Ko sem se v sezoni 2015/2016 včlanila v 3K Šport, o polovičnem ironmanu nisem resno razmišljala. Sicer sem slišala govorice, da članom tega kluba apetiti hitro zrastejo, zgledi pa močno vlečejo, a se sama tovrstnemu izzivu tedaj nisem počutila doraslo. To je bilo rezervirano za supermane. In, jasno, superžene.
Za menoj sta bili dve leti (učenja) plavanja v plavalnem društvu in nekaj šprint triatlonov, moj motiv za članstvo v klubu pa želja, da se pripravim na tekme slovenskega triatlonskega pokala. Ko sem leta 2016 uspešno opravila s prvim olimpik triatlonom in preživela, je odločitev padla v nekaj dneh. Polovička v 2017!
Idejo sem predebatirala z Igorjem, ki me je povabil, da se vključim v klubski program priprav. Čeprav z discipliniranostjo za solo treninge nikoli nisem imela težav in me je skrbelo, kako bom skupinske treninge uskladila s službenimi obveznostmi, sem se odločila, da njegovo ponudbo sprejmem. V prvi vrsti zato, ker je bil njegov program za razliko od instant programov, dostopnih na internetu, prilagojen mojim trenutnim sposobnostim, družba kolegov pa praviloma prispeva k večji motiviranosti za trening.
Zimski meseci so minili v znamenju plavanja in grajenja tekaške baze, marca sem začela nabirati še kolesarske kilometre. Tedni so si hitro sledili in brez omembe vrednih težav sem opravljala načrtovane plavalne, kolesarske in tekaške treninge, na moje veliko zadovoljstvo brez poškodb in bolezni.
V zadnjem mesecu pred dirko sva z z Igorjem dorekla še načrt za optimalen nastop na tekmi ter plan prehrane in hidracije in že je pred vrati polovični ironman oziroma češko državno prvenstvo v dolgem triatlonu v bližini Brna.
Petek, 14. 7.
Za spremstvo na tekmo so se ponudile sestra Beti ter prijateljici Nina in Martina. Hvaležna sem jim za zabavno druženje, ki me je odvračalo od pretiranega razmišljanja o bližajoči se preizkušnji.
Po prihodu v hotel se odpravimo na ogled prireditvenega prostora v kamp v mestece Pavlov. Z organizatorji izmenjamo nekaj besed o vremenski napovedi ter temperaturi vode. Jezero ima 26 stopinj, zato predvidevajo, da neopreni ne bodo dovoljeni. Prognoza za soboto se je menda izboljšala z deževnih 18-20 stopinj, ki so jih cel teden obetale različne vremenske napovedi, na prijetnih 23 stopinj, glavnina dežja pa naj bi padla do 11. ure. Super, končno se razveselim, da je štart šele ob 12. uri, večino pripravljalnega obdobja sem namreč računala z možnostjo, da bi nas zaradi poznega štarta utegnila čakati peklenska vročina.
Sobota, 15. 7.
V izogib gneči sem na prizorišču tekme točno ob 8. uri, ko se odprejo registracije. Moja skrb je odveč, tam praktično še ni žive duše. Med prvimi tudi oddam opremo v menjalni prostor in ker o dežju ni sledu, je pa že prijetno toplo, se odločim, da vso »zimsko opremo« pustim v avtu.
Brifing čakam na obrežju jezera in razmišljam o poteku tekme in menjavah. O tremi ni sledu, zato se opominjam, da preizkušnje morda ne bi smela vzeti tako zlahka, a hkrati čutim, da sem glavnino dela opravila v preteklih mesecih priprav. Zdaj je vse, kar potrebujem za uspešen prihod v cilj, samo še zadostna mera sreče.
Ob 11h se nad kamp privlečejo oblaki in rahel dež hitro preide v močan naliv. Odločim se, da kljub vsemu v menjalni prostor prinesem še rokavčke in dodaten dres za na kolo, z vrečkami pa nameravam zaščititi čevlje pred poplavo. Presenečeno ugotovim, da je to namesto mene že storil prijazni sosed v menjalnem prostoru.
