Vem, da je v meni že nekaj časa tlela želja, da se tudi sama preizkusim v triatlonu. Čeprav moji začetki niti slučajno niso kazali na to.
Ko sem pred petimi leti prišla v klub in ko smo po dveh mesecih tekaških treningov imeli Conconijev test, sem rekla Igorju, da se z mano ne bo potrebno toliko ukvarjati, ker bom itak vedno tekla do 10 km.
Igor mi je takrat dejal, naj test vseeno opravim, in sem ga. In še veliko naslednjih. Spoznala sem nove tekačice in tekače, komaj sem čakala nedeljske teke, na katerih ob prijetnem klepetu kilometri kar minevajo, in tako tudi sama prišla do razdalje 21 km. In to sploh ni bilo vse. Občudovala sem klubske kolege, kako zmorejo preteči okoli Ljubljane (33km), tako močno, da sem si želela tudi sama. Do danes sem okoli Ljubljane pretekla že kar nekajkrat, uspelo mi je celo preteči Maraton. Noro, kaj zmorem zdaj!
V klubu je veliko tudi triatloncev, poleg tekaških in kolesarskih treningov so organizirani tudi plavalni, na katerih sem tudi jaz začela novembra 2010. Bila sem povsem brez plavalnih izkušenj in na začetku se mi je vse zdelo kot “misija nemogoče”. Na srečo pa imam zelo strpne trenerje – meni se namreč zdi, da mi morajo vsako vajo pokazati najmanj tisočkrat, in klubski kolegi mi na vsakem treningu govorijo samo to, da ne smem obupati, da se mi bo kar naenkrat odprlo. Vse to me žene naprej in četudi morda ni videti, imam tako veliko željo, da se naučim kravla, da vsem absolutno verjamem in še kar naprej plavam.
Pozimi 2010 sem začela razmišljati tudi o specialki, o čemer smo se pogovorili z mojimi domačimi. Imam srečo, saj me moja družina pri vseh športnih aktivnostih takoj podpre, tako da smo šli zelo hitro v akcijo, kmalu smo kolo tudi naročili. Zame je bilo najlepše, v belo-rdeči barvi, na prvi pogled sem se zaljubila vanj. Tako so mi od letošnje pomladi najbolj pri srcu petki, saj takrat v klubu kolesarimo skupaj.Tako sem se že veliko naučila, vem pa, da se veliko še moram. Še vedno pa se ne morem odločiti, kaj mi je težje, vzpon na hrib ali spust z njega. In bog ne daj, da mi poči guma, ker je še vedno ne znam zamenjati, zato imam vedno s sabo telefon, da v sili pokličem domov.
V petih klubskih letih sem tako tekaškim treningom dodala še kolesarske in plavalne in tako je prišel junij 2011, ko je bil triatlon v Kopru. Izzval me je Igor, ko me je vprašal, kdaj bom pa jaz naredila triatlon. Nekaj časa sem bila tiho, potem pa sem mu povedala, da se moram najprej naučiti plavati. “Veš, Marjetka, tale triatlon v Kopru bo pravi zate, to boš sigurno zmogla preplavati, če ne prsno pa hrbtno.”
Pa sem šla, na Dnevnikov triatlon za vsakogar – 250 m plavanja, 13 km kolesa in 2,5 km teka. Plavanja sem se najbolj bala, saj se mi je razdalja do boje v morju z obale zdela veliko daljša. Rok mi je zagotovil, da je res samo 250 m. In to me je pomirilo. Plavala sem prsno, saj se tehniko kravla še učim. Joj, kako sem bila vesela, ko mi je uspelo. Iz morja sem potem stekla v menjalni prostor do kolesa, vzela vse potrebno in stekla proti kolesarski progi. Vse to je bilo zame čisto novo in zato toliko bolj zanimivo.
Na kolesu je bilo super, saj je bila proga krožna, tako da smo se srečevali in navijali drug za drugega. Na koncu pa je bil le še tek, ki je trenutno moja najljubša disciplina, tako da sem samo še uživala. In ne morem opisati sreče, ki sem jo občutila, ko sem pritekla skozi cilj. Bravo, uspelo mi je!
Hvala vsem za vse spodbudne besede, z vami mi je uspelo. Hvala moji družini, ki me podpira in navija zame.
Aleš J., se spomniš, ko si mi rekel: “Zato smo klub, da si pomagamo!” Vesela sem, da sem lahko del tega. Hvala. In gremo naprej.
Marjeta Rupnik