Včasih nam življenje v enem samem trenutku spodmakne tla pod nogami. Kako se spraviti nazaj v prej začrtano smer ter ohraniti potrebno osredotočenost ob bolečem spoznanju, da življenje ne bo nikoli več enako takšnemu, kot smo ga poznali in ga imeli radi prej, sta bila le dva od izzivov, ki sem jih morala nasloviti, ko sem počasi zbirala drobce moči po izgubi ene od meni najdragocenejših in najpomembnejših oseb.
Tek je moja ljubezen že od mladih nog in v različnih življenjskih obdobjih sem v njem pogosto našla potreben vir moči in sprostitve. Pa vendar mi je bila sprva že sama misel nanj obremenjujoča in težka. Predvsem zato, ker sva z Dragotom vse bližnje tekaške poti tolikokrat pretekla in predihala skupaj. Dejstvo, da poslej nikoli več ne bo tako, je bilo in je še vedno težko sprejeti. Vedno bom hvaležna Kaji, ki me je uspela zbezati iz ohromelosti in ko sva sprva skupaj z njo, nato pa še ob spremstvu Nataše – Pume, naredili prve tekaške korake, sem ugotovila, da mi pravzaprav dobro denejo. Prav tako ste mi vsi moji 3k tekaški prijatelji izkazali toliko potrebne sočutne podpore, da sem se v vaši družbi počutila dobro in so mi bili redni treningi z vami kot neke vrste sidro, ki me je v obdobju neskončne žalosti, neprespanih noči in večno neodgovorjenih vprašanj uspelo držati »v varnih vodah«. Za vsak tekaški korak, ki ste ga v tem obdobju pretekli ali preklepetali skupaj z mano, sem vam neizmerno hvaležna, saj je imel zame bistveno večjo težo in pomen, kot ste se tega morda zavedali.
Odločitev, da se v teh okoliščinah lotim maratonskega izziva ni izvirala iz motiva, da v treningih utopim vso bolečo praznino, ki je zazevala, ali da morda celo ubežim pred njo. Ideja o tem se je pojavila na enem od lažjih tekaških poletnih treningov, ko se je razvila debata o ciljih, ki čakajo v jeseni. Ko sem bila pri sebi že skoraj prepričana, da vse moje športne cilje preložim za nedoločen čas, se je v meni tiho oglasila želja, da kljub vsemu pretečem maraton – Dragotu v spomin in zanj. Bolj kot sem tej želji sledila, lepši in mirnejši občutek me je preplavljal.
Verjamem, da Igor, ki pozna moj precej resen pristop do športnega treniranja, nad to mojo odločitvijo morda ni bil ravno navdušen, čeprav mi tega dejansko ni nikoli pokazal. Glede na to, da dolžino posameznih treningov niti ni takoj povečal ter da v pogovorih nikoli ni izpostavljal treningov, ki so ostali v statusu »načrtovano in neizvedeno«, sem kakšen trenutek v začetku pomislila celo na to, da moje namere ne jemlje povsem resno. Resda so bili v tem obdobju dnevi, ko se je zdelo, da mi gre vse narobe, tudi na poti za dosego maratonskega cilja. Še posebej težave s kolenom, ki so nastale izven tekaških treningov, so na trenutke v meni že skoraj zasejale dvom, da je bila izbira življenjskega obdobja za osvojitev maratonske razdalje, prava. A očitno je bila želja, da maraton pretečem že letos, velika, in v tem primeru se je nekako le izkazalo, da najbrž ni povsem iz trte izvita trditev Coelha v knjigi Alkimist, ki pravi, da če si nečesa zares želiš, stremi ves univerzum k temu, da se to uresniči. Tako so se vse stvari v zaključnem obdobju priprav kar same od sebe postavile na pravo mesto. Od nekje se je v mojem življenju zopet pojavila Nežka, ki je s svojim znanjem, pomirjajočo energijo in predpisanimi vajami usposobila koleno brez tega, da bi med terapijami morala za dalj časa prekiniti s tekom. Tekaške obremenitve, ki mi jih je v tem obdobju predpisal Igor, so bile sicer nekoliko manjše, kot sta jih imeli klubski maratonski prijateljici Vesna in Jana, vendar še vedno dovolj dolge, da se je moje zaupanje v sposobnost preteči 42 kilometrsko razdaljo počasi poglabljalo. Kljub temu, da je bila moja edina želja in cilj tega prvega maratona, da ga kje ne polomim toliko, da bi morala odstopiti, ter se s časom resnično nisem želela obremenjevati, se je bilo s približevanjem dneva Ljubljanskega maratona potrebno pogovoriti vsaj o izhodiščnemu tempu ter predvsem o tempu, ki bi bil lahko prehiter in bi utegnil ogroziti varno dokončanje moje maratonske poti. Glede na Igorjeve izkušnje z mojim siceršnjim razporejanjem hitrosti in moči na dosedanjih polmaratonskih preizkušnjah verjamem, da ga je to morda najbolj skrbelo.
