Moj prvi stik z besedo triatlon je bil na Krku julija 2009, ko sva z Anjo na plaži srečala sošolko Petro in njenega Marka, s katerim sva potem na pijači v bližnjem lokalu poklepetala o športu. Moja takratna strast je bilo predvsem nabiranje telesne mase s prekladanjem uteži v fitnesu, medtem ko je Marko omenil, da rad teče in da se je že udeležil tudi triatlona na Bledu.
Ni minilo par minut, ko mi je že razlagal o zaporedju disciplin, menjavah in me vprašal, če bi šel takoj po morju na triatlon v Metliko, kjer bi se nama pridružil tudi njegov kolega Matija. Bilo je veliko pomislekov o udeležbi, saj sem si šele dva meseca prej kupil svoje prvo “pravo” kolo, na katerem sem do takrat naredil cca. 100km. A vseeno me je vse skupaj pritegnilo in takoj sem se prijavil na tekmo, pregledal veliko informacij o triatlonu ter poskušal dobiti čim več podrobnosti o poteku tekme.
Po morju je nekajkrat sledil obisk bazena v Topolšici, na katerem sem večkrat poskušal preplavati dolžino 200m (enaka kot na tekmi), vendar mi ob pomoči “žaba stila” ni šlo najbolje. Nato sem še dober teden pred pričetkom tekme na svojem »gorcu« zamenjal gume z bolj gladkimi ter upal, da se bo čim bolj približal hitrosti cestnega kolesa.
In tako sem se 15. avgusta 2009 z veliko pričakovanji in treme odpravil naproti nečemu novemu…
…in niti pomislil nisem, da mi bo ta dan spremenil mišljenje in izboljšal kakovost življenja!
Ob prihodu v Metliko je bilo potrebno prevzeti štartne številke, odpeljati kolo in vso ostalo opremo v menjali prostor ter se pripraviti na tekmo. Malo sem pogledoval k »sosedom«, kako vse skupaj najbolj praktično pripraviti in se pravilno segreti.
Ob pozivu na štart sem začutil mravljince in ščipanje v trebuhu… vendar sem bil popolnoma odločen, da s tekmo opravim. V Kolpi sem si izboril prostor v ospredju (z mislimi, da bo plavalni del zame mala malica
) in počakali smo na navodila in štartni signal organizatorja.
Ob sireni sem začel mahati z rokami, kar je bilo bolj malo podobno kravlu in zaradi tega zdržal le par metrov. Nato sem nadaljeval naprej v stilu “žabe”, pri boji nepričakovano izgubil nekaj mest zaradi komolčkanja ter v drugi polovici udeležencev pritekel v menjalni prostor. Tam sem si zaradi moje neizkušenosti vzel dobrih 5 minut za brisanje hrbta in mokrih nog z brisačo, obuvanje nogavic, zavezovanju superg, oblačenju kolesarske majce ter se ob navijanju Anje, da naj že končno pustim vse skupaj, podal na kolo.
V vožnji seveda nisem užival, saj so me vsi z lahkoto prehitevali, obenem pa sem dihal na škrge in posledično komaj spil kakšen požirek pijače iz bidona. Po kolesarskem delu je sledilo še 3km teka, katerega sem zaradi težkih nog odtekel v zelo počasnem tempu in si privoščil kakšen korak hoje. Ob prihodu v cilj sem bil kljub temu zadovoljen in nadvse impresioniran nad “novim” športom.
Že isti dan sem se odločil, da to ne bo moj zadnji triatlon! S prijatelji smo se dogovorili, da se oktobra vpišemo v triatlonski klub 3K Šport in se bolj resno posvetimo treningom plavanja. Seveda je bila moja velika želja tudi nakup cestnega kolesa in se kot popoln začetnik posvetiti še teku. Na začetku intenzivnejših treningov so se pojavile manjše poškodbe, predvsem zaradi nepoznavanja osnov, a zaradi veselja in volje po učenju in treningih vseh treh disciplin nikoli nisem izgubil svojega entuziazma.
Postal sem navdušen nad plavanjem, kolesarjenjem, tekom in izven sezone še tekom na smučeh, kar gre zahvala predvsem vsem trenerjem v klubu in kolegom, s katerimi treniramo in odkrivamo vedno nove dimenzije triatlona. Iz tekme v tekmo mi gre bolje in pridobivam izkušnje, ki mi omogočajo napredek. Z vztrajnostjo in trmo bom dosegel še več… v to sem prepričan!
Miha