Moje ime je Jana Jakša in sem študentka Fakultete za šport. Že od malih nog sem se rada ukvarjala s vsemi športnimi aktivnostmi. S tekom kot rekreativno dejavnostjo sem se začela ukvarjati leta 2016. Takrat sem se tudi udeležila svojega prvega maratona (Ljubljanski maraton s časom 3.50 min). Od takrat sem se udeležila še dveh maratonov in dosegla sem enaka končna rezultata. Začela sem se spraševati, zakaj ne napredujem, saj sem tekla vsak dan po 10 ali 15 km?! Tek mi je tako postal monoton, hotela sem nekaj več oz. se preizkusiti še v nečem novem. Potihoma sem začela razmišljati o triatlonu.
V fitnesu, kamor zahajam že kar nekaj let, sem opazila Igorja. Ta je večkrat nosil majice z napisom Ironman in ker sem vedela, da je to triatlonsko tekmovanje, ki me je začelo zelo zanimati, sem odločila pristopiti k njemu za nasvet. Povabil me je na tekaške in plavalne treninge, ki so potekali v sklopu 3K kluba. Spomnim se, da je bil februar natančneje četrtek. S kolesom sem prišla na zborno mesto na parkirišče pred živalski vrt. Bilo je mrzlo in deževalo je. Nisem vedela, kakšen trening naj pričakujem in zdi se mi, da je bilo tako tudi bolje. Na programu so bili klanci na Rožnik. Tekla sem z Anjo in Vesno, ki je bila nad klanci seveda navdušena, jaz pa sem si zraven mislila, le kaj mi je tega treba. Onidve sta lahkotno drveli v hrib, jaz pa sem jima komaj sledila. Kljub zame težkemu treningu, sem se ob vračanju domov počutila izpopolnjeno in naslednjega treninga sem se zelo veselila. Kljub temu, da tudi nadaljnji treningi niso bili lahki, sem v njih uživala. Tudi pri plavanju je bilo podobno. Ko sem prvič prišla na bazen in skočila v vodo, sem zaradi temperature vode skoraj doživela šok. Po koncu plavalnega treninga sem zopet občutila zadovoljstvo in hrepenenje po naslednjem. Ker sem v treningih uživala, sva z Igorjem, glede na moj cilj (polovični Ironman v Kopru septembra 2019) sestavila plan dela za naprej.
Pridno sem trenirala in hitro se je bližal junijski Olimpik v Kopru. Tja sem se po predhodnem posvetu z Igorjem prijavila. Bolj kot se je bližal dan tekmovanja, bolj sem bila na trnih. Z Andrejo sva se dogovorili, da greva v Koper skupaj in tam tudi prespiva ter se naslednji dan udeleživa kolesarske ture oz. ogleda trase za polovični Ironman. Prišel je dan tekmovanja in na prizorišču Olimpika sva srečali kaj nekaj članov 3K kluba. Pogovor z njimi me je precej pomiril, saj sem se spraševala ali sem dovolj pripravljena na ta podvig. Nenehno sem si ponavljala, da to ni nič strašnega, da je to samo malo daljši trening. Govorila sem si: »Zmogla boš!« Vse hitreje se je bližal čas, ko je bilo potrebno pripraviti stvari v menjalnem prostoru in obleči neopren ter se podati v to preizkušnjo.
Moje dotedanje izkušnje s plavanje z neoprenom v morju so bile ničelne. Ko smo začele s plavanjem, sem se ves čas trudila upoštevali nasvet Bojana, ki nas je pred začetkom opozoril na močan morski tok. Med plavanjem sem imela v mislih tudi glas trenerke Katarine in njeno drseeenjeeee. Tekom plavanja se nisem preveč ozirala na to ali sem katero soplavalko butnila, saj so tudi one mene. Ko sem prišla v svoj ritem sem samo plavala, kakor hitro sem le mogla. Ob izstopu iz vode nisem gledala na uro, saj sem bila v mislih preveč zaposlena z vsem, kar sem še morala postoriti: sneti očala, kapico, neopren, v menjalnem prostoru najprej nadeti čelado, natakniti nogavice in čevlje. Ob vstopu v menjalni prostor sem bila kar začudena, saj je bilo na stojalih še veliko ženskih koles. Pomislila sem, da očitno le nisem tako slabo plavala. Sledilo je kolo, ki mi je predstavljalo največji izziv. Na cestno kolo sem namreč prvič sedla šele marca, pa tudi moja kolesarska kondicija ni bila najbolj na vrhuncu. Zopet sem imela v mislih Igorja, ki mi je dejal naj dam na kolesu res vse od sebe. Prvih pet kilometrov sem kolesarila sama, nato sem na srečo ujela skupino fantov in dveh deklet, katerim sem sledila skoraj celo pot. Nekajkrat sem pogledala na uro in tudi pila sem bolj malo, saj me je skrbelo, da bom na ta način izgubila hitrost in skupino. Enourno vrtenje pedal vsekakor ni bilo mačji kašelj, a sem medtem vseeno uživala. Očitno je res, ko pravijo, da trdo delo obrodi sadove. Najbolj sem se veselila zadnjega kroga na kolesu in vstopa v menjalni prostor ter začetka tekaškega dela. V menjalnem prostoru nisem gledala ne levo ne desno, le kolo sem postavila na stojalo, se preobula, snela čelado, popila malo vode in vzela en energijski gel. Po prvih nekaj sto metrih teka, sem ob progi srečala Igorja in ga vprašala ali mi gre dobro? Odgovoril mi je, da mi ni šlo le dobro, ampak odlično. Te besede so me še bolj napolnile z energijo in elanom, čeprav sem pričakovala, da bodo moje noge težke in utrujene. Ko sem prestopila ciljno črto, nisem slišala niti svojega imena, niti nisem vedela ali so organizatorji sploh omenili, da sem prišla v cilj. Mogoče je bil vzrok moje miselne odsotnosti sreča, da sem v enem kosu in z nasmehom na obrazu prišla do konca. Pozitivno sem se presenetila, saj nisem pričakovala, da bom tekla s povprečnim tempom 4,25 min/km in končnim rezultatom 42 minut, prav tako pa nisem pričakovala prvega mesta.
Upoštevanje Igorjevih nasvetov in nasvetov ostalih članov mi je pomagalo, da sem med ženskami osvojila absolutno prvo mesto. A to ni bil le moj uspeh, to je bila zmaga vseh članov 3K kluba, s katerimi skupaj treniramo, čutimo in uživamo. Hvala vam!