In potem je prišel dan »D«. Začuda me ni grabila kakšna prav posebna trema, tisti metuljčki v trebuhu pa so prav vzpodbudno delovali in v miru sem se počasi s kolesom odpravila proti Centru. Objela me je energija moje in Dragotove družine, najinih otrok, prijateljev, športnih prijateljev in vseh, za katere sem vedela, da so in bodo ta dan v mislih z mano in z njim. V neke vrste meditaciji ob počasnem vrtenju pedal sem svoje misli usmerila k Dragotu. Spraševala sem se, ali bom na teku uspela najti tako želen stik z njim, ali se bom v tej povezavi soočala s sproščujočimi in lepimi mislimi, ali me bodo morda vrtinčili občutki krivde in slabe vesti. V stanju takega razmišljanja sem prispela na kraj, kjer smo se na tradicionalnem ogrevanju ter predvsem v duhu deljenja dobrih želja in vzpodbud dobili s člani kluba. Preden smo se družno zgužvali v startno zono, mi je Igor še enkrat s precejšnjo resnostjo na obrazu podal napotke glede hranjenja, hidracije in razporeditve moči na celotni razdalji. Slikovito in s časovnimi podatki podkrepljeno je napovedal, kako se utegne moja pot zavleči, če ga bom poslušala le z enim ušesom. Tako sem se v prvem delu maratona čimbolj naravnala na Kajin napotek, da ga oddelam »lagano sportski« in se v drugi del podam v relativno svežem stanju. Igor je na različnih delih poti vseskozi preverjal tempo in ker je bil ta vseeno nekoliko hitrejši od predvidenega, je mirno prikimal šele takrat, ko je pridobil informacijo, da je moj zaznani napor točno takšen kot bi moral biti. Prvi del maratona je minil hitro, v množici tekačev, vzpodbud in ugodnem tempu sem uživala v teku. Ko se pot Ljubljanskega maratona razcepi in večina polmaratoncev zavije proti cilju, pa se dinamika teka kar naenkrat močno spremeni. Občutek je bil popolnoma drug in zares sem se uspela sprostiti šele, ko sem videla, da moj tempo ne pada. Ker je bil mir, sem si v mislih zlahka predstavljala Dragotov tekaški korak ob svojemu. Iz teh lepih misli me je predramila vzpodbuda Igorja in Marka, ki sta se od nekje pojavila na kolesu ter z ohlajeno (!) vodo skrbela za ustrezno hlajenje in hidracijo svojih klubskih varovancev in kolegov. Podporo smo imeli res profesionalno in ob takšni podpori bi bilo kloniti prav nehvaležno! Glede na to, da tako na treningih kot v življenju nisem nikdar nepretrgoma pretekla več kot 35 kilometrov, sem se spraševala, kdaj bom utegnila naleteti na krizo. K sreči se je ravno tam nekje pojavila prijazna klubska vzpodbuda in ko sem imela pred sabo še zadnjih 5 kilometrov, je Igor spustil vajeti, mi dal znak, da lahko pulz dvignem ter odgaram do cilja. Do Kaje, ki nas je vzpodbujala kakšne 3 kilometre pred ciljem, sem imela občutek, da imam še nekaj moči, potem pa sem pri vodni postaji na 40. kilometru začutila, da so moje noge popolnoma mehke, ohlapne in da nimam več kje kaj vzeti. Naša družinska prijateljica Barbara, ki je simbolično poskrbela, da sem na maratonu kot štartno številko nosila letnico Dragotovega rojstva, me je čakala kakšnih 1,5 kilometra do cilja. Moje noge niso zmogle več slediti njenemu atletskemu koraku, tako da ga je morala prilagoditi mojemu mlahavemu. Tek po ravnini Slovenske ceste je bil kljub temu veličastno lep, pogled na čas ob prihodu v cilj pa prav tako. Umirjeno sem objela moje, ki so me čakali v cilju ter poiskala Vesno, ki je z maratonsko razdaljo letos opravila vrhunsko. Vesela sem bila skupaj z njo! Kmalu nato se nama je pridružila še Jana in 3 srca 3k so bila varno v cilju.
In kako bi povzela tole mojo prvo maratonsko izkušnjo?
V zadnjih dveh kilometrih sem imela občutek, da sem progi dala vse, kar sem imela. Enako pa je tudi proga meni dala vse, kar mi je imela dati. Dala mi je stik z Dragotom, lahko sem si ga na trenutke predstavljala, kako teče ob meni – vem, kako glasno in z ljubečim objemom bi me pričakal v cilju ter bil nad rezultatom mojega podviga celo bolj navdušen kot jaz. Dala mi je zavedanje iskrene podpore družine, 3k športnih in vseh drugih prijateljev, ki ste bili na progi, ob progi ali pa samo v mislih z mano. Dala mi je občutek, da sem na poti v varnih rokah in da se pomoč pojavi točno tedaj, ko jo zares potrebujem. Dala mi je ponovno utrditev vere v to, da je moja volja dovolj močna za soočanje z zahtevnejšimi preizkušnjami. In navsezadnje, dala mi je vir energije, kamor se lahko vračam tudi v dneh, ko je težko. Brez vas, dragi prijatelji, mi to ne bi uspelo. Tako da vsem, iskrena hvala! Še posebej pa hvala Igorju, da si je upal prevzeti trenersko vlogo v tem zame zahtevnem obdobju ter s svojim znanjem in izkušnjami poskrbel, da sem start pričakala optimalno pripravljena in se izognila tudi vsem pomembnejšim pastem maratonske preizkušnje. Želja, da se v prihodnosti lotim še kakšne, je tudi zato v srcu trdno zasajena.
