Moj prvi triatlon se je zgodil danes, 15. maja 2011. No, ni se zgodil, opravila sem ga. In to ne kar tako, temveč s kar nekaj treningi in napori. In s še kar zglednim časom in zlato medaljo v svoji kategoriji.
Še nekaj mesecev nazaj ne bi niti pomislila, da bom šla kdaj na triatlon. A me je očitno nekje v podzavesti duh članov našega kluba, ki so tako navdušeno govorili o tem, popeljal tudi na to pot.
Triatlonska razdalja, ki sem jo kot prvo opravila, je bila sicer v primerjavi z razdaljami naših Ironman-ov precej krajša (super sprint triatlon: 300 metrov plavanja, 7400 metrov kolesarjenja in 1800 metrov teka), a nekje je treba začeti. Posebej še, ker verjamem, da se z majhnimi koraki v življenju daleč pride.
V klubu 3k Sport sem začela trenirati aprila lani, predvsem zato, da bi izboljšala tehniko in hitrost teka. Po enem mesecu treningov teka me je zamikal polmaraton, ki sem ga opravila meseca junija s solzami sreče v očeh. Nato sem se želela naučiti plavati, brez kakršne koli misli o triatlonu, saj se mi je takrat zdel čisto preveč kompleksen: trening treh disciplin, trojna oprema, menjave na tekmi – preveč vsega za takrat.
Novembra so se zame pričeli plavalni treningi, ki so bili sprva kar težavni, saj prej v življenju nikoli nisem plavala kravla. Z trdno odločnostjo, da se naučim, mi je do neke ravni tudi uspelo. In sicer do ravni, ko se je v moje misli prikradla želja po triatlonu. Željo sta utrdili še dve stvari: klubska prijateljica Polona me je v svojem prispevku Naš prvi triatlon omenila in sicer, da se veseli, ko se bomo skupaj kdaj udeležili triatlona. Če me pa ona vidi kot triatlonko, potem pa to ni kar tako. Druga stvar, ki je željo okrepila, je bila ta, da mi samo tek ni bil več dovolj. V enem letu sem namreč pretekla nekaj polmaratonov, vsakega hitreje, pa mi je bilo na zadnjih kar nekam dolgčas; premalo se je dogajalo. Mogoče je pa sedaj čas, da pride na vrsto triatlon, ki se mi je prej zdel preveč kompleksen, sedaj pa bi lahko to bil pravi izziv.
Izbrala tem tekmo v Mariboru, še malo intenzivneje trenirala plavanje, kolesarila ne preveč (a glede na to, da sem že celo življenje na kolesu, me to ni skrbelo), tek pa je od triatlonskih disciplin tako ali tako moja najmočnejša disciplina in kakšni posebni dodatni treningi na tem področju niso bili potrebni.
Ko sem zjutraj prispela na tekmo, je padal dež in nič ni kazalo, da bo nehal. Bilo je mrzlo, in ravno na moj prvi triatlon. A to me ni niti najmanj odvrnilo od cilja. Z mravljinci v želodcu (pozitivno tremo) sem se prijavila, pridobila vse potrebne informacije, nato pa se je vse odvilo tako hitro, da za kakšno pretirano razmišljanje niti ni bilo časa. Plavala sem celo hitreje kot na treningih, kolesarska proga se mi je zdela težka, saj zaradi stalnega obračanja na ovinkih (32 ovinkov, od tega 8 za 180 stopinj), klancev in mokrega cestišča ni bilo mogoče sproščeno kolesariti in razviti hitrost. Vmes sem kar neprijetno padla, snela se mi je veriga, izgubila minuto ali več, a sem s še večjo vnemo nadaljevala. Pri teku pa sem sotekmovalce večinoma prehitevala. Rezultat je bil kljub izgubi časa zaradi padca boljši od pričakovanega. V cilju sem občutila čisti užitek in adrenalin. Še sedaj se mi zdi skoraj neresnično.
Na kolesu, ko sem imela malo časa za razmišljanje, so mi po glavi rojile misli o triatloncih, ki se udeležujejo Ironmanov. Do njih sem v trenutku, ko sem sama imela možnost občutiti majhen delček triatlonskega duha, začutila veliko občudovanje. Kako zmorejo vse te hude napore, opravijo naporne treninge, poleg tega pa imajo še družine in službo. Neverjetno! Za mene so posebni ljudje, v pozitivnem smislu.
Zgodil se mi je torej prvi triatlon. Verjetno zato, ker verjamem, da lahko človek v življenju počne vse, za kar se odloči in potem svoje sile usmeri v dosego cilja. Zaradi družbe na treningih, navdušenja klubskih prijateljev, strokovnosti in motiviranja trenerjev, zaradi vsega, kar se je v tem obdobju mojega življenja sestavilo in mi omogoča, da sprejemam nove izzive. A brez podpore svojih bližnjih bi bile vse moje aktivnosti prazne – potrebujem njihovo energijo, nasmehe, srečo!
Brez dvoma se na triatlonski tekmi vidimo še kdaj!
Helga Kočevar