triatlon. Super sprint, in to 300 m plavanje, 8 km kolo in 2 km tek. Zelo optimistično in ambiciozno sem se prijavila ter plačala štartnino. Znanec je rekel, da je na Ptuju lepo, voda v bazenu topla in nasploh zelo luštno. In seveda, to je bilo dovolj za prijavo.
Samozavestno sem izbrala Super sprint Traitlon pred Triatlonom z vsakogar, saj sem bila precej prepričana v svoje sposobnosti…zlasti doma iz naslonjaču. Ta samozavest se je s časovnim približevanjem štartu nekako zmanjševala in zmanjševala in dan pred tekmo sem bila prepričana, da sem se precenila in zelo verjetno nisem dovolj pripravljena niti za pol krajšo dolžino.
Nervoza in trema sta se stopnjevali eksponentno in v jutru pred tekmo je šlo vse narobe. Začelo se je s slabo novico, da Tikara ni zmagala na Eurosongu, ker je zmagal-a nekaj. Vajena pozitivnih afirmacij sem vztrajala, kljub temu, da sem po poti v menjalca izgubila čip, v menjalcu pozabila plavalno kapo in očala, uro narobe inštalirala na kolo, spotaknila se pri ogrevanju in tik pred štartom me je neskončno tiščalo lulat… Nervoza pred prvim nastopom?
Ampak vse sem naredila po nasvetih, vključno z brisačko. Ogledala sem si celo traso, preverila poti in smeri. Vse mi je bilo jasno. Celotna ekipa organizatorja je bila zelo prijazna in ustrežljiva, sodnica mi je pomagala pripraviti stvari v menjalcu, mi popravila čelado in me vzpodbujala. Vzdušje odlično. Vreme ravno pravšnje. Vse super, z izjemo moje treme…
In plavalke v progi 4 smo skočile v vodo, srčni utrip sem imela že pred prvim zaveslajem okoli 180 udarcev na minuto. Zaplavale smo. Vse hkrati, prvih 25 metrov po tri v liniji, ne koloni. Gužva neverjetna, odločim se da bom zaplavala naprej, kravl mi gre…o, to pa ne… s kolegico na desni se zapleteva med prehitevanjem in že sem pod vodo (neki komolec nad menoj), zajamem zrak a ujamem vodo in to s komolcem ponovimo še enkrat. Tokrat imam vodo v sapniku, Shiiiit. Kašljem, pljuvam, ne morem plavati naprej. Plavam žabico eno dolžino, da izkašljem vodo iz pljuč, nato zaplavam prstno in pridem iz vode med zadnjimi.
A tu se tekma zame komaj začne. Od tu naprej vse gladko in tekoče. Nervoze ne čutim več, ne treme, puls je normalen. Tečem do menjalca (to menjavo moram res naštudirat, preveč časa sem porabila), skočim na kolo in pritiskam. Zdaj razumem besede: “pusti rokavice, pusti uro… samo skoči na kolo, čelado gor in vrti pedala…Izgubljaš sekunde”. Ok, razumem. Sedaj vse jasno.
Fajn, kolesarjenje gre ok. Imam energijo, trasa ravninska, sveža sem še, gre mi tole. Ujamem in prehitim prvo pred sabo (a je to tista desna? Hmmm… ne spoznam je), nato še eno. Ok, dobro gre tole, gladko, nisem utrujena, lahko še malo povečam hitrost. Se že veselim treningov z novim kolesom. Prikolesarim nazaj, sedaj gre tek. Menjava mi dobro uspe, še celo požirek vode sem spila in že tečem. Sveža sem, ni utrujenosti, nič ne boli. Pospešim. Prehitim še eno pred seboj, obrnem ter tečem nazaj. Ok. Tole gre, še en krogec in v cilj. Prehitim še par tekačic, ki jim je očitno zmanjkovalo energije. Juhuhuuuu☺ Pritečem v cilj s časom 40:45 in sem neskončno vesela. Hitreje kot sem računala še v naslonjaču, povsem pri močeh, nič bolečin, nobene utrujenosti. Kdaj naslednjič dirkamo?
Vesela, zadovoljna, hvala 3K svetovalkam. V veliko pomoč ste bile. In je točno tako kot ste rekle, ko daš enkrat prvega čez, se vse naučiš. Verjetno se bom udeležila še kakega super sprinta, da izvežbam plavanje v množici in menjave predno začnem s sprint dolžinami. A zagotovo nadaljujem s tole veselico. Fino, fino in še enkrat fino.
Vsem želim veliko uspehov in sreče na prihodnjih tekmovanjih. Jaz si jih bom privoščila kar nekaj v letošnjem poletju.
Pozdrav 3K
Epilog: z desno plavalko sva se srečali v menjalcu, ko smo pospravljali kolesa. Se je opravičila, ji je žal, da je bilo tako… No, lekcijo sem vzela v celoti: v bodoče plavamo ena za drugo, glede na čase, ki jih imamo.