Ob 11:30, ko dež že pojenjuje, je s polurno zamudo sklican brifing. Odločitev organizatorja je, da dovoli neoprene in skrajša plavalni del na 1.200 m. Malo mi je žal, to sezono se v vodi počutim dobro. Pa želela sem si opraviti s celotno 1,9-90-21 km razdaljo… No, ko še enkrat pogledam kalno vodo in boje, ki sploh niso tako grozno blizu obrežja, se s krajšim plavanjem kar hitro sprijaznim.
Medtem na prizorišče pridejo tudi moje prijateljice. Zaželijo mi srečo, poslovim se od njih in ob 12h se nas 190 triatloncev hkrati požene v kalno vodo.
Začnem odločno, a zaradi valov s težavo s pogledom sledim bojam v obliki vrčkov za pivo, ki se po barvi komaj kaj ločijo od gladine jezera. Plavalec ob meni me konstantno pretepa in potiska iz idealne smeri, ko se otresem njega, se pojavijo novi trije, zopet se mi zazdi, da plavamo preveč v levo. Vzamem si par sekund, jih spustim naprej in se še enkrat ozrem po naslednji boji. Ujamem nekega plavalca s primerno hitrostjo in do konca plavalnega dela plavam ob njegovem boku. V valovih nimam pravega občutka, kako hitro mi gre, ampak počutim se dobro in diham sproščeno. V neoprenu mi je vroče in ko se prebijem iz vode, se mi zdi, da se je med oblaki pokazalo sonce.
Ker sklenem, da je z resnim dežjem za ta dan konec, ne izgubljam časa z oblačenjem rokavčkov in se iz menjalnega prostora brez zapletov podam v prvega od treh 30-kilometrskih krogov kolesarskega dela preizkušnje. Zaradi močnega vetra v hrbet se mi kar smeji. Počutim se močno in opominjam se, da hladnemu vremenu navkljub ne smem pozabiti na energetski napitek v bidonu. Trasa je speljana med polji sončnic na eni in vinogradi na drugi strani, prekinja pa jih nekaj dolgih južnomoravskih vasic, ki me po arhitekturnih značilnostih spominjajo na prekmurske vasi. Po nekaj kilometrih se podobnost z ravninskim Prekmurjem konča, začnejo se konstantni vzponi in spusti. Ja, nekje bo potrebno nabrati napovedanih 500 višinskih metrov. Na prvem vzponu me začnejo v večjem številu prehitevati tekmovalke in tekmovalci, ki so iz vode prišli za mano. Večina me pozdravi, nekateri bi tudi malo poklepetali. Nimam pojma, kaj mi govorijo. Sklenem, da ne bom izgubljala energije z iskanjem skupnega jezika za komunikacijo, tako da samo kimam in se nasmiham. Upiram se skušnjavi, da bi pospešila in jim sledila. Tekmo vozim na pulz in tokrat tekmujem zgolj sama s sabo, zato kar s težkim srcem pustim, da se odpeljejo naprej. Konec koncev pa me počitek v penalty boxu tudi ne zanima.
Po 15 kilometrih sledi obrat v močan veter. Ulije se ploha in začnem pogrešati rokavčke, ki sem jih pustila v menjalnem prostoru. Zebe me kot psa in smejim se vsem treningom, ki sem jih opravila v opoldanski vročini z namenom, da se adaptiram na morebitno pripeko. Spuste prevozim kar preveč previdno. Bojim se padca in zato se odločim, da bom žrtvovala nekaj minut, samo da srečno pripeljem do konca kolesarskega dela. Ob zaključku prvega kroga me razveselijo moje navijačice, ki res glasno navijajo zame. Dež pada z vseh strani, zato jim dežniki ne pomagajo kaj dosti, tudi one morajo biti premražene v tem vremenskem kaosu, pomislim. Še vedno se počutim dobro, in obrnem v drugi krog.
