
Tokrat malo drugače. Vse skupaj se je pričelo v 3K Športu Ljubljana. Kot novinci smo se udeležili prednovoletnega srečanja članov. Dobili smo se vsi, tako tisti prekaljeni mački kot tisti malo bolj zeleni in brez izkušenj v triatlonu! Sestanek je stekel in naša ušesa so sledila sleherni besedi glavnega trenerja Igorja Kogoja. Obdelali smo minulo leto in prihajajoče leto 2017, v katerega smo bili potisnjeni tudi sami po lastni volji.
Sledilo je vprašanje na katerega nismo znali odgovoriti v svojih glavah kaj šele, da bi nanj odgovorili na glas. Na vprašanje, ki so nam ga zastavili smo skupaj odgovorili Irena, Mateja, Irena, Simon, Gregor in Matjaž, ki nam je pomagal pri prvih korakih in prijavi na tekmo.
Pod budnim očesom Igorja smo pričeli s treningi teka in plavanja. Vse to je teklo skoraj podmazano. A ker nismo več najmlajši, so se pojavile sem ter tja kašne poškodbe. Tako tiste površinske kot tiste malo “težje”, ki so preprečevale nemoteno treniranje pri vsakemu posamezniku in posledično pomanjkanje treningov. V glavah je pričelo rasti nezaupanje in pomisleki kaj in kako, predvsem da vsak zase ni sposoben končati tekme.
Ob vsem teh poškodbah, strahovih in pomanjkanju treningov se nam je porodila ideja da se prijavimo na štafetni triatlon in kljub vsem nevšečnostim štartamo. Tako sta postali dve mešani štafeti imenovani HITRI IN DRZNI. Tako da smo nadaljevali z pripravami.
Treningi so si sledili ravno tako kot smo drug drugemu sledili na razno raznih aplikacijah. Seveda je bilo vse v smislu zabave in prijetnejšega vzdušja med in po treningih. No da pa resnično vedno ne gre vse tako kot si zamislimo, smo tik pred tekmo izgubili eno članico v ekipi Drznih in sicer Ireno M. Zdravje je na prvem mestu in tokrat opravičeno. Sledilo je hitro ukrepanje in iskanje rešitve, ki jo je našel Matjaž.
Napočil je dan odhoda. Naša krstna tekma je bila OCEAN LAVA PARENZANA 23.04.2017 v Kanegri s ciljem v Marini Portorož. Tekma je bila polovička Ironman tekme in sicer 1,9 km plavanja, 90 km kolesa in 21 km teka. V ekipe Hitrih so bili Mateja, Simon in Gregor, v ekipi Drznih pa Irena B. in Matjaž, ki je za omenjeno ekipo plaval in tekel.
Prihod na kraj dogodka 22.04.2017. V zraku se je čutila napetost, vznemirjenje in hkrati neučakanost pred tekmo. Vse nam je bilo smešno vsi smo imeli povišan srčni utrip, a kljub vsemu pozitivni. Apartma v katerem smo spali je bil nabit z adrenalinom in tekmovalnostjo.

Na isti dan smo se udeležili še predstavitve poteka tekme in se seznanili z vsemi pravili lepega športnega vedenja. Vrnili smo se v apartma, kjer smo povzeli besede organizatorja in si ob sproščenem vzdušju privoščili večerjo. Sledil je zgodnji odhod v posteljo. Spanec je bil slab in kratek!
Dan tekme in jutranje norenje po apartmaju tako okoli opreme, kot vsega kar jutru sledi.
Prihod na štart. Trema in napetost sta rasla pri vsakemu posamezniku drugače. Matjaž in Mateja sta bila že vsak v svojem neoprenu, Gregor in Irena B. sta bila pripravljena kar se tiče kolesa in Simon ravno tako kar se tiče teka. Irena M. pa je poskrbela za napitke in slike katere so ustvarile spomine.

Sledilo je mrzlično pripravljanje na štart. Irena in Gregor sta odpeljala kolesi v menjalni prostor, kjer je sledil temeljit pregled vsega kar je bil potrebno pred štartom. Simon je poskrbel za podmazanost udov, ki so bili v pričakovanju mrzlega morja!

Napočil je čas odhoda v voda je imela cca 14° stopinj. Skok v morje je bil dih jemajoč v pravem pomenu besede in spoznanju realnosti, ko ti mrzla voda zalije neopren. Pisk je naznanil štart in plavalci so se podali v svojem ritmu proti zastavljenemu cilju.

Ta pisk je naznanil, da se dirka pričenja resnično tudi za nas člane štafete. Kaj, kako in kdo prvi v menjalni prostor, v glavi ti roji milijon misli. Ne naredi napake ob menjavi in ne pozabi na čip, ne pozabi imeti zapete čelade… saj vse te malenkosti lahko stanejo celo ekipo same uvrstitve.

