V pričakovanju – četrtek
Zjutraj nama z bratom ni bilo treba čakati budilke, saj sva bila preveč vznemirjena in polna pričakovanj. Po zajtrku sva napolnila prtljažnik, namestila kolesa na avto in odpeljala sva se proti Alexu. Skupaj smo se nato podali na 600 km dolgo pot proti Dugi Uvali. Vmes smo opravili nekaj krajših postankov, saj je Alex, ki je po narodnosti Kanadčan, hotel videti našo prestolnico in skromno obalo. Ko smo v večernih urah prispeli v Dugo uvalo, niti nisem razmišljal o vseh vzponih in spustih katere smo prevozili, saj je bilo vznemirjenje enostavno preveliko. Ko smo kolesa odložili v »kolesarnico« in se namestili v sobo, nas je čakala okusna večerja. Po večerji smo poklicali Igorja in mu sporočili, da sta namestitev in sprejem v Hotelu Croatia potekala brez zapletov.
Petek
Bujenje ob 8:00, umivanje, zajtrk, ter priprava na prvo kolesarsko turo. Sam sem imel za sabo le slabih 70 km na kolesu, zato so nasveti s strani izkušenejšega brata kar deževali, »ne začni prehitro, drži se v ozadju, pij dovolj tekočine, ne pozabi na hrano,…«. Zapomnil sem si najpomembnejše, se oblekel, nadel čelado in se počasi odpravil proti kolesom. Sam nisem vedel kaj od prve vožnje sploh pričakovati, koga naj se držim, v katero skupino spadam, bilo je cel kup misli, ki pa so se hitro skristalizirale. Pred odhodom je Igor dajal napotke o poteku treninga, ter nas predstavil ostali skupini 3K članov, kateri so nas kar malce z zadržkom premerili, kar se mi je zdelo kot novincu čisto normalno.
Sledil je štart in s tem prvi in hkrati najhujši klanec, dolg je bil 3 km in si ga bom zapomnil za zmeraj. Peljal sem v sredini glavnine, ki mi je po polovici klanca začela uhajati, tedaj sem dojel, da brez treninga ni spodobnega kolesarjenja. Po 30. minutah vožnje za Simonom, sem nekako dobil svoj ritem in dobil občutek, da so stvari krenile na bolje, a sem se motil. Ko sva se preko Krnice spustila do glavne ceste proti Labinu sem pred sabo zagledal prvi vzpon, ki ni obetal nič dobrega. Takrat me je prvič spreletela misel, »a mi je tega treba?«, vendar je trma prevzela pobudo in počasi ter vztrajno sem začel nabirati kilometre.
u klan’c
Med vožnjo sem Simonu večkrat omenil, da naj gre naprej, saj ga nočem zadrževati, a me je vedno znova zavrnil in dejal, da je on z mano, da mi pomaga (Simon, HVALA! J). Pred Barbanom sva zavila proti Vodnjanu, kjer sva na poti srečala »naši« punci, ki sta prišli iz nasprotne smeri. Obrnila sva in se peljala za njima, kjer smo se v Barbanu ustavili in se uradno tudi predstavili. Takrat smo neformalno ustanovili tudi 3-jo ekipo, ki smo jo ohranili do konca. Popoldan je sledil tek, kjer smo varčevali z močmi, saj smo hoteli prihraniti moč za preostale dni.
Po večerji, je sledil skupen sestanek in predstavitev načrta za preostale dni, na katerem smo se predstavili novi člani triatlonskega kluba 3K. Z bratom prihajava iz Ormoža, kjer smo znani po dobrem vinu, sva Igorju in druščini ponudila kozarec vina, nad katerim so bili vidno zadovoljni.
Sobota
Dan se je začel s treningom plavanja, ki je bil zame začetnika prav prijeten. Po zajtrku je sledil kolesarski trening, s tradicionalnim intervalnim treningom vzponov. Po uspešno premaganem vzponu od hotela do Krnice, smo se spustili do vznožja vasice Muntić, kjer se je zame začelo garanje proti vrhu. Po 3 vzponih sem se odločil začeti še 4-tega, a me je Simon na sredini ustavil in mi modro svetoval, da naj prihranim moči za nedeljo, kjer je bil na sporedu »kraljevski trening« z enim ciljem, prevoziti 100 kilometrov. Po vrnitvi v hotel in okusnem kosilu nas je čakal počitek do 17:00 in nato avanturistični tek po »brezpotjih« uvale. Zvečer je spet sledila »pogostitev«, tokrat nam je Boštjan ponudil viljamovko.
