Ne vem točno, od kdaj, ampak od nekdaj sem imela idejo, da bi enkrat naredila en triatlon. Praktično že vse življenje se ukvarjam z različnimi športi, vendar nikoli z vzdržljivostnimi. Vsakodnevno sem imela na ‘programu’ več različnih športov, potem pa sta prišla Lan in Nejc in nekako nisem našla več časa zase.
Tekaški treningi v 3K so bili zame najboljša možna rešitev. Ustaljen urnik treningov, ki nikoli ne odpadejo in ne dopuščajo preveč ‘izgovorov’ za lenarjenje. Tako sem pred dobrima dvema letoma po petih letih športnega premora (Lan in Nejc sta bila takrat stara eno in tri leta) začela spet migati. In prvi cilj je bil preteči mali maraton. V dveh mesecih sem tako iz čiste nule pretekla 21km na Ljubljanskem maratonu, kar se mi je zdelo velik uspeh. Pa ne samo moj, tudi Igorjev, da me je tako dobro pripravil, da sem sploh zmogla preteči tako razdaljo.
Tisto leto sem prvič tekla pozimi, po temi, po snegu…. Zmeraj smo bili super družba in zmeraj smo babe kaj čvekale, pa so treningi hitro in prijetno minevali. Mali maratoni so postali rutina in treningi čisti užitek v prijetni družbi.
Pa je prišel april 2010 in ker sem od nekdaj imela v glavi, da »enkrat pa bom naredila eno ‘polovičko’, samo odločit se je bilo treba«, sem ves čas spremljala triatlonske novičke… In Miro je objavil Bled. Kar nekaj časa sem se sama s sabo pogovarjala o tem, kako bi bilo možno vse skupaj speljati. Bil je začetek maja, tekma je bila napovedana za začetek septembra. Tekaških treningov imam več kot dovolj, na kolesu nisem bila že nekaj let, kravel pa je zame disciplina z drugega planeta. In tu je še moja družina. »Najprej moram Mareta prepričati,« me je prešinilo, »da bo moral malo več skrbeti za otroke in da bo predvsem dopust malo razbit, ker bom morala malo več trenirati kot običajno.« Ni bilo lahko, ampak z zagotovilom, da samo enkrat in samo letos, mi je uspelo dobiti zeleno luč doma. Potem pa je bilo treba še k Igorju in preveriti, če se je sploh možno pripraviti za polovičko v štirih mesecih, če nimaš nič kolesa v nogah in ne znaš drugega kot žabico plavat. »Seveda ni problema«, je bil prepričan Igor, »plavanje itak ni problem, ker tam najmanj izgubiš.
Pa sem začela sredi maja voziti kolo, odpeljala prvo ta kratko Franjo, s klubom smo šli v Dolomite grizt klance. Bazen je bil vedno predolg, kakorkoli je že bil obrnjen. Voda je bila skoraj zmeraj premrzla, so bila pa jutra na Kodeljevem božanska. Praviloma prazen bazen, mirna voda in vzhajajoče sonce. Počasi sem zmogla priplavati na drugo stran in potem kmalu tudi več dolžin. Samo: bilo je naporno in šlo je neznansko počasi. ‘Ali ne bi mogoče rajši trenirala žabce?’ sem večkrat dražila trenerje. Pa me sploh niso hoteli slišati.
Igor me je priganjal s plani, jaz sem pa veliko treningov skrajšala, imela daljše pavze. Kot sem se že na začetku odločila: trenirala bom toliko časa in toliko, dokler bom uživala, če ne bo šlo, pač ne bo šlo. Nisem zelo tekmovalen tip in nisem obremenjena s časi – samo da zmorem vse skupaj.
Kriza… avgust… še mesec pred tekmo… ali sem sploh dovolj trenirala…ali bom zmogla… pa toliko treningov sem spustila… Igor že ve, koliko je potrebno… saj lahko odneham, če hočem… pa ne zdaj… vsi vejo, da grem na Bled… sej mogoče pa še odpovejo zaradi kolesarske trase… ampak toliko sem trenirala, da zdaj bi bilo pa škoda odnehat… daj Barbara, stisni še malo.
September…počitek pred tekmo, še zadnji razvozi s kolesom, malo teka in razplavanje.
Briefing na večer pred tekmo in v mislih sto in stokrat predelane vse menjave in vsak kilometer poti. Vse mi je jasno: kolo zmorem brez problema, tek je najtežji, pa še na koncu je, ampak tekaških kilometrov imam največ. PLAVANJE – nimam pojma, kako bo, tega me je najbolj strah, ker si ne morem predstavljat. Ampak bo že nekako, če ne bo šel kravl, bom pa žabico plavala.
Sobota 11.9. 2010 – mislim, da sem bila že od prejšnjega dne v nekem transu. Vse misli so bile usmerjene na tekmo. Štart: postavim se nekam zadaj, ker bom itak med zadnjimi prišla iz vode. Začnem kravl, pa mislim, da tole ne bo šlo, v vodi se čisto ničesar ne vidi. Žabica je prava rešitev, pa še sploh ne zaostajam preveč, niti nisem zadnja, pa glej, Polono vidim ves čas pred sabo. V menjalnem prostoru začnem vleči dol neopren, še dobro, da je tu Polona, ki mi pomaga zvleči vse skupaj čez noge. Obrišem se in cela preoblečem. Ne maram, da me zebe in ne maram trpet. Šport je zame užitek. Kolo: pogledam na števec, ne morem verjet, saj sem bila iz vode prej kot v 40 minutah, potem bom pa verjetno prej kot v sedmih urah na cilju. Ampak zdaj ne bi smel bit več problem. Cesto do Bohinja poznam na pamet, pa še navijače imam ob progi. Malo je še mraz, ampak sonce nas hitro pogreje. Gledam nasproti vozeče kolesarje, mahamo si in se spodbujamo. Mislim na navodila za vožnjo v zavetrju, potem pa se nasproti pripelje cel grozd.
Tri ure in sem že na menjavi. Kako dober občutek, ko zagledam punce iz kluba, ki čakajo kolesarje iz štafete… pa saj mi ne gre tako slabo, če sem boljša od štafet.
Tek: v miru se preobujem, malo popijem. Skoraj tri minute za menjavo. Meni je prav, samo da česa ne pozabim. Mare me spremlja celo pot na kolesu. Prvi krog klepetava, pomahava Lanu in Nejcu, ki sta prišla navijat. Drugi krog že malo manj klepetam, cerkev zvoni 12… Čakaj, daj malo izračunaj, a lahko pridem celo pod šest ur? Potem govori samo še Mare, zadnjih pet km pa še njega ne morem več poslušat. Še malo.
V cilju ne morem verjet: 5,56. Tako enostavno je vse skupaj, pa sploh ne tako zelo počasi.
Še kdaj? J