Do lanskega leta sem bila samo podporno-navijaški del 3K kluba, že vrsto let pa se udeležujem sredinih treningov plavanja. Lanskega poletja smo se z Anito Lulić in Barbko Ulčakar kot ženska štafeta udeležile polovičnega IM v Puli, kjer sem našo ekipo zastopala na kolesu. V pripravljalnem obdobju na ta podvig sem v bojazni da kaj zamočim (gumidefekt, padec, ipd.) izjavila da bi skoraj rajši tekmovala »solo«, da ob morebitnih težavah s tem ne onemogočim končanje tekme še svojima sotekmovalkama. Pa vendar se je na tekmi kljub mojem padcu vse dobro izšlo in smo zasedle 1.mesto v ženskih štafetah.
Proti cilju kolesarskega dela ženske 3K štafete v Puli 2016
Ko se je konec prejšnjega leta doma delal družinski plan tekem za letošnjo sezono me je Aleš na to izjavo spomnil, vendar zaradi usklajevanja vseh domačih obveznosti in treningov še nisem bila povsem odločena. Ko sem v začetku leta gledala predavanje mlade zdravnice Sanele Banović je odločitev padla: letos se tudi jaz preizkusim na polovičnem IM. Najprej sem imela v mislih Pulo, ko pa je Samo pobiral »žirovske« prijave za IM Pescara in so se otroci odločili, da tokrat ne bi šli zraven, sva se oba z Alešem odločila za Pescaro.
Začeli so se treningi-kolo in tek sem po večini trenirala sama, plavanje pa ob sredah z »žirovsko ekipo«. Sledile so 3K piprave v Medulinu, kjer sem v družbi »nabrala« kar nekaj km in glede na počutje sem dobila občutek da sem na dobri poti.
V začetku junija sem se udeležila prvega triatlona v Kopru (olimpik). Trema pred štartom je bila nepopisna. Vse dokler nisem prišla do plaže in videla razburkanega morja so me najbolj skrbele menjave in pravila tekme, od takrat naprej pa samo še plavanje. Ko sem po plavanju v valovih in umazaniji tekla iz vode in se usedla na kolo se mi kar smejalo, saj me je kolesarski del najmanj skrbel, na teku pa mi je kljub vročini šlo po planu, tako da je bilo energije med tekom dovolj še za pozdravljanje z klubskimi kolegi.
Pred štartom v Kopru (dobro da se trema ne vidi)
Prvi triatlon je bil tako za mano, a z mislimi sem bila že pri naslednjem, enkrat daljšem podvigu-polovički v Pescari. Vsi treningi so bili narejeni, počutje v redu, k sreči pa do dneva pred odhodom ni bilo časa premišljevati in se obremenjevati z vsem nepotrebnim. V Pescaro smo se odpravili že v četrtek skupaj z »žirovsko posadko« ki smo jo sestavljali: Samo, Borut, Aleš in jaz, z nami pa je šla tudi Silva (Samova žena), ki je bila super spremljevalka in navijačica. Dan pred tekmo se mi je porajalo kup vprašanj, s katerimi sem »morila« ostale, ob enem pa so mi s pozitivno energijo in raznimi njihovimi prigodami iz tekem dali vedeti, da je možno marsikaj, pa vendar se ponavadi vse dobro izteče in naj se ne obremenjujem preveč.
Jutro pred štartom
Na dan tekme je vse do prihoda do menjalnega prostora potekalo po planu, nato pa nas je organizator obvestil, da bo zaradi velikih valov plavanje potekalo po drugačni, skrajšani trasi, kar je povzočilo pravo zmedo v razburkanem morju. Voda je bila zelo nizka, zato smo nekaj časa hodili, tekli, plavali, skratka« boj za obstoj« in čimprejšnje končanje. Na plavanju sem bila kar vesela, da je bilo podobno že v Kopru, čeprav so bili tu valovi precej višji. Plavanju je sledil razmeroma dolg tek do menjalnega prostora, nato pa na kolesarski del tekme. Komaj sem speljala iz menjalnega prostora, že sem zaslišala Kajo, ki je navijala za nas. Kolesarska proga je bila nekoliko daljša (na opisu trase 92 km, vendar je meni na števcu kazalo dobrih 94 km) sestavljena iz dveh krogov. Proga mi je ustrezala, saj ni bilo strmih in nepreglednih spustov, tako da sem bila kar presenečena ko sem videla, da mi je uspelo odkolesariti pod tremi urami. Sledila je menjava-superge, šild in gremo. Sprva se je bilo potrebno malo brzdati, saj navijači in naši navijačici Silva in Kaja, ter vročina naredijo svoje in ko pogledaš na uro mi je bilo hitro jasno, da dolgo ne bo šlo v takem tempu. Ko sem prvič zagledala most čez katerega se je teklo in ugotovila da ga bo potrebno preteči štiri krat, me je kar malo zaskrbelo, vendar sploh ni bilo tako hudo, saj so se kilometri kar hitro vrstili, pretirane utrujenosti pa tudi ni bilo. Tekaško progo sta prav tako sestavljala dva kroga. Proga je potekala ob obali, čez most (cca.200 m navzgor, nato 200 m navzdol), nato nekaj asfalta, nato v park in nazaj proti štartu. Med tekom smo se tudi veliko srečevali z ostalimi 3K-jevci (Igor) oz. Žirovci, kar nam je vlivalo še dodatne vzpodbude. Zaradi vročine je organizator na vsake 2,5 km pripravil tudi tuširanje (po želji) in dovolj tekočine (voda, ISO in Red Bull), kar je bilo zelo dobrodošlo. Ko sem z nasmehom na obrazu pritekla v cilj sem bila zelo zadovoljna da mi je uspelo.
In ker pravijo da je srečo potrebno deliti, sem takoj v cilju poiskala ostale »naše« in smo jo delili, najprej z možem in s sotekmovalci, naslednji dan pa še doma z otroci.
Sreča in zadovoljstvo celotne »žirovske ekipe«
In še z možem
Za zaključek bi dodala da ljudski rek: »Kjer je volja je tudi pot« drži tudi v moji zgodbi, saj mi je kljub službi, treh osnovnošolskih otrocih in gospodinjstvu (seveda ob podpori moža in otrok) uspel ta podvig in upam si trditi, da če bo zdravje dopuščalo ni bil zadnji.