Sedaj pa tudi jaz lahko rečem, da sem uradno triatlonka. Pred enim letom nisem niti pomislila, da bi šla tekmovat vsaj v eni disciplini, kaj šele, da bi šla teči, plavat in še kolesarit vse troje naenkrat. Prvič sem se spoznala s tem športom preko televizije in se mi je zdelo, oooo joj, sami profesionalci, to je samo za tiste »najboljše«.
Tega res ne zmore vsak, moraš biti zelo dobro natreniran, da sploh greš na tako tekmo. In sem jih občudovala, kako lahko tekmujejo kar v treh športih naenkrat … Ne, tega pa jaz zagotovo nikoli ne bom zmogla, sem si govorila.
Leto dni nazaj, septembra, sem prišla v Klub 3K Šport (hvala, Tine Živić, da si me pripeljal v reeees najboljši klub) prvič na plavalne treninge, še niti pomislila nisem, da bom čez manj kot eno leto že na moji prvi triatlonski tekmi. Neeee, tega ne morem še, saj plavam šele nekaj mesecev, pretečt ne morem niti 3 kilometre, o kolesarjenju nimam pojma, niti nimam specialke … Torej tekma sploh ne pride v poštev! … Bom raje samo navijala za ostale in fotografirala. Pa se je tole razmišljanje kaj hitro spremenilo. Že v Portorožu, kamor sem šla navijat za naše super tekmovalce, sem malo, ampak čisto čisto malo, razmišljala o sodelovanju, pa sem imela očitno še premalo zaupanja vase, da bi se prijavila … seveda.
No še dobro, da je bil kmalu zatem triatlon v Kopru, kamor sem se prijavila in tudi sodelovala. Niti še nisem sledila vsem stvarem, ki so se dogajale tisti dan. Prišla sem domov šele ob 3h zjutraj, ker sem bila na koncertu Sunrise Avenue (ena izmed mojih ljubših skupin, zato pač nisem mogla izpustit koncerta) in sem bila rahlo utrujena. Pa smo kljub temu z mami prišle v Koper že okrog 12h, tako da je bilo še dovolj časa za ogrevanje in dokončno odločitev. Iti ali ne iti.. ali zmorem ali ne? Hm …
Ura je tekla in tekla in kar naenkrat je bila 17h, ko se je začel tudi Triatlon za vsakogar. Pa sem bila kar naenkrat tudi jaz na štartu. Skočili smo v vodo in začeli svoj prvi triatlon. Ufff, kako je topla voda! Waaau. Samo, koliko nas je … kako bomo lahko sploh plavali vsi hkrati? … No, pa smo plavali, sicer nekateri prsno tehniko, ki je bila še kako uporabna zaradi ogromnih valov, sicer bi verjetno spila ene tri litre morske vode … Lepo in počasi smo prišli do rdeče preproge … Ta je pomenila konec plavalnega dela. Skočili smo iz vode, popolnoma nasmejani, da je za nami prva tretjina triatlona.
Pa smo prav tako nasmejani tekli naprej do menjalnega prostora in na kolo. No, tu sem vedela, da se ne morem primerjat s tistimi, ki imajo specialke … ker je jaz nimam … še? Ja, verjetno še. Jo bom pa imela nekoč. No, pa nazaj k triatlonu. Kolesarski del je bil odličen. Sem tako uživala, da me tudi vetrič ni ustavil. Na kolesu sem spoznala še nekaj čudovitih ljudi, s katerimi smo potem tudi do konca odpeljali progo in nadaljevali s tekom. Kljub temu, da naj bi bila to tekma, smo se tekmovalci kar pogovarjali med tekmo in si veliko pomagali in spodbujali drug drugega. Kar mi je zelo zanimivo in všečno, ker načeloma nisem prav zelo tekmovalen tip človeka. Spodbude kot so »dejmo, še mal še mal, super si« in podobne niso šle mimo ušesa. So le dajale še več motivacije.
No, pa nazaj k teku. Kljub temu, da sem pri teku res začetnik, sem pretekla progo, kar pa mi brez spodbud iz občinstva zagotovo ne bi uspelo. In sem prišla na cilj, na moj cilj, na cilj triatlona …. Jeeeeej, uspelo mi je! Moja prva izjava na cilju je bila: To je noro! To je super!! Ja, seveda me je mami čakala na cilju, pa tudi sestrca, ki je bila malenkost pred mano in se je že veselila svoje zmage. Brez njiju mi zagotovo ne bi uspelo. Pa sem prišla do cilja … Ta cilj je zame pomenil več kot karkoli na svetu. Ker nisem verjela, da zmorem, sedaj pa verjamem. Ker nikoli nisem imela zaupanja, da mi lahko kaj takega uspe, kljub vsem mogočim poškodbam kolen in rame, pa mi je uspelo. In si nisem mislila, da bi še kadarkoli lahko kjerkoli dosegla kak športni dosežek … pa sem ga!
Po tej tekmi in pri tej tekmi je triatlon postal moja ljubezen. Mislim, da je to precej očitno, saj sem se skozi cel triatlon smejala in še se bom naprej. Ni bilo stvari, ki bi mi bila odveč, pa čeprav so bili vmes tudi kakšni manjši zapetljajčki, kot na primer to, da sem hotela teči kar s čelado, ker sem si jo pozabila odpet. Ja ups, a ne … No, take izkušnje naredijo triatlon še bolj zanimiv, kot je, pa čeprav je že tako super. In sedaj že iščem naslednje triatlonske tekme, kjer bom zopet lahko uživala.
Moram pa poudarit, da brez podpore te čudovite in pozitivne, vedno nasmejane družbe iz 3K Šport ter vseh najboljših, najbolj odličnih trenerjev in seveda vseh članov 3K, mi tega zagotovo ne bi uspelo! 3K šport je zagotovo ena izmed najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Hvala vsem za podporo in gremo novim ciljem naproti!
Še sama ne morem verjeti kaj naju je s sestrco prepričalo v odločitev za prvi triatlon. Tale majhna slikica … Matjaž Volkar, hvala ti!
Erika Krvina