Leto dni je, odkar sem se odločala ali bi se pridružila 3K tekaški sekciji in danes že pišem o svojem prvem triatlonu, ki se mi je takrat zdel tako verjeten, kot da bom kdaj v živo srečala Chrissie Wellington… pa sta se mi v letu dni uresničili obe želji. Ja, želje so kdaj sila nevarna stvar.
Priznam, da še pred nekaj leti, nisem kaj dosti vedela o tem športu. Kot deklici, ki je “gor rasla” v Bohinju, je bila prva asociacija na triatlon – Triatlon jeklenih v Bohinju. V tem športu pa sem pristala po hecnem naključju. S pravim triatlonom sem se srečala pred 3leti, ko sva s Tomažem v sklopu najinih poletnih gorsko- kolesarskih počitnic, spremljala kolega, ki se je udeležil Challenge triatlona (ironman polovičke) v Walchseeju. Lahko bi rekla, da je bila ljubezen na prvi pogled, a kaj ko so moje plavalne veščine temeljile na nekaj zamahih žabice, kravl pa se mi je zdel svetlobna leta daleč. Ostali dve disciplini sta mi bili precej bližje, konec koncev sem nekaj malega že tekla, s kolesom pa prevozila precej hribov in dolin in oba športa sta mi že bila del življenja. Takoj po prihodu domov je padla odločitev in oba s Tomažem sva se pridružila vodeni plavalni skupini in v dobrih dveh mesecih sem že veselo kravlala po Kodeljevem. Priznam pa, da mi plavanje takrat ni bilo v užitek, bolj me je spominjalo na boj za preživetje v okolju, ki še zdaleč ni primerno za živa bitja brez škrg. Zato sem se raje spet posvetila športom, kjer težnost odigra svojo vlogo in lahko dihaš kolikor te je volja, koža pa je kvečjem mokra od potu in kakšne plohe.
Lani junija, sem se po dolgem prepričevanju Tomaža, le včlanila v 3K in se priključila tekaški skupini. Samo toliko, da malo potreniram in izboljšam svoj tek. A prej kot v mesecu dni so moje triatlonske želje privrele na dan in previdno sem spraševala trenerje in sotekače, če se lahko priključim še plavalni skupini. Prvega plavalnega treninga ne bom nikoli pozabila. Ura je zvonila 5:15 zjutraj, Tomaž me je potisnil s postelje in na bazen sva prihitela, še preden je vzšlo sonce. Tomaž se je pognal v progo s soplavalci, jaz pa sem previdno skočila v sosednjo prazno progo in s strahom odplavala prvih 100m. Potem še nekajkrat toliko in ob 8h zjutraj sem ponosna sedela v službi, s prvim plavalnim treningom pod streho. Jutranje navdušenje nad plavanjem je minilo z enako hitrostjo, kot je prišlo in ostalo je pri enem samem jutranjem treningu. A od tega jutra pa do danes, skoraj ni tedna, ko se 2 večera na teden ne bi dodobra naklorirala v bazenu. Plavanje sem vzljubila, čeprav priznam, da mi od vseh treh discipline še vedno povzroča največ treme.
In tako se je nadaljevalo. Treningi plavanja, treningi teka, nato samo plavanje, saj zaradi grdo zvitega gležnja 3 mesece nisem bila tekaško “opravilno sposobna”. Decembra lani sem ponovno začela teči, si kmalu kupila še cestno kolo, takoj vzljubila tudi tovrstno kolesarstvo in čakala na D – day za katerega sem si izbrala Ptujski triatlon, 12. Maj 2013 – sprint razdaljo (750m plavanja, 20km kolesa in 5 teka).
Brez zadržkov priznam, da sem dogodek pričakovala z veliko mero treme, tiste pozitivne, z metuljčki v želodcu. Kljub zavedanju, da sem po vseh vloženih urah v treninge, na razdalje, ki so pred mano, odlično pripravljena, je vseeno ostal strah pred neznanim. Kako bo z menjavo, ali bo v bazenu res masaker, kako se bom preobula, bom po kolesu še imela dovolj moči, da solidno odtečem in končam svojo prvo tekmo z nasmeškom na obrazu? In tako je tudi bilo.