Dež poneha in vožnja gor-dol mi počasi začne presedati. Začnem se veseliti teka. Čas si krajšam z opazovanjem okolice, zato mi pade koncentracija, skupaj z njo pa tudi že tako ne previsoka hitrost. Ponovno se osredotočim na vožnjo. Res je, da je moj glavni cilj, da to tekmo zaključim, vseeno pa imam tiho željo, da bi se to zgodilo prej kot v šestih urah. V zadnjem krogu uspem malo pospešiti, cesta se posuši in presenetljivo hitro mi mine še zadnjih 30 km kolesarjenja.
V menjalnem prostoru si vzamem čas za obuvanje nogavic in ob navijanju mojega support teama me kar ponese v tekaški del proge, ki poteka v treh krogih po nasipu ob jezeru. Lačna sem, hkrati pa mi dva litra energetskega napitka in vode, ki sem jih zlila vase na kolesu, nevarno presedata po želodcu. Ob prvi okrepčevalnici se odločim za še nikoli preizkušen eksperiment ‘kaj se zgodi, če sredi tekme pojem banano?’. Ideja se obnese odlično, lakota mine, pretakanje po želodcu tudi, noge pa so relativno lahke in počutim se zelo dobro. Na teku se ponovi zgodba s kolesa: do obrata, z močnim vetrom v hrbet, me nese kar samo od sebe, nazaj ob močnih sunkih komaj lovim sapo. Znova se ulije dež, a me ne moti več. Bolje dež kot 35 stopinj. Na prvem obratu vzamem prvi gel. Po prvem 7-kilometrskem krogu zadovoljno ugotavljam, da sta tempo in pulz povsem v okvirih, dogovorjenih z Igorjem. Pri naslednji okrepčevalnici zaužijem drugi gel in imam še dovolj energije za nasmešek za moje fotografinje.
V drugem krogu noge že postajajo težje, volja do teka pa vse manjša. Po tretjem gelu me tovrstni vir energije ne mika več, zato na okrepčevalnicah posegam po bananah in Coca-Coli. Zamotim se z opazovanjem številnih ribičev, ki se pred dežjem skrivajo v majhnih šotorčkih. Razmišljam o dogodkih zadnjih šestih mesecev, ki so me pripeljali do teh tekaških korakov, ki me vodijo v zmago nad polovičnim ironmanom. Ne samo cilj, tudi prehojena pot, ter kraji in ljudje, ki sem jih v tem procesu srečala, so mi pustili nepozabne spomine.
V zadnjih petih kilometrih vključim avtopilota. Kdaj je prenehalo deževati, se niti ne spomnim, v zadnjih kilometrih se pokaže še sonce. Tempo mi pade za 20 sekund na kilometer, pa se ne obremenjujem. Edino, kar me motivira, je, da sem z vsakim korakom bližje cilju. No, malo pa tudi prehitevanje sotrpinov, ki so začeli tek kombinirati s hojo. Ostane mi še toliko moči, da kriče odšprintam v cilj. Uspelo mi je! Semafor kaže rezultat 5:48. Z veliko pomoči organizatorjev pri krajšanju plavalnega dela mi je uspelo opraviti s prvo polovičko pod šestimi urami. Prostovoljke mi obesijo okoli vratu medaljo ter plastično havajsko cvetje. Objamem se z mojimi navijačicami, ki me pričakujoče gledajo in čakajo prvo izjavo. Vseh misli in emocij, ki se v tistem trenutku prepletajo v meni, ne zmorem strniti v en smiseln stavek. Presrečna, ponosna, olajšana. Uspelo mi je, uspelo mi je!!
Glavna zahvala za moj uspeh gre Igorju, ki mi je sestavil kompleten program priprav, bdel nad treningi, odgovarjal na vprašanja in miril moje dvome. Brez njega bi se tekma lahko drugače končala, če sploh bi se začela. Hvala, Igor!
Hvala tudi klubskim kolegicam in kolegom za vse skupne treninge, neprecenljive nasvete, napotke, debate in odgovore na še tako trapasta vprašanja.
Pa tudi najglasnejšim navijačicam na prizorišču ter vsem, ki ste mi pošiljali dobre misli, držali pesti in navijali na daljavo. Je pomagalo.