me je lotila živčnost. Ki je trajala in trajala cel dan. Pride petek, pakiranje vreč, spet živčnost in sprehodi v kopalnico. Noč je bila dolga in neprespana. Sobota zgodaj zjutraj in 3K konvoj se začne premikati čez Ljubelj v Celovec. Briefing, registracija, nato pa malo lenarjenja in pogovarjanja s kompanjoni, čakamo, da pride ura za v tranzicijo.
Smo sproščeni, nasmejani, ves čas se hecamo.
Vmes mi oči begajo okoli po biciklih, feltnah in predvsem po nogah . Slinček prosim. I am in heaven.
Konec čakanja, še skok v tranzicijo, priprava kolesa, kolesarske in tekaške vreče, študiranje prostora…
In nazaj v domov Ljubljano. Priprava bidonov, gelov, makarončki na sto in en način, polenta za zajtrk in neverjetno, zelo dobro spanje.
Dan D
Kratka noč, ura zvoni ob 3.00, polenta, rečem si, danes bo en lep dan 
, zagrabim torbo in gasa v avto. Hvala Petra, ker si se javila za šoferja ob tej nenormalni uri. Telefonski klic v Nico, zaželimo si srečno z Bojanom in Obijem, ki prav takoštartata svojo tekmo. Pot do Celovca je bila mirna, če ne bi bilo ovinkov, bi verjetno celo zasmrčala. Skoraj celo pot sem spala. Skok v tranzicijo, pumpanje gum, bidone v nosilce,prečekiram vreme, vse je ok in ven proti startu. Z Boštjanom Gačnikom se znajdeva sama, ostali so ne vem kje, ampak sva bila ta prava dva skupaj . Sončna krema, skok v neopren, oba imava nova nepreizkušena očala. Dva loleka na kupu itak . Greva na obalo, prva skupina že štarta, gneteva se med neopreni, hočeva v vodo, da se ogrejeva in preizkusiva nova očala, ko ugotoviva, da ne bo šlo. Kaaaaj? Zategnem vrvico in pritisnem očala, da mi zaradi vakuuma skoraj oči skočijo ven, vmes se pohecava, nasmejiva. Še en velik problem imava. Dva para natikačev, ki jih nimava komu podati. Zloživa jih optimistično ob rob pomola v upanju, da naju pričakajo zvečer. Postaviva se bolj levo od srednjega pomola, malo še predebatirava, kje bi bilo boljše se postaviti, ko se kar naenkrat množica poda v vodo. Ali sva preslišala pok pištole ali pa…ne vem, hiter objem, srečno in zaplavava.
Vedla sem, da bodo prvi metri hudi, vendar da bo tako hudo, pa ne. Mesarsko klanje, brcanje, plavanje čez mene, vlečenje, udarjanje, se je na srečo končalo prej kot sem predvidevala. Po cca 300 metrih se je stanje umirilo in prvič začnem uživati. Ne prvič tisti dan, ampak prvič na triatlonski tekmi uživam v plavanju. Umirim dihanje, vijugam med plavalci, kadar se kdo odloči, da bi zaplaval čez mene, začnem brcati z nogami , skratka uživancija. Seveda sem plavala lagano sportski brez zadihanosti in pri tem uživala. Kmalu je prišel prvi obrat, pa drugi, nato ob vsakem vdihu zagledam sonček, ki se je začel dvigati in si spet rečem: Danes bo en lep dan . Kanal in zadnjih 900 metrov. Nobene gužve, vse poteka tip top. Za piko na i, ves čas plavanja v kanalu opazujem en parček, ki me je spremljal celo pot in snemal. Verjetno sta me zamenjala s kom, kajti celoten kanala sta prehodila ob meni in snemala. Ali pa so opazili en čuden stvor v vodi, ki ima izbuljene oči zaradi preveč zategnjenih očal…kar naenkrat ovinek in prvi cilj. Aleluja, prva je za mano.
Plavanje
Tranzicija, tek do kolesa, Boštjan je pred mano, nekaj kriči, tek ob kolesu proti izhodu, Igor in Matej navijata, skok na kolo in gremo 180 km naproti. Nasmeh na obrazu, dober občutek v nogah, letelo je….prvi ta pravi klanec je že za mano, slovenski navijači navijajo, nasmeh. Tudi glavni klanec je tu, množica navija, ploska, muzika nabija, berem napise na cesti in se počutim kot na Tour de France-u. Potem pa samo še navzdol. Je vrajt. Nasmeh je izginil iz obraza, treba je bilo garati tudi po ravnem in navzdol. Močan veter v prsa in bočni sunki so me skoraj skoraj sklatili s ceste, zato sem šla dol z aerobarov in rajši močnejše držalo balanco. Takoj mi je bilo jasno, da moja želja po času okoli 10.30 splavala po vodi oziroma v tem pri meru, da jo je odpihnilo. Pač v vetru ne znam dobro voziti, strah me je biti na aerobarih,….No, prvega kroga je konec, 3K navijači me pozdravijo na obratu, pozabim na veter in gasa dalje veselo v drugi krog.
