Challenge Roth – Race the Legend!
“Race the legend” – to je bil moto letošnjega triatlona (ironman razdalje) v Rothu. In še kako je legendaren. Pa lepo po vrsti…
Vse se je začelo 14. Julija 2014, ko sem ob 10:00 Central European Time sedel pred računalnikom in se v 11 sekundah prijavil na tekmo v Rothu… Bil sem dovolj zgoden, tako kot še trije moji prijatelji, katerim je bil skupen cilj udeležba v Rothu. Tekma s 3400 posamezniki in še 650 štafetami je bila razprodana v manj kot minuti. Uff, kakšno olajšanje, da nam je uspelo s prijavo…. Opa, sedaj pa nič več heca…
O načinu treninga sem razmišljal dalj časa. Sam si ne bi upal iti na takšno pot, zato sem plavalne treninge zaupal 3K Sportu (hvala Katji in Igorju), tekaški in kolesarski del pa sem opravil pod vodstvom Športnega društva Posavje (hvala Jaro). Kot pričetek resnih priprav na tekmo štejem november 2014.
Poleti in jeseni 2014 nisem šel na nobeno tekmo, v moji glavi je bil le en datum, in sicer 12.7.2015. Kilometri so se lepo nabirali, prišla je zima. Tu in tam sem kolo zamenjal za tek na smučeh, veliko pa je bilo dela na trenažerju in vaj za moč. Prvi preizkus opravljenih treningov čez zimo je bil Istrski maraton konec aprila, kjer sem odtekel 21-km in postavil svoj osebni rekord. Super, gremo naprej. Bolj resni preizkus je sledil v začetku maja v Murecku na polovičnem ironmanu. Tekmo sem za svoje standarde opravil zelo dobro. To je bila sicer moja četrta polovička, kjer pa sem prvič dobil občutek, da če bi na teku malo upočasnil, bi lahko nadaljeval še zelo dolgo. Treningi v maju in juniju so bili le nadgradnja vsega opravljenega v zadnjih mesecih. Takrat sem naredil nekaj ključnih treningov, kot npr. plavalni maraton 4,5 km na Klopinjskem jezeru + 100 km kolesa, pa 180 kolesa + krajši tek in dolgi tek cca 36 km. Od 1.1.2015 do 30.6.2015 se je tako nabralo cca. 185 km plavanja, 5000 km kolesa (s trenažerjem vred), 1300 km teka in 20 ur vaj za moč.
V Roth smo se s prijatelji odpravili v petek, seveda smo šli takoj na kraj zločina – triatlonski park Roth. Tja nas je usmerjala že rjava tabla na avtocesti, kjer navadno reklamirajo kulturne in naravne spomenike, ob izvozu za Roth pa je bil velik napis: ROTH – TRIATHLON REGION!!! Triatlonski park je bil zelo velik, registracija je potekala brezhibno, veliko razstavljavcev, izklesanih teles, brezalkoholnega Erdingerja itn. Napetost na vrhuncu… V soboto zjutraj je sledil “briefing”s kolegi. Kaj dati v katero izmed treh vreč, menjalna prostora sta bila namreč različna, še na tretji lokaciji pa je bil cilj. Popoldne smo se odpravili v triatlonski park, oddali kolesa in odšli na uradni briefing. Najpomembnejša novica na briefingu je bila, da je uporaba neoprenov dovoljena – jeee, kakšen val navdušenja med prisotnimi. Znova so poudarili, da vožnja v zavetrju seveda ni dovoljena. Pomembno pa je naslednje dejstvo – varnostni pas na kolesu je 10 m × 3 m, za red bo skrbelo 90 redarjev, vsaka kazen bo pomenila 5 minut penalty box-a in kazenski kilometer teka na maratonu, ki ga opraviš na 29 kilometru maratona. Takšno kazen si lahko prejel dvakrat, tretja bi pomenila izključitev. Hvala lepa!
Zjutraj zbujanje ob 3:30, zajtrk in odhod proti startu plavalnega dela. Plavanje poteka v kanalu “Rhine-Main-Danube”, tako da orientacija ni zahtevna. Start profesionalcev se je začel ob 6:30 uri, nato pa vsakih 5 minut novih 200 tekmovalcev. Že na plavalnem delu je bilo ogromno navijačev, tako da je bilo vzdušje enkratno. Plavalni del je minil relativno hitro, kako hiter sem, je bilo težko oceniti. Tako ali tako se v vodi počutim kot stari dizel, ki ima le dve prestavi: nevtralno in prvo. Ob prihodu iz vode prva menjava, ki je potekala gladko, v veliko pomoč so bili prostovoljci, ki jih je na tej tekmi preko 6000 in tekmo naredijo nepozabno!!! En fant mi pomagal z neoprenom, druga punca mi je pripravila kolesarske stvari in pospravila plavalne, tretja gospodična me je mazala s sončno kremo… Kakšna oskrba!!! Ob prihodu na kolo na števcu vidim uro 8:30, kar pomeni da sem moral plavati okoli 1:08, kar se mi je zdelo odlično. Ok, sedaj pa kolo…
Start plavalnega dela
Prvi menjalni prostor
Kolesarska trasa je speljana v dveh 90 km krogih s skupno višinsko razliko 1200 m. Prvi krog je šlo zelo dobro, utrip in moč pod kontrolo, ob progi pa na tisoče navijačev. Dobesedno na tisoče. Najbolj znameniti del je na koncu vsakega kroga in se imenuje Solarberg, na katerem se naredi špalir 30 000 navijačev, počutiš se kot profesionalec, ki nastopa na Tour de France in rine na Alpe d’Huez. Res nepozabno. Popularnost tekme se kaže na vsakem kilometru trase. Pot je speljana čez številne vasice, v vsaki dogajanje v obliki koncertov, številnih obiskovalcev, ki glasno spodbujajo nastopajoče in uživajo ob pivu in klobasicah. Tekmovalci vozijo izredno disciplinirano, nobenega “šlepanja”, mislim da smo se dodatnega kilometra teka vsi zelo ustrašili. V drugem krogu se močno okrepi veter, zdi se, kot da neprestano piha v prsa, zelo neprijetno… Samo da bo čim prej konec. Še enkrat po dozo adrenalina na Solarberg in po 5:35 je tudi kolo opravljeno. Ok, sedaj pa le še maraton! Le še maraton? Ja, percepcija se malo spremeni…
Znameniti Solarberg!