V tednu pred tekmo, sem kot spužva na treningih vskravala vse nasvete izkušenih kolegic. Trema se je začela večer pred tekmo, ko sem v malo plastično gajbico pakirala po principu nič nas ne sme presenetiti. Tako je moja gajbica vsebovala kar nekaj predmetov, ki jih seveda nisem potrebovala. Kdo pa potrebuje 2 para nogavic na triatlonu… Ampak kot pravi rek, od viška ne boli glava, je polna gajbica pristala v avtu in v nedeljo zjutraj skupaj z mano štartala na Ptuj. Ker sem po naravi zelo pozabljiv človek in če se le da kje kaj pustim za “seme”, sem tokrat presenetila samo sebe. Vse in še več je bilo z mano. Sedaj pa res ne more iti nič več narobe.
Ob prihodu na Ptuj je vse potekalo, kot da sem že na žnjti tekmi. Kolo sem na menjalno mesto peljala kot veleva triatlonska doktrina (nikakor za rogove!), ga postavila v prvo bojno vrsto, plonkala od sosedov – tekmovalcev iz TK Ribnica in čelado, očala, šprinterce in copate za tek najbolj priročno postrojila, kot so to storili izkušeni.
V času do štarta smo se nabrali vsi 3Kjevci in čakanje na start je zagotovo lažje preživeti v družbi dobrih prijateljev, s katerimi si nekaj mesecev skupaj delil kilometre in hektolitre klorirane vode, mnoge misli, izkušnje, dobre in slabe dni, se skupaj prebijal skozi mnogokrat težke, a neverjetno izpolnjujoče treninge.
In tekma se je začela. Na kratko lahko rečem, da je bila zame odlična izkušnja. Kjub temu, da je plavanje moja šibka točka, sem na trenutke celo uživala v zavesljajih. Očitno sem se v vodi res odlično počutila, saj sem odplavala nepotrebnih 100m več, si pridobila 2 dodatni minuti in se, z veliko mere jeze, ki mi je dala dodatne motivacije, podala v preostali disciplini. Ja, jezen človek je sposoben marsičesa in mala doza jeze na tekmi sploh ni slaba strategija. Če bi jezo znali dodati v gel, bi bila to kombinacija, ki bi iznajditelju prinašala miljone, uporabniku pa odlične rezultate. Tako je bil kolesarski del hitro mimo, čakal me je le še tek, disciplina, kjer se najbolje poznam.
Asociacija, ki mi je prišla na misel ob menjavi kolo – tek, je še najbližje prizoru, ko obglavljena kokoš beži po dvorišču. Noge grejo kar same in to prilično hitro. Tako je bilo 5km teka hitro za mano, prihod v cilj, veselje, čestitke najdražjih in prijateljev iz 3Kja, fotografiranje in eno samo veselje.
Kaj mi bo v spominu ostalo po prvi tekmi čez nekaj časa, ne vem. Vem pa, da mi je triatlon v življenje pripeljal nove prijatlje, nove izkušnje, modrosti, disciplino novo dojemanje samega sebe in svojih sposobnosti. Spoznanje, da se želje uresničijo, a ne same od sebe.
Kmalu je pred mano je že nov triatlonski izziv – olimpijska triatlonska distanca (5150 triatlon v Celovcu). Nadaljnje cilje si bom previdno določala sproti, vem pa, da iz triatlonskega sveta ni več izhoda. A brez popolne podpore mojega Tomaža, ki nikoli ne tarna nad tem, da na treningih preživim dobršen del prostega časa in odličnih trenerjev, bi bila pot do prvega triatlona še vedno le pobožna želja. Hvaležena pa sem tudi 3Kjevcem, ki ste mi s svojo srčnostjo, kolegialnostjo in športnim duhom odprli nov svet, prej nepoznanih občutij in spoznanj.