Kmalu me prehiti kolesar in se postavi pred mano, neham poganjam, počasi delam razdaljo, na cca 5 metrov sem, ko z robom očesa zagledam sodnika ob meni. Ne pogledam ga, upam, da bo šel dalje, še povečujem razdaljo, gledam pred sebe in dol…in ga ignoriram. Glasen pisk iz piščalke mestrezne in ne preostane drugega kot da ga pogledam in zagledam črn karton. Ufff, sranje. Cel krog vozim zgledno in po pravilih, pol pa nekaj sekund predolgo delam razdaljo, pafašem počitek. Za trenutek mi vse dol pade, vendar se hitrozmotiviram in gremo dalje. Še Kaja, ki pridno dela dolgi tekaški treningi, mi pomaha ob progi, in gasa dalje. Prve dežne kapljice so tu, mokra cesta….in upam, da bom čimprej v tisti vasi s penalty box-om, da se vsaj izognem dežju. Velikagužva pod rumenim šotorčkom, začuda nobenega Avstrijca, rečem par besed še z enim Slovencem in me že spustijo na progo. Nato pa še 70 km do konca po mokri cesti. Spusti so bili previdni, saj se jih je kar nekaj zalimalo po tleh. Oba klanca sta bila nekoliko bolj strma kot prvi krog, navijačev je bilo manj. Samo najbolj trpežni so vztrajali v mokrem in vetrovnem vremenu. Še spust po mestu, poganjanje na polno zadnjih 5km do cilja, števec kaže 25km/h. Preklejem veter in si ponovim, danes bo en lep dan J. In sem dol s kolesa, še ena v moji glavi.
Tranzicija in gremo odteči še maraton. Samo še maraton in konec. Prvi kilometri so hitro minili, že kaj kmalu čutim mišico na nad kolenom, kot da bi me hotel krč. Nobene panike, povečam dozo solnih tablet, malo več spijem na prvih dveh okrepčevalnicah, in tečem…in tečem…in tečem. Glava pa dela s polno paro. Spomnim se Matjaževih besed, to ni maraton, to je 4x10km. Prvo si rečem, da grem pogledati zgornji zavoj proge, nato spodnji zavoj. Med tekom si postavljam cilj na vsakih 5km, takrat si rečem, samo še polovica do kljukice, nato 8., 9. In 10 km ter . Grem v spodnji zavoj proge in proti centru, kmalu si naredim polovično , še malo pa je tudi druga tu. Aplavz, glasno navijanje in vzpodbujanje Žirovcev, nato 3k point, spet hvala vam navijači, vsakič sem kar poletela….do prvega ovinka .
Nato si rečem, da si grem zdaj še enkrat ogledati zgornji zavoj proge, sigurno sem spregledala kakšno lepo stvar ob progi. Kmalu se pričnejo težave. Slabina v trebuhu, vmes grem na stranišče, poskušam bruhati, pa ne gre. Odločim se, da bom brez gelov. Nekaj časa samo voda, da se slabost umiri. Prvič uporabim gobice, saj čutim, da se mi telo pregreva. Močim si glavo, tilnik…. Nato se znotraj mojih malih zmag v obliki štirih kljukic ob vsakih desetih pretečenih kilometrih pojavijo novi cilji. Moji novi krajši cilji so okrepčevalnice. Tečem samo še od ene okrepčevalnice do druge, na začetku se ustavim, sprehodim se do konca okrepčevalnice, vmes se ohladim z mokrimi spužvami, pijem vodo ali izotonik in tek. Tek, tek in še enkrat tek…vmes se pa sprašujem, zakaj se nekdo po takšnem trpljenju še enkrat ali pa večkrat prijavi na tekmo. Zakaaaj? Zakaj bi se še enkrat prijavila? Nikoli več. N I K O L I V E Č . Nekako se podam še po zadnjo kljukico, navijačem pokažem samo še prst, nobenega nasmeha ali mahanja, samo prst. Dvig kazalca na eni roki, s katerim pokažem mojim navijačem, da umiram na obroke, da pa sem jih vesela J: Na to sem jih že opozorila, ko bodo videli kazalec, pomeni muerto J. Center, polovična kljukica v moji glavi, še malo, še malo. Po obratu prvič zahodim ( okrepčevalnice ne štejejo ). Pet km pred kljukico se ustavim, naredim nekaj korakov in si rečem, ne morem več. Kratek preblisk v glavi me strezni in spet tečem, oba klančka oz. podvoza, ki sta postala skor navpična, prav tako hodim, ampak brez slabe vesti, ker so to vsi delali, pa še hitrejši si s hojo kot s tekom. Nato pa tečem brez zaustavljanja. Zadnji dve okrepčevalnici izpustim, saj vem, da če se ustavim, ne začnem več teči. Gledam v pete enega tekača pred sabo in tečem in preživljam agonijo in črne misli. Mislim…ko zdaj berem ta stavek, bi se najrajši po glavi. Imela sem enega postavnega triatlonca pred sabo, jst pa gledam njegove pete. Peteeee!!! Ne meča ampak pete!!!. Obup . Končno pride tabla 41km, a kaj ko že vem, da je zadnji kilometer v resnici dolg 1,5km. Zadnja kljukica v glavi je tudi tu, 4×10 je za mano, samo še en ovinek, pa drugi ovinek, pa imamo oba desnega in levega, ampak nekako res pride ciljna ravnina, glasni navijači, vidim naše, in si naredim še zadnjo, največjo v glavi CILJ.
Za nagrado pa dobim lubčka od španskega tekmovalca. Hvala Tatjana, čeprav sem bila muerto, se ga spomnim .
Hvala vsem navijačem, ki ste vzpodbujali, navijali ob progi, doma ob računalnikih, v mislih…
Hvala 3K, da so se mi želje uresničile.
To je to, pot do cilja je končana. Rekla sem nikoli več, pravijo pa tudi, da se zarečenega kruha tudi največ poje .
Marta