Ker sem mnenja da je triatlon v športu kot sadež na drevesu, je mogoče bolje da ga začnem z naslovom »Moj prvi šport«.
V dobi odraščanja sem bil bolj tiste vrste otrok, ki je raje hodil peš kot pa tekel, in raje se vozil s starim tomosom, kot pa kolesaril. Priznam, Cooperjevega testa v šoli nisem nikoli v celoti pretekel. V šoli v naravi na morju, sem si komaj prigaral tisto nalepko »plavaj«. Brez maske in plavutk mi nikakor ni uspelo splavati.
Potem nekje proti koncu srednje šole, sem se odločil. Kupil sem si kolo. Ideja, da bi potoval s kolesom me je dražila že nekaj časa. Zelo rad sem se tudi potapljal na dah. Kolo je bilo tudi orodje za pridobiti nekaj kondicije. Študij v ljubljani mi je ponudil nove možnosti. Tečaj plavanja pri obvezni športni vzgoji na faksu, in končno sem kolikor toliko splaval. Ker je kolo ostajalo na domačem Krasu, sem se za kondicijo moral obuti tekaške copate. Opazil sem, da se mi je šport vedno bolj obrestoval, bolje sem se počutil, lažje potapljal.
Vse se je samo še stopnjevalo. S kolesom sem se začel prevažati iz Ljubljane domov in obratno. Kolesarske torbe polne knjig, oblek in domačih dobrot. Povprečne hitrosti so bile vse višje. Tekaški kilometri vse daljši. Počitnice so bile vedno aktivne, s kolesom po Evropi, J. Ameriki in delu Afrike. Uspelo mi je preteči tudi prvo 21-ko na domačem kraškem maratonu. Brez športa se ni več dalo.
»Kaj pa triatlon? Dej probaj, komot bi zmogel.« Je bil prepričan prijatelj, že triatlonec. In to mi ni dalo miru. »Ampak treba bo trenirati, včlani se v kakšen klub, lažje bo«. In tako sem se odločil za 3Kšport. Izkušnje Igorja Kogoja, vredne spoštovanja, so me prepričale.
Vse se je izšlo odlično. Prva slovenska iron-polovička na Bledu. Tam moram biti. To bo moj prvi. Moj prvi triatlon.
In naredil sem ga! Super je bilo, in komaj čakam letošnjega!
Nejc Likar