Če bi mi kdo pred dvema letoma poleti rekel, da bom šla po enem letu treninga v 3K na prvi triatlon, bi mu verjetno rekla, da to nisem sposobna, saj ne znam niti plavati, niti kolesariti, teči pa ne maram.
Kaj je triatlon, sem sicer vedela, saj je bil moj mož Bojan dve leti nazaj na Olimpiku na Bledu, ampak ker se mi je zdel triatlon spet ena od njegovih norih športnih idej, s katerimi se nisem ukvarjala, sem šla na dan njegovega triatlona rajši na golf turnir na Bledu, njega pa sem s kolesom in veliko torbo, polno opreme pustila kar na odcepu za golf igrišče .
Nato pa je Bojan ugotovil, da ne bi bilo slabo, da greva skupaj v triatlonski klub 3K, da me poskusijo naučiti plavati in me mogoče navdušijo za triatlon. Ko je Bojan poklical Igorja Kogoja in mu začel razlagati, da bi njegova žena prišla na plavanje, da pa še glave ne upa dati pod vodo in da tudi med najmlajšimi ni več, je Igor rekel, naj kar pridem, pa bomo videli. In sem prišla, z veliko strahu , kako bo šlo. Plavati sem znala (pa še to nepravilno, no, tako meni Katja tudi sedaj) samo žabico, pa še to le z glavo nad vodo. Potopila sem se v vodo le tako, da sem se prijela za nos, plavati pa pod vodo z eno roko na nosu ni mogoče. Rok se je trudil en mesec, malo mi je bilo že nerodno pred drugimi, ampak me je spravil pod vodo. In nato sem se trudila dalje in kmalu sem lahko preplavala že celo dolžino 25 metrskega bazena. Kako sem bila ponosna na svoj uspeh, ni mogoče povedati, kaj šele , ko sem »prekravlala« 100 m.
Ok, plavanje bo morda šlo, kaj pa kolesarjenje in tek?
Kolesarila nisem nikoli, specialko sem videla od blizu le, ko je šel na kolesarjenje Bojan. Kupila sem si specialko in začela s kilometri, ampak nisem vozila s kolesarskimi čevlji, to je bilo preveč zame. V bistvu sem se priključevala Bojanu na njegovih treningih, ko je imel najlažji tempo, pa še ta je bil za mene precej naporen.
Najtežje pa mi je bilo spopasti se s tekom. Tekla sem sicer pred nekaj leti 10 km na LM, ampak potem sem imela take bolečine v kolkih (verjetno zato, ker nisem prej nič trenirala, saj sem mislila, da bo že nekako šlo), da tri leta nisem naredila nobenega tekaškega koraka več. In sem začela počasi, zelo počasi s tekom, da sem na koncu lahko pretekla na treningu skupaj 5 km.
Prvi triatlon
In sem se prijavila na triatlon za vsakogar na Bledu. S precej adrenalina in treme pa tudi ponosa sem (podprta s teorijo glede pravil) zakorakala s kolesom v tranzicijski prostor, si vse skrbno pripravila in se odpravila proti štartu plavanja. Toliko pozitivne energije je težko najti na enem mestu, pa še cela skupina 3K navijačev me je spodbujala. Dan je bil precej hladen, termometer v veslaškem centru je kazal 18 stopinj zrak, 19 stopinj voda. Ampak je bilo toliko adrenalina, da se mi voda sploh ni zdela mrzla. Na srečo ni bilo veliko tekmovalk v moji skupini, zato tudi ni bilo toliko prerivanja in je plavanje kar šlo. Nato pa na kolo, kjer se mi je v prvem klancu razvezala vezalka na čevljih in sem morala ustaviti, vmes pa so mimo mene švigale ostale tekmovalke. Klanec proti železniški postaji sem poznala , zato sem vedela, kaj me čaka, ampak je bilo vseeno zelo težko. Cesta je bila zaradi dežja mokra in organizator je opozarjal pred padci, ampak pri moji hitrosti te nevarnosti skoraj ni, saj držim roke na zavorah na vsakem klancu navzdol, tako da tudi navzdol ne vozim več kot 35 km /h (no, temu primeren je pač tudi rezultat).