Uh kako čas beži. Matjaž je bil že iz vode, dobro minuto za njim tudi Mateja.
Matjaž: »Voda je bila mrzla, nisem še plaval v tako mrzli vodi. Po strokovni oskrbi hišnega fizioterapevta sem imel noge namazane s kremo, ki spodbuja prekrvavitev, po rokah pa sem se namazal z vazelinom. Po dobrih dveh minutah ogrevanja me v roke in noge ni več zeblo, edino za kar je bilo potrebo še poskrbeti je bil obraz. Znam z bolečino, v glavi jo lahko preprosto odmislim. Dokler je del telesa, ki je boleč še funkcionalno opravilen, bolečino v glavi lahko preprosto ubiješ. Skrajšana plavalna proga je bila zame kot naročena. Za nekoga, ki med plavanjem diha izključno na levo stran, je bilo idealno, da se je plavalo na desni strani ob bojah, ki so v ravni črti tako rekoč označevale plavalno traso. Pri plavanju v odprtih vodah je še kako pomembno držati smer, v taki postavitvi pa s tem ni bilo težav, saj sem se počutil kot bi plaval v 500 metrskem bazenu. Šlo je lepo naravnost in z enim samim obratom. Nič lepšega. A še dobro, da ne diham na desno. Glede na vložek, ki sem ga pred sezono namenil plavanju s svojim plavanjem nisem bil zadovoljen, a rezultat zame ni bil pomemben, pomembna sta bila sodelovanje v štafetah in zabava.«
Mateja: »Ko sem skočila v vodo mi je obraz »zamrznil«, vendar po 50m ogrevanja, je bilo že vse OK. Mraza nisem več čutila, najverjetneje zaradi adrenalina pred mojo prvo plavalno tekmo in neučakanostjo pred piskom, ki bo oznanil štart. Največji strah tekme je bil, da bom zadnja in da bi me slučajno zagrabil krč zaradi mraza. In ko sem prišla ven iz vode, sem najprej preverila, koliko jih je bilo za mano… in ja bilo jih je še veliko. Yes!, cilj je bil dosežen: nisem zadnja in krča ni bilo. Iz vode sem letela kot nora, da bi še tam malo pridobila na času. V menjalcu mi je čip iz noge vzel Grega in gasa naprej na kolo…«

Irena in Matjaž sta izpeljala menjavo po učbeniku in brez napak. Irena je pograbila kolo in letela do črte, ki oznanja štart kolesa. Prav tako sta Mateja in Gregor izpeljala menjavo brezhibno in tako se je tekma nadaljevala na kolesu. Sledilo je 90 km oz. dva kroga s kolesom z kar 1200m višinske razlike od Kanegre pa vse do krožišča Porte porton ob reki Mirni. Ponovno se ti porajajo misli in skrbi, da bo vse OK in da je od trenutka na kolesu vse v mojih rokah in predvsem nogah. Trasa je čudovita in hkrati vredna strahospoštovanja. Vožnja pa čisti užitek ob premagovanju kilometra za kilometrom.
Gregor: “Bližam se končnim kilometrom in iztisnem vse iz sebe, da bi pridobil kar se da veliko prednosti pred Ireno in posledično, prednost za tek Simonu. Zadnji kilometer klanec navzdol brez zavor, čevlji odpeti in pripravljen na sestop in tek do menjave. Čaka me Simon, pograbi čip si ga nadane na nogo in že leti proti Sloveniji. Adrenalin v telesu je popustil.”

Irena: “Če je le mogoče, pred tekmo rada spoznam traso, da vsaj približno vem kaj me čaka, ko gre zares. Na lanski polovički v Poreču, ko sem prvič vozila 90 km kolesa v štafeti, se mi je to še kako obrestovalo. Psihološko je lažje, ker veš, kaj pričakovati in da zmoreš. Za letošnjo prvo tekmo sem prav tako izkoristila to možnost in vesela sem, da sem jo. Proga je bila lepa, vredna, da se ustaviš in naužiješ narave. A niti najmanj lahka. Z dvema zahtevnima klancema (zaradi dveh krogov) so bile noge na preizkušnji in tu se je izkazalo, koliko treningov v klance bi bilo še potrebnih. Na progi so me naključno spodbujali tuji kolesarji iz sosednjih držav, ki so bili tam rekreativno. V cilj sem prišla izmučena a zadovoljna, da sem uspela. Nisem sestopila, ko so mišice pekle. Vztrajala sem in si dopovedovala, da je ta vožnja pravzaprav moja tekma, da tekmujem sama s seboj. Navsezadnje bi tisti nedeljski dan lahko preživela na kavču, pa sem raje krepila svojo vztrajnost skozi klance in 90 km. In to v super družbi z veliko smeha in spodbudnih besed. In zakaj se je naša štafeta sploh imenovala Drzni? Ali ni drzno plavati v vodi, ki ima 14 stopinj, se zaganjati v 1200 m klancev in teči polmaraton na soncu, ko se še niti ne zavedaš kako vroče je? Neprecenljivo in ponovljivo.”


