No, pa sem tudi jaz razdevičen 
Razdevičen v triatlonskem smislu. Padel je koprski sprint, pa še kakšen bo verjetno v prihodnje. Zdaj pa moram malo opisati občutke na tak način, da mogoče še koga pritegnem zraven, kajne?
Že od nekdaj me zanimajo vzdržljivostni športi in triatlon vsekakor spada med njih.
Nikoli pa se nisem resneje podal v to 3-disciplino, pa ne vem točno zakaj, verjetno zato, ker mi je tek tako pri srcu, in zato ker plavanje ni meni ljuba disciplina. Lani na Lovemanu, ko sem sodeloval v štafeti kot tekač in ko sem bil sploh prvič prisoten na triatlonski tekmi, pa me je nekaj pritegnilo in takrat sem se odločil, da se tudi sam kdaj preizkusim na takšni preizkušnji. Drugi razlog je pa ta, da sem želel malo spremeniti / popestriti, moje udejstvovanje na tekmah.
Pretekel sem že nekaj polmaratonov in podobnih tekaških prireditev in nekako sem se že naveličal vsega skupaj. Ne teka samega, ampak tekem, ki so vse po vrsti enake: prevzem štartnih številk, tek, na cilju voda in sadje in odhod domov. Vse po istem kopitu. Nekaj bo treba spremeniti, sem si rekel. Letos na primer sploh ne najdem motivacije, da bi se udeležil kakšne tekaške tekme in kar precej sem jih že izpustil. Pa niso krivi rezultati, ti so tako ali tako nekje v drugem ali tretjem planu, ampak zaradi same monotonosti. Odločil sem se. Zastavil sem si cilj. Loveman2 ali mogoče 3. Skratka, preizkusil se bom še v tej disciplini, zgolj da razbijem monotonost.
Ampak začeti je treba na začetku in zato sem si za prvi triatlon izbral kar tega v Kopru. Blizu je, dobra ekipa, lepo vreme, morje … kaj češ lepšega. No, na tekmo se nisem prav posebej pripravljal, nobenih posebnih treningov, nobenih večjih skrbi. Vedel sem, da sem v dobri kondiciji, da zmorem preplavati tistih 750 metrov, da kolesarjenje ne bo problem, da o teku sploh ne govorim, šala mala. Pa gremo na triatlon. S prijavo sem čakal do zadnjega, to že nekaj časa prakticiram, ker se zna kaj neprijetnega zgoditi in moraš potem odpovedati tekmo itd. Nekaj dni po prijavi pa je že šlo zares. Na hitro sem očistil blato s kolesa, pripravil nekaj bidonov, vzel očala, čelado in superge in sem šel. Via Koper.
Tja sem prišel že dan prej, da ne bi bila v soboto norišnica. Ob prihodu je bila seveda potrebna prijava, prvič sploh sem si podrobneje ogledal, kako točno poteka trasa, saj iz slik na računalniku ni bilo dobro razvidno, ali pa jaz nisem bil pozoren, potem je sledilo čakanje, saj sta bili pred mojo še dve krajši preizkušnji. Okrog 11. ure se je odprl menjalni prostor, kamor smo se podali in si izbrali najbolj primeren prostor. Verjamem, da so nekateri izbirali prostor, tako da bodo lahko čim hitreje opravili menjavo in se podali v naslednji del tekmovanja. Jaz pa sem izbral prostor tako, da sem ga lahko čim hitreje našel med menjavami. Presenetljivo pa je bilo to, da sem bil zelo miren, nobene treme, nobenih skrbi, no, to ni čisto res, edina stvar, ki me je skrbela, je bila temperatura morja. Že res, da je pisalo, da ima voda 21°C, ampak jaz sem eden tistih, ki ima raje malo toplejše vodne temperature.
No, sledilo je kratko ogrevanje in razgibavanje, potem pa skok v vodo. Uh, voda je super! Sploh ni mrzla! S tem je izginila tudi ta edina skrb. Pred štartom sem se postavil bolj v ozadje, ker od plavanja nisem kaj dosti pričakoval, saj sem pred tem takšno razdaljo v kosu preplaval v srednji šoli, davnega leta … ah, se niti ne spomnim. Zvok sirene in smo šli. Začel se s kravlom, nadaljeval pa prsno, saj mi je kravl hitro začel pobirat energijo. Do prve boje je šlo super, druga boja je bila pa še zelo daleč. Pa sem se še kar poganjal skozi vodo. In dosegel sem tudi drugo bojo. Juhu! Sem se že veselil. Sem že čez polovico, zdaj pa še nazaj. No, veselil pa sem se prehitro. Kmalu zatem me v nogo zgrabi krč. Ampak nobene panike. Nadaljeval sem s kravlom, krč je popustil in sledila je preverjena prsna tehnika. Tempo je bil intenziven in konstanten, s čimer sem zelo zadovoljen. Ko je bila modra ploščad že zelo blizu, pa sem še dodatno pritisnil po gasu. In že je bilo treba zamenjati disciplino.
Pritečem do kolesa, si obujem superge, na glavo očala in obvezno čelado in gremo. Presenetljivo, sploh nobenih težav, takoj je bila hitrost prek 30km/h, kar je za mojo “kobilo” (cca 14kg težko gorsko kolo), že kar zgledna hitrost. V prvem krogu nisem uspel ujeti nobene skupine, da bi izkoristil pomoč vožnje v zavetrju. No, v drugem krogu pa sem tudi to dočakal in naprej je šlo kljub vedno močnejšemu vetru kar z lahkoto do konca. Kolesarjenje je kar hitro minilo, sledil pa je še tek. Po opravljeni menjavi sem se kar hitro podal v tek. Noge so me ubogale in že sem šibal. Plaval, kolesaril in tekel sem čisto po občutku, saj sem bil brez pulzmetra in nisem vedel, na kateri stopnji sem. Vročina ni popuščala, jaz pa tudi ne. Zadnji krog sem odtekel zares hitro, saj je bilo na voljo še nekaj moči.
Če bi bil še en krog, bi verjetno prehitel še kakšnega od 3k-jevcev, ki so bili malo pred mano. Tekmovalni duh je bil seveda zelo prisoten. Vedno, ko tekmujem, se maksimalno potrudim in tudi tokrat je bilo tako. Prihod v cilj in veliko zadovoljstvo. Priznam, sem zelo zadovoljen. Rezultat mi ni tako pomemben, čeprav je bilo vse nekje v zadanem planu, ampak to, da mi je uspelo moči razporediti med vse tri discipline in kljub temu dati od sebe maksimum. No, skoraj maksimum, saj sem kasneje prišel do zaključka, da bi lahko še malo dodal. Ampak, ker sem šel na takšno preizkušnji prvič, je bolje, da je tako, tudi na prvi polmaraton nisem šel na polno. So pa ti občutki vsekakor dobra popotnica za naprej. In tudi ta triatlon se je končal. Vsekakor bom imel to tekmo v lepem spominu. In kaj zdaj? Olimpik, poliron?
Igor Vlah