Triatlona mnoga leta sploh nisem poznal. Ko sem izvedel, da je to plavanje, kolo in tek in to vse v enem kosu, sem nemudoma pomislil, da to ni za normalne smrtnike. To počnejo športniki, ki po koncu kariere nimajo kaj delati. Pa sem se zmotil … Zelo.
V svojem otroštvu in najstniškem življenju se nisem ukvarjal z nobenim športom. Živel sem na podeželju, kjer sem bil ves čas v naravi in v družbi prijateljev. Teči sem začel šele po tridesetem letu. Služba me je tako utrujala, da sem iskal nekaj za sprostitev. Šele po šestih letih teka sem se po pregovarjanju prijatelja odločil, da se včlanim v tekaški klub. Od prvega trenutka sem bil med tekači zelo lepo sprejet in že po nekaj tednih teka sem čutil napredek. V nekaj mesecih sem tekel hitreje kot prej v šestih letih skupaj. S klubom sem se odpravil na mali maraton, po katerem sem se počutil fenomenalno.
Priznam, da takrat o triatlonu nisem razmišljal in moje mnenje do triatlona se ni dosti spremenilo. S klubom, katerem so trenirali tudi triatlonci, sem tekel dobro leto, ko me je triatlon začel počasi zanimati. V plavalnem klubu sem se dobro leto učil pravilne tehnike plavanja. Kolesariti sem si pa rekel, da tako vsak zna. Odločil sem se, da bom čez poletje pridno treniral in se jeseni udeležil svojega prvega triatlona. Odločil sem se za blejskega in sicer olimpika.
Pri plavanju sem si postavil cilj, da je važno da preplavam razdaljo čim manj utrujen. Čas mi ni bil pomemben. Svoje treking kolo sem malce predelal, da bi bilo vsaj malce hitrejše. Po preplavanem kilometru in pol je volja za kolo že bila, bal sem se le, da me bo kondicija na tistih klancih pustila na cedilu. Še dobro, da je bilo samo šest krogov. Ko sem prikolesaril v menjalni prostor sem se zelo veselil, da se bom preobul v tekaške copate. V tem sem bil od vseh treh disciplin najboljši. Ko sem se zapodil svojemu prvemu kilometru naproti sem v nogah začutil, da tale desetka ne bo tako lahka. Priznam, da sem se moral zbrati in razdeliti moč na vse tri kroge. Zadnjih dvesto metrov sem tekel z navdušenjem in velikim nasmehom.
Priznam, da sem v cilju od sreče spustil kakšno solzo in počutil sem se, da sem najmočnejši na svetu, obenem pa ponosen nase, da mi je uspel ta podvig. To je bil moj prvi triatlon. Od takrat še bolj cenim vse, ki se ukvarjajo s športom, pa tudi tiste, ki šele o tem razmišljajo.
Naj se bere še tako čudno, toda vsak lahko postane triatlonec. Odločitev je samo tvoja, najprej v glavi, potem pa da pridno treniraš. Najlažje in najlepše je to v klubu. Le-ta ti da vso strokovno podporo in motivacijo. Obenem se pa družiš z ljudmi, ki imajo podobno cilje.
Svojo triatlonsko kariero sem nadaljeval in jo bom še v prihodnosti. Postal je del mojega življenja.
Miha Kovačič