In na koncu še tek, ki sem ga tudi odtekla brez kakšnih bolečin in pritekla proti cilju z nasmehom in zadovoljstvom. Bila sem zadovoljna, da sem uspela, saj rezultati res niso pomembni (kljub vsemu sem zmagala v svoji skupini 50-55).
Zadovoljna s prvim podvigom sem se odločila, da grem letos na olimpik triatlon. Bojan , ki pozna moje ure, ki jih posvetim triatlonskim treningom, se je križal in mi poskušal preprečiti prijavo, Igor je rekel«optimistično». Celo leto sem pridno hodila na treninge plavanja, tako da sem upala, da vsaj v vodi ne bom imela težav.
Prvi olimpik
Za prvi olimpik sem si izbrala Gradež, predvsem zato, ker je kolesarska proga ravninska.
Organizacija je bila odlična, tako kot tudi moje razpoloženje, dokler me ni zadel šok v menjalnem prostoru, kamor sem zapeljala kolo, ko sem ugotovila, da imata obe moji sosedi čevlje že pripete na pedala, pogled na vsa ostala kolesa pa je kazal, da je samo moje kolo brez barov. Uf, kam sem pa prišla? In kako bom sploh uspela, saj še vedno vozim kolo s supergami (no, porabim pa manj časa za tranzicijo med kolesarjenjem in tekom…), samo da imam sedaj elastične vezalke, da se mi ne odvezujejo in zapletajo med šprikle.
Počasi sem šla do štarta, kjer je vsa trema izginila in sem se lahko sproščeno vrgla v valove. Precej sem se bala » centrifug », zato sem plavala raje ob strani . Tam me ni nihče oviral, lahko sem plavala svoj tempo, je pa res moj Garmin pokazal, da sem preplavala kar 1.700 m namesto 1.500. Sem šla pač precej okrog boj, pa nič hudega.
Nato pa v menjalni prostor, kjer mi je na srečo Bojan malo sufliral, saj si najprej sploh nisem mogla sleči neoprena, nato pa bi skoraj pozabila rokavice in številko. V kolesarjenju sem neizmerno uživala, saj je kolesarska proga potekala ob morju , okolica je bila čudovita. Kar dobro je šlo, tako da me je Bojan skoraj zgrešil ob prihodu nazaj, saj me še ni pričakoval.
Preobuvati se mi ni bilo treba, sem si pa vzela čas za gel in vodo in pričela teči. Tekaška proga je potekala ob obali in skozi staro mestno jedro. Ker sem pred enim tednom na polovički v Zell am See videla veliko število tekačev, ki so se na teku zgrudili in ki so jih odpeljali z rešilci, mnogi pa so imeli hude krče, sem imela ves čas v mislih samo , da je teči počasi , saj bom le tako lahko pretekla vseh 10 km do cilja. Po približno 2 km sem dohitela triatlonca iz Verone, ki je imel podoben tempo in sva skupaj odtekla preostalih 8 km ob bučnem Bojanovem spodbujanju.
Občutek na cilju je bil lep. Morda je bil moj cilj res optimističen , vendar sem ga uspela doseči.
Preplavati 1,5 km, pri čemer sem bila še pred dvemi leti le kamen v vodi, je uspeh, ki ga ne bi nikoli dosegla brez odličnih trenerjev plavanja v 3K, ki so se trudili kljub temu, da sem pričela s plavanjem po 50 letu.
In pa vzgledi pri Marjetki, Marti, Mirjani, Petru, Igorju in vseh ostalih v 3K, da o svojem možu, ki daje vtis, da so treningi zabavni in mi je vzgled vsak dan s svojo energijo za trening, raje ne izgubljam besed, pa čeprav so vsi tri svetlobna leta oddaljeni od mene, vsaj njihovi rezultati in dosežene razdalje kažejo tako.
In cilji za naslednja leta?
Najprej na kolesu zamenjati superge za kolesarske čevlje, veliko več časa nameniti treningu teka, pa bom morda naslednje leto olimpik razdaljo premagala lažje, nato pa se morda spopadem še s kakšnimi daljšimi razdaljami … v tem trenutku so to le moje sanje…, vendar bo ob pozitivni energiji vseh 3K-jevcev sanjati in dosegati cilje veliko lažje…
Mojca