Pričel se je še Matjažev tek.

Preostanek ekipe Hitih in Drznih je za seboj pospravila in odšla v upanju da ni gneče na meji v Portorož. Sreča je bila na naši strani in kot bi mignili smo bili mimo meje in na cilju tekme. Tam se je napetost ponovno dvignila, koga od naših dveh fantov bomo prvega videli priteči v cilj.
Bil je Simon.
Simon: »Že na uvodnem sestanku dan pred tekmo sem imel tremo, ker je bil to moj prvi uradni tek na 21km. Pulz na uradnem sestanku 130 na minuto, pa je bil še en dan do tekme. Mislil sem si, jutri mi bo eksplodiralo srce. Na dan tekme so bile vse misli usmerjene v štart in cilj. Na menjavi sem opazoval, kdaj se bo pojavil Grega, minute so se trajale kot bi bile ure. Ko sem ga zagledal, sem videl, da je svoj kolesarski del odelal odlično. Vedel sem in pripravljen sem bil, da dam vse od sebe. Kje je cilj in kje me čaka moja ekipa, to sem premleval v zadnjih kilometrih. Telo je že kazalo znake utrujenosti , glava in misli so samo čakale ciljno črto. Vedel sem, da moram iz sebe iztisnit zadnje atome moči in uspelo mi je. Na cilju sem bil utrujen, vendar ponosen na sebe in ekipo.«


Matjaž je pritekel za njim in kljub težavami s krči je z nasmehom prečkal ciljno črto.

Matjaž: : »Ta tekaška proga je narejena za podiranje rekorda v polmaratonu. V prvem kilometru in pol navkreber nisem izgubil toliko, kot sem pridobil v štirih kilometrih teka navzdol. Neskončno uživam, ko me sila telesne teže nese po klancu dol, noge pa se preprosto vrtijo same od sebe. Užitku dodam še prelep razgled na zaliv in se počutim čudovito. Prehod čez mejo za nas tekmovalce je bil organiziran imenitno, usmerjen sem bil tako s človeškim prstom, kot s stožci postavljenimi v koridor na posebnem dodatnem pasu, osebno pa sem pokazal prijazni policistki, ki je niti pogledala ni, le nasmehnila se mi je in mi s pogledom namenila prijazni: »Srečno«. Tekel sem odlično glede na pripravljenost, tempo je bil stabilen, ravno pod 5:00 na km, je bilo pa precej vroče. Soli nisem dodajal niti v tednih pred tekmo, niti med čakanjem na tek po plavanju, niti med tekom. Izkušeni triatlonec da sem? Ja, pajade! In? Seveda me je. Na 17 km me je v desno nogo zagrabil krč. Kasneje sem s trenerjem ugotovil kaj vse je bil še vzrok krčev, a glede na to, da mi je s krajšimi postanki in raztegovanjem vseeno uspelo priteči v cilj, sem jih poizkušal takoj po tekmi odmisliti. Niti za sekundo pa ne pomislim, da se tej progi in skorajšnjemu odstopu zaradi krčev ne bi šel maščevat. Enkrat. V kratkem. In jo pretekel tako, kot si jo želim. Z užitkom – od začetka – do konca.«
Energija, navdušenje in veselje, da smo vsi uspešno zaključili tekmo, sta vrela iz nas ob podelitvi diplom in medalj ter ob pričakovanju končnih rezultatov, tistih uradnih. No, za njih je bilo potrebno ponovno nazaj v Kanegro.
Med tem časom, ko smo čakali na razglasitev smo šli na kosilo in po kosilu nabirati vitamin D, kjer smo vsi hiteli razlagati svoje občutke o sami tekmi ter analizirali napake in pomanjkljivosti, tako med treningi, kot na sami tekmi.
Sledi uradna razglasitev zmagovalcev, tako tistih najboljših posameznikov, kot štafet. Ekipi Hitrih in Drznih sta se odrezali več kot odlično in zasedli prvo in drugo mesto.

Vsi smo zmagovalci in uvrstitev tako enih kot drugih ni vplivala na naša ŠPORTNA SRCA in predvsem smo se držali načela, da gremo na zabaven način pridobivati prve izkušnje v triatlonu.

Zaključne besede po tej štafeti so lahko samo: “Kdaj bo spet naša nova skupna štafeta?”, a hkrati nam po glavi roji misel, da bi se vsak sam soočil z celotno tekmo. Vsi skupaj verjamemo v uspešno premagane zastavljene cilje, ker treniramo v 3K Šport klubu Ljubljana in imamo vso njihovo strokovno pomoč in podporo.