Naj najprej povem mojo zgodbo pred začetkom treningov triatlona. Po naravi sem športnica, v otroštvu sem trenirala odbojko, končala sem tudi Fakulteto za šport.
Potem je prišla prva služba, ki ni imela nikakršne povezave s športom. Marketing…pisarna, sicer zelo kreativno in inovativno delo, kjer sem se našla in uživala v delu. Ampak želja po »miganju« mi je vedno manjkala. Potem so prišli en za drugim trije otroci, 10-urni dnevni delavnik v službi, pa magisterij… časa za sebe res ni bilo. Postala sem »suženj« vsakodnevni rutini. Ko sem v službi doživela pregorelost, sem si rekla, da je vsega dovolj in da moram narediti nekaj zase in ne le za druge. Naslednji dan, sem se odločila, poklicala Igorja in začela s treningi plavanja, naslednji mesec s treningi teka. Glede na to, da sem v življenju dosegla vsak cilj, ki sem si ga zadala, sem tudi tokrat »zagrabila bika za roge« in vsak dan več in več trenirala.
Nazaj sem dobila elan za življenje, energijo, moj šport.. vse kar je meni manjkalo toliko let. Ker sem po naravi trmasta, sem s treningi šla preko svojih fizičnih sposobnosti in sem pri teku dobila burzitis, kar mi je onemogočilo treninge teka, precej slabe volje in mirovanje. Tek sem preusmerila v plavanje in kolesarjenje. Poškodba se je s pomočjo »blokade« umirila in ponovno sem začela teči in uživati v teku, sicer zelo previdno in počasi.
Ob začetku leta sem Igorju poslala plan tekem, ki smo jih napisali skupaj s prijatelji iz 3K kluba. Skupaj smo šli na ŠTAFETNO polovičko IM, kjer sem jaz le plavala in gledala ostale, ki so samostojno opravili celotno nalogo. Najbolj mi je bilo zanimivo opazovati triatlonce v menjalcu.
Plavanje – sprint, Ptuj
Nato je sledil SPRINT triatlon na Ptuju. Cel dan sem bila živčna, kako mi bo šlo, kako bo v menjalcu, kako si bom odpela čevlje na kolesu, da ne bom padla, kako bo z mojim tekom, kjer nisem bila najbolj pripravljena. Miljon enih skrbi. Na plavanju je bilo odlično, voda topla, plavanje v bazenu. Ker sovražim med plavanjem štetje dolžin, sem po nesreči preplavala še eno dolžino preveč. Nato tekla po kolo in se celo pot »šlepala« za tremi puncami. So mi prijatelji rekli, da tako privarčuješ, kar nekaj energije in res, smo hitro kolesarili, jaz sem se pa na kolesu kar spočila. Na teku sem s tempom presenetila sama sebe in na cilj prišla srečna in zadovoljna. Občutek je bil neverjeten, res se ga ne da opisati.
Menjava na Ptuju
Prišla je tekma v Kopru:
Plan je bil ponovni Sprint triatlon, ampak ko sem se preko interneta prijavila, sem kar izbrala OLIMPIK. Sploh se nisem čist zavedala, da sem ga izbrala. Trenirala sem na polno, tek »po pameti« in prišel je dan tekme. Vesela sem bila, da je z mano šla cela družina in me s svojo prisotnostjo spodbujala. Tekma je bila šele popoldan tako, da je bilo dovolj časa, da je v meni naraščala napetost. Joj, spet ta živčnost in nervoza. Pred Olimpikom so bile še krajše triatlonske tekme in postalo me je strah, da sem si zadala previsok cilj glede na moje zmožnosti. Pihala je močna burja, valovi so bili visoki in jaz naj bi tam plavala… pa je pisk oznanil štart in začela se je tekma. Plavanje je bil kar izziv, borba z valovi in umazano vodo polno trave in vej, nato menjalc in kolo.
Uspela sem ujeti dve kolegici iz 3K, ampak sta imeli prehiter tempo za mene, polovico dolžine kolesarjenja sem jima uspela slediti, nato ni več šlo. Na kolesu sem se nato borila sama proti vetru, ampak vsaj višincev ni bilo 
. Na teku sem pogorela, tempo katastrofalen, ampak res nisem imela moči in bilo me je tudi strah, da bi se po tekmi vrnila poškodba. Tako, da sem med tekom raje uživala ter ob progi spodbujala naše 3K-jevce, ki so drveli mimo mene. Neverjeten občutek je, ko pritečeš skozi cilj v objem svojega moža in otrok in spodbude prijateljev iz 3K.
Res je lepo, ko imaš okoli sebe ljudi, ki te spodbujajo in navijajo zate. Hvala vsakemu posebej!
In cilj za naprej… pred mesecm dni sem praznovala svojih 40. let in sem za darilo dobila prijavo v naslednjem letu na polovičko IRONMAN 70.3 Zell am See-Kaprun, tako da…. veselo na delo!
Mateja Bole Breznik