Nedelja
Zajtrk ob 7:00, začetek treninga ob 8:00. Moja ekipa se je na pot odpravila pred ostalimi, saj nismo hoteli ostati brez kosila. Po premaganem »kraljevskem« vzponu, smo se odpravili proti Medulinu, ker so se iz smeri Labina začeli valiti sivi oblaki, ki niso obetali nič dobrega. V Medulinu smo si ogledali obnovo hotela, kjer se je nahajala tradicionalna »baza« 3K-jevcev. Na kar smo sledili Simonovemu »nosu«, ki nas je popeljal do Premanture, kjer smo opravili kratek postanek na polovici poti. Po prvem vzponu smo se razdelili v dve skupini in tako sva s »kapetanko« Tatjano nadaljevala pot proti hotelu v svojem ritmu. Po spustu iz Marčene, so naju ujele prve dežne kaplje. Na križišču pred Šegotiči sva oblekla anorake in se odpravila v smeri Krnice, odločena da bova prevozila 100 km, pa če dežuje ali ne. Na poti sva srečala Andrejo in Simona, ki sta drvela proti hotelu, vendar se nisva pustila zmesti in sva nadaljevala svojo pot. Po 2 kilometrih izven Krnice, sva dosegla dovolj kilometrov za dosego cilja, zato sva obrnila proti hotelu, kjer se je ob končanju etape števec ustavil pri 104,30 km. Občutki so bili nepopisni in vsi napori so bili poplačani. Po kosilu sta sledila spanec in plavalni trening, nato pa »knajpanje« v morju, ki je bilo kot balzam za noge po vsakem treningu.
knajpanje
Zvečer je kot običajno sledil sproščen pogovor in spoznavanje preostalih članov, na prvem mestu pa je bila vremenska napoved, ki ni bila nič kaj obetavna. Po dolgi debati, je padla odločitev, kolo ali plavanje oboje ob 7:00, saj so ob 8:00 bile napovedane prve nevihte.
Ponedeljek
Ob 6:00 bujenje in obvezen pogled skozi okno, dežja ni bilo, zato smo se odločili za kolesarjenje. Iz »moje« ekipe sva bila na štartu le Andreja in jaz, zato sva se odločila da opraviva en »lažji« trening. Po 4 zaporednem vzponu iz Uvale, krenila proti Barbanu.
notranji (levo) in zunanji (desno) bazen
Kilometri in čas so kar tekli in ker nisva imela težav, sva nadaljevala do Barbana in nazaj. V Barbanu sva nadela dežne jakne, saj se je ohladilo in kmalu so naju pozdravile prve dežne kaplje. Deževalo je vedno bolj in ker je bilo pred nama kar nekaj spustov, je na kolesu postalo prav hladno. Pot do Marčane se je vlekla kot jara kača, vendar tudi padavine niso zaostajale, saj je še naprej lilo. Ko sva končno prispela do Marčane, so padavine malce ponehale, kar mi je vlilo še zadnjih moči za končen vzpon in spust do hotela. Ob prihodu v hotel, sva srečala skupino, ki je prispela tik pred nama s katerimi smo si podali roke, saj smo bili vsi premočeni do kosti, hkrati pa nam je uspelo prispeti na cilj brez padcev in poškodb. Po poznem zajtrku je napočil čas odhoda in slovesa, ki pa je bil vse prej kot lahek. Prav težko je bilo zapustiti skupino ambicioznih, veselih in prijaznih ljudi – prijateljev, s katerimi smo prekolesarili veliko kilometrov, ter preživeli nepozabne trenutke. Hvala Igorju in celotnih družini 3K za lep in topel sprejem v svoje vrste. Upam, da bomo tudi v prihodnje skupaj preznojili in preživeli marsikateri kilometer.
Žiga Mlinarič