Danes težko rečem, kaj me je pravzaprav pred nekaj leti pritegnilo k triatlonu. Kot se spomnim, sem se na Igorja v prvi fazi obrnila predvsem zato, da bi na organiziran način in v družbi, pod vodstvom usposobljenega trenerja, preizkusila meje svojih tekaških zmogljivosti. Izkušenj s cestnim kolesom do tedaj nisem imela, moje plavalne izkušnje pa so bile pičle oz. v okviru povprečja ljudi, ki plavajo le poleti na morju, in še to »žabo«.

Tako sem najprej samo tekla in ob tem poslušala nešteto razprav o ostalih dveh disciplinah, ki so športnika šele zares naredile »vredne« tega imena.  Vse bolj me je mikalo, da bi preverila, ali je vse res tako zapleteno, težko in tehnično zahtevno. Verjetno je prav raziskovanje neznanega in želja, da tudi sama postanem del neke nove sredine v meni podprlo odločitev, da se preizkusim v tej trojni disciplini.

Še danes, ko je preteklo že kar nekaj let, se dobro spomnim mojega utapljanja na prvih oktobrskih plavalnih urah. Kako težko se mi je zdelo odplavati kravl že do 25 metrov oddaljenega roba bazena! Da ne rečem, kako neskončno dolg se je zdel plavalni bazen, ko sem nekega jutra še zaspana zrla v 50 metrsko progo. Da bi človek uspel ob tem upoštevati še cel kup navodil: »Bodi čim bolj ravna, sprosti se, dihaj na tri, pa na pet, zgrabi vodo,…«, pa je mejilo že na znanstveno fantastiko. Kako dobro je takrat dela vzpodbuda klubskih prijateljev, ki so plavali že kakšno sezono več in vedeli povedati, da so to le začetniške muke, ki z rednimi treningi slej kot prej minejo. In res je bilo tako. Že spomladi, ko se je bazen »rešil« zimskega balona, je v sončnih zgodnjih jutrih 50 metrska proga dobila prav poseben čar in plavanje daljših serij, ko te je sonce ob vsakem vdihu božalo po obrazu, je bilo eno izmed lepših doživetij.

Podobno je bilo s cestnim kolesom, ki sem se ga v začetku resnično bala, na prvih skupnih treningih pa se »borila za preživetje«. Še posebno spusti so bili moja poslastica in mislim, da sem bila med redkimi v klubu, ki so upoštevali dobro staro pravilo avtomobilske vožnje v hrib in z njega – da se v obeh primerih voziš z enako hitrostjo. To mi je res odlično uspevalo!

Tek je bil edini izmed treh športov, ki me je spremljal že od mladosti. Pa vendar nisem nikoli pred tem imela nekega strukturiranega treninga, tako da so mi klubski treningi včasih predstavljali precejšen izziv. Kljub vsemu je bilo veliko lažje opraviti kakšen težji trening, če si bil v dobri  družbi. Daljši, počasnejši treningi pa so bili predvsem za nežnejši spol izvrstna priložnost za različne debate in tako mi je velikokrat kakšen nedeljski dvourni tek minil hitreje, kot če bi sama tekla polovico tega časa.

Čeprav sem počasi, a zagotovo nabirala vse prvine, potrebne za pomladno-poletna tekmovanja, se mi je ideja o prvem triatlonskem tekmovanju glede na moje nikakršne izkušnje zdela precej zastrašujoča.

Prvi triatlon je bil le eden od postankov na poti mojega kasnejšega udejstvovanja v okviru kluba 3k in danes lahko rečem, da so bili naslednji postanki vsaj tako lepi, kot ta – prvi in da so vsak zase prinesli nove izkušnje in spoznanja. In čeprav se je tisti moj prvi olimpik v Celovcu zgodil le dobrega pol leta po moji odločitvi za triatlon, sem z nasmeškom in brez kakšnih posebnih zapletov na tekmovanju prispela v cilj.

Spomnim se, kako pozorno sem pred odhodom na tekmovanje poslušala nasvete Igorja, Dragota ter ostalih klubskih kolegov, ki so to izkušnjo že imeli. »Na plavanju je ponavadi masaker,« je bilo mnenje večine izmed njih in ker treningov takšnega tipa 

Clif Bar Triathlon Start Commercial – YouTube

v klubu nismo imeli, se je bilo potrebno na to miselno pripraviti. Res so imeli prav in nekaj udarcev sotekmovalcev, ki so se v začetnih metrih plavanja borili za svoj prostor, mi je poleg zadihanosti zaradi prehitrega začetka plavanja skoraj pobralo vso navdušenje nad nadaljevanjem tekme. Takrat sem se spomnila Igorjevega nasveta, da se skoncentriram na vsak svoj izdih v vodi in takoj je bilo lažje. Boja, ki je označevala progo je bila vse bližje in večja ko je postajala, vse raje sem pogledovala proti njej. Verjetno je moje plavanje izgledalo bolj podobno vaterpolskemu, kot pa triatlonskemu. Takrat mi je bilo to povsem vseeno. Preplavili so me namreč nepopisni občutki, da bom zmogla. Glede na to, da je bilo plavanje zaradi neizkušenosti moja največja neznanka triatlona, sem bila prepričana, da ko bom enkrat na kolesu, dvomov o tem, da triatlon končam, ne bo več. Kolo sem odpeljala tako, kot sem v tistem trenutku najbolje znala in se veselila trenutka, ko sem ga »parkirala« v tranzicijskem prostoru ter se podala na tekaški del, ki mi je bil takrat najbolj ljub. Spomnim se, da je bil čudovit sončen dan, tekaška proga pa je bila speljana tako, da smo se tekmovalci nekajkrat srečali med seboj. Kako lepo mi je bilo srečevati znane obraze, katerih vzpodbuda je na nekaj zadnjih kilometrih do cilja zares dobro dela. Prečenje ciljne črte je bilo v tistem dnevu nekaj najlepšega, poleg seveda Dragotovega objema, ki je svoj del tekmovanja že oddelal in me počakal v ciljnem prostoru.  

Anja Bajcar - 3K Šport

Danes, ko na to obdobje zame zares intenzivnega ukvarjanja s športom gledam z neke sicer ne prav gromozanske oddaljenosti, lahko rečem, da mi je dalo veliko več, kot sem se morda takrat sploh zavedala ali pričakovala. Poleg spoznanja, da skorajda nič ni nemogoče, če si tega le dovolj želiš, pa neprecenljivo bogastvo predstavljajo vsi stkani odnosi, ki so se ustvarili v tem obdobju.  Nekaj teh iskrenih prijateljstev z Dragotom gojiva tudi zdaj, ko že nekaj časa nisva več posebej aktivna v triatlonu. Z veseljem lahko zaključim, da je bilo to relativno kratko obdobje kljub precej napornem usklajevanju vseh službenih, družinskih in športnih obveznosti, vseeno povezano z veliko lepimi stvarmi, ki so pustile res globok pečat. Tako da ni moč reči le, splačalo se je. Bolje je zaključiti z besedami, vredno je bilo poskusiti in biti del tega. Ob priložnosti in najbrž v kakšni manj intenzivni obliki pa morda še kdaj.

Anja Bajcar