Prav pridna pri beleženju svojih priprav žal ravno nisem. Ko sem se julija lani prijavila na tekmo, sva se z Igorjem zmenila, da bo, kar se treningov tiče, najin odnos popolnoma profesionalen. On mi bo pisal treninge, jaz bom trenirala in beležila vse potrebne podatke na obrazce, ki mi jih bo pošiljal. S treningi triatlona naj bi pričela po maratonu v Amsterdamu. Pa se seveda stvari nikoli ne odvijajo čisto po predvidevanjih ☺, nekaj odstopanj pač mora biti…
Prvi mesečni program sem dobila novembra – predvsem je bil to čas regeneracije, počitka, prijetnih tekov na Primorskem in postopnega uvajanja v plavalne treninge. Plavala zadnja leta skoraj nisem, zato me je bilo seveda strah, kako bo šlo. In – začelo se je res kar počasi – 2 min 100 m kravl. A s koncentracijo na tehniko, dihanje, zavesljaj, je šlo iz treninga v trening bolje, lažje, hitreje in s tem je naraščalo tudi moje veselje do plavanja. Veselila sem se treningov, družbe – z Rokom sva zjutraj redno delala »nadure« in odplavala še dodatnih nekaj sto metrov. Ob sredah je bilo vzdušje v progi precej drugačno – včasih že s pravim »triatlonskim nabojem«, a vse v žaru prizadevanj, da kar najbolje odplavamo treninge! Tudi časi na testih so bili vedno boljši, preplavane razdalje so se podaljševale, samozavest, da bom le zmogla preplavati tistih 3,8 km pa je počasi naraščala.
V decembru so se začeli tudi klubski tekaški treningi, kjer sem večino treningov pretekla skupaj z Obijem. Obema nama je bilo jasno, da morava počasi graditi bazo, brez izčrpavanj, z zavedanjem, da je vsak trening potrebno narediti tako, da lahko dobro narediva tudi naslednjega. In če sem pri pripravah na maraton samo tekla, je bilo sedaj treba kombinirati tudi plavanje, zato je bilo pravilno doziranje napora zelo pomembno. Do novega leta kaj dosti o IRONMANU nisem razmišljala. Zdel se mi je še presneto daleč. Tudi treningov si nisem beležila, zato seveda nisem sestavljala poročil za Igorja in zadovoljna, da dobro treniram zaključila leto 2012.
A z novim letom je naenkrat z vso silo in težo udaril IRONMAN ☺. V hipu se mi je zdelo, da so razdalje, ki jih bom morala premagati grozovite, da bo premalo časa, da se pripravim, skratka panika!!! Prvo česar sem se lotila, je bila rekonstrukcija novembrskih in decembrskih treningov, da sem lahko seštela vse kilometre in ure treninga ter Igorju poslala prva poročila.
Letošnja zima ni bila ravno prijazna do tekačev, ali je bilo vse ledeno, ali pa plundra do kolen, skratka kot je rekel Mič, tisti krog okrog Tivolija smo tekli in ponavljali kot kašni Baltazarji iz risanke…A z voljo in pravo motivacijo tudi vreme ni bilo ovira, seveda pa je k dobro opravljenim treningom pripomogla tudi dobra družba ☺. S tekaškimi in plavalnimi treningi je šlo lepo, a počasi me je začelo skrbeti kolesarjenje. Z Igorjem sva se odločila, da ne bom trenirala na trenažerju, temveč bom začela kolesariti zunaj takoj ko bo mogoče, potem pa bo glavni poudarek spomladi ravno na kolesu. A kaj, ko zime kar ni hotelo biti konec. v Ljubljani je bilo mrzlo, mokro, sneženo… vse prej, kot kolesarjenju prijazno. Srečo sva imela, da je bil zadnji teden februarja na Primorskem lep in sončen in tam sem naredila letošnje prve kolesarske kilometre. Sama sreča, da sva začela počasi, s potrpljenjem nabirati kilometre, da ni bilo pomembno povprečje … Tako in tako sem imela kup težav, saj sem lansko leto odkolesarila vsega skupaj 300 km in seveda sem imela težave »s podvozjem« kot bi rekla Marta☺, da sem kakšno rundo komaj zdržala, na prvih vožnjah me je stalno nekaj špikalo v kolenu, a priprave sem zaključila s ponosnimi 450 prevoženimi kilometri. Zdaj se ti kilometri veselo nabirajo, danes ko to pišem jih imam že skoraj 1.900 v nogah, prvič v življenju sem prevozila 150 km v kosu – s povprečjem 30 km /h – pa da ne bo nesporazumov, seveda to ni bila solo vožnja, ampak vožnja po Istri z mojimi Ironman »sotrpini«. Teden dni kasneje sem prevozila Koprski Brevet z Igorjem, Marto in Obijem – 207 km, 2700 višincev – z neto časom 7:56, povprečno 26.6 km/h in ga končala več kot zadovoljna! