Še sama ne morem verjeti, da sem prišla skozi cilj triatlona. Mojega prvega triatlona. Če začnem na začetku, moram povedati da nikoli nisem bila neka dobra športnica. Saj sem tu pa tam kaj počela, ampak da bi trenirala?
O, nee, to ni zame! Moje ”resno” treniranje se je začelo pravzaprav s kolesarjenjem, najprej z gorskim kolesom, eno leto nazaj. Ker pa mi je tako neskončno šlo na živce, da me vsi po vrsti prehitevajo z nekimi hudimi kolesi (specialkami), sem si zaželela to čudo imeti tudi jaz. Hočem imeti tako kolo in pika. Na kakršenkoli način, imela bom specialko. In sem jo dobila…za rojstni dan, najlepše darilo, kar jih obstaja na svetu, od moje družine. In se je začelo, dan za dnem, kolo, kolo, kolo. Takrat sem se šele začela zavedati, da je šport tisto, kar jaz hočem početi celo življenje. Tako sem srečna, ko gonim v klanec in pridem na vrh, ko se spustim po klancu in komaj zvozim ovinek, ampak ga zvozim, ko pridem domov izmučena in vem, da sem nekaj naredila zase.
Ko sem tako trenirala dan za dnem, me je prešinila misel, da bi šla v kakšen klub in kolesarila v skupini, verjetno mora biti zelo zabavno, se mi je zdelo. Takrat še vedela nisem, da obstaja Klub 3K Šport. In se nekega dne začnemo pogovarjati s Tinetom, mojim sosedom, ki pove, da trenira plavanje nekje v Ljubljani in da mu je zelo všeč. Pa se sestra odloči, da bo šla malce pogledat, kako to zgleda. Kar naenkrat so minili trije meseci, odkar je začela plavati in noro dobro se je naučila plavati. Mogoče me malo zamika, ampak ne preveč, saj imam kolo. Sestra pa: ”Dej pejt z mano plavat, veš kooook je doooobr!” Nekaj časa še premlevam, pa se odločim: Januarja 2012 začnem plavati! Na začetku je bilo seveda težko, saj so vsi že obvladali, jaz pa kot da v življenju še nisem videla bazena. Ampak je bilo bolje, vsak teden je bilo malo, čisto malo napredka. Pa vendar je bil. Počasi sem začela celo uživati, nisem več spila pol bazena, roke so me tu pa tam še malo bolele, včasih sem celo dohitevala druge. In sem začela razmišljati…zakaj ne bi, glede na to, da že plavam in kolesarim, začela trenirati triatlon. Plavanje je super, kolo že tako ali tako obožujem, tek…no, tu pa se ustavi. To nikakor ni zame. Pa sem se spet prepričevala nekaj časa, preden sem začela teči, kilometer za kilometer. Zdaj že mogoče celo uživam kdaj pa kdaj tudi v teku. Ampak zelo redko.
In greva s sestro gledat Dnevnikov triatlon v Portorož. Še bolj se zaljubim v ta šport. Približuje se Koprski triatlon…sestra me že prepričuje, da se prijaviva, jaz pa še kar ”bremzam”. Kaj pa, če ne bom zmogla, kaj pa če to, tisto, tretje… Sama vprašanja. Ampak se prijaviva… Še vedno se lahko odjavim, si rečem. In smo že v Kopru, na vse strani mi narišejo ogromne številke, takrat se zavem, da je to to. Moj prvi triatlon. Kar bo, pa bo. Kar naenkrat sem v vodi. Okoli mene polno ljudi, zdi se mi, da so sami profesionalci. Postavim se na sredino, mogoče je tudi pri plavanju to dobro, tako kot pri kolesarjenju. Napaka. Ko začnemo plavati, prvo dobim brco v stegno, takoj pomislim, joj, bo to jutri ogromna modrica. Več sem pod vodo kot nad njo. Pa kaj, plavam naprej, nekaj se trudim plavati kravla, a ne gre. Ko se odločim, da bom vseh preostalih 200m plavala kar prsno, opazim, da nisem edina. Morje je tako valovito, da še pri prsnem vsak drugi vdih popijem vodo. Pa vendar se mi zdi, da sem zelo hitro na obali. Uf, preplavala sem, tega sem se najbolj bala. Sedaj je moja najljubša disciplina, kolesarjenje. To bom zmogla. In že sem na kolesu. Kako lepo je slišati vse te ljudi, ki navijajo. Verjetno ne zame, a vseeno. Tu pa tam slišim tudi svoje ime, počutim se srečno. Na kolesu ugotovim, da malce piha veter, in iščem skupino zame, a zaman. Očitno bom kar sama. Malo prestavim in lepo mirno kolesarim naprej. Tako hitro je mimo, da se še zavedam ne. Ko pridem v menjalni prostor, zaslišim znane glasove. Njihovo spodbujanje in navijanje mi da energijo in motivacijo za naprej. Začnem teči… noge me bolijo bolj, kot sem si mislila, pa vendar se prepričam, da začnem zopet uživati. Res mi je zelo vroče, ampak jaz se ne dam, namesto, da bi vodo pila, si jo en kozarec za drugim polivam po glavi. Kako dobra ohladitev. En krog, drugi krog… ne morem verjet, na cilju sem. In ne zadnja. Bolj kot utrujena sem srečna. Zelo srečna. Seveda so bili vmes tudi manjši zapleti, kot na primer to, da sem se zapletla v travo v vodi, skoraj padla, ko sem prišla na obalo, enih par ovinkov na kolesu je bilo zelo na tesno, se komaj ustavila do črte, ko sem prišla s kolesa, začela teči v nasprotno smer, skoraj začela teči s čelado…Ampak opravila sem ga…moj prvi triatlon je mimo. V mislih pa samo…kje in kdaj je naslednji?
Zdaj je šport moje življenje. Ne morem verjeti, kako se lahko življenje tako hitro spremeni. Hvala 3K, res ste super družba!
Monika Krvina