Nemci poskrbijo za vse, tudi profi slikce
Skok v menjavo 2, kjer so prostovoljci zopet v veliko pomoč. Vsak od nastopajočih dobi vrhunsko oskrbo. Prvi prostovoljec prime kolo, nato si vsaj 5 prostovoljcev kriči mojo številko, da le ne bi izgubil kakšne sekunde pri iskanju vreče s tekaško opremo. V šotoru spet podobna zgodba, v obdelavi me imajo trije prostovoljci, en mi pripravi tekaško in pospravi kolesarsko opremo, drug pripenja številko, tretji me maže s kremo za sončenje. Vsakemu posebej se zahvalim, res so zakon in 110% predani delu. Tako kot mi…
Na teku sem odločen poizkusiti s tempom 5:00 na km, kolikor dolgo bo pač šlo. Nek cilj je vendarle potrebno imeti. Glavno vodilo mi je, da ne bi začel hoditi. Prvi kilometri so močno prehitri, kljub temu, da imam občutek, da tečem zelo počasi. Takoj po začetku maratona mimo mene priteče kasnejši zmagovalec Nils Frommhold, ki je v svojem 40 km – kako lahkno izgleda (njegov končen čas 7:51:28). Razmišljam, kako bom jaz izgledal čez 40 km
. Proga je speljana po makadamski poti ob kanalu, kjer smo prej plavali, le tu in tam zavijemo v kakšno izmed vasic, ki so polne navijačev. Prvih 21 km gre brez težav, lepo držim tempo. Skorajda uživam, kljub temu sem zelo skoncentriran. Pazim na hrano in pijačo. Nekje na 22 km pritečem mimo mojih zvestih in najbolj glasnih domačih navijačev (družina in prijatelji – res iskrena hvala za takšno podporo), ob tem vidim številne tekmovalce, ki vstopajo v 3 km maratona in že hodijo. Ti bodo imeli še dolgi dan. Sonce močno pripeka, preko 30 stopinj, vendar me ne moti preveč. Bližam se 30 km, večjih težav nimam, le da se moram pošteno potruditi da držim isti tempo. Nekje okoli 33 km se pojavi močan bodec, ki me zelo ovira. Huda, pekoča bolečina pod rebri. Jao, kaj mi je treba sedaj tega!!! Noge so še kar v redu, telo zaradi bodca želi hoditi, v glavi pa se mi vrtijo trenerjeve besede: “Le hodit ne! Raje počasi naprej, ko pa da hodiš!!!”. Vseskozi razmišljam o vseh treningih, zlasti najtežjih: tistih ob 5 zjutraj, pa tistih premraženih med zimo… Nisem toliko treniral, da bom sedaj hodil! In nisem hodil… Nekako se prebijem do 40 km, sedaj vem, da je tekma opravljena, le pika na i še manjka. Zadnja kilometra. Takrat razmišljam, kdo zaboga se odloči iti še drugič na ironman??? Nikoli, nikoli več, ni variante!!!!!!!
Cca 22 km…
Pot nas pripelje v mesto Roth, kjer je na 40 km znamenita Beer Mile – čez celo mesto je proga speljana v 2 metra široko traso, na obeh straneh mize s številnimi navijači in hektolitri piva. Ta pot vodi vse do glavnega stadiona, kjer tekmovalci odtečejo še častni krog in nato konec. Kot da bi organizatorji vedeli, ko vstopim na stadion na glasnem radiu prične eden mojih najljubših komadov – Queen – Don’t stop me now!!!! In nihče me res ne bo ustavil! Napovedovalec vsakega tekmovalca napove, čas se ustavi pri 10h 26 min in 2 sek (maraton 3 ure in 35 min). Občutkov ob prečkanju ciljne črte se ne da opisati, vem pa da jih ne bom nikoli pozabil. Večkrat glasno vzkliknem, v meni vre od navdušenja! Noro! Hitro spoznam, zakaj se kdo odloči iti na takšno tekmo še drugič…
Konec je!!!!!!!!!!!!
Tekma v Rothu je res legendarna, ni kaj. Sodi med največje triatlonske tekme na svetu. Skoraj 5000 tekmovalcev (3400 posameznikov in še 3×650 štafet), 6000 neverjetnih prostovoljcev in 250 000 glasnih navijačev. Močno priporočam!
Še enkrat hvala vsem: družini, prijateljem in trenerjem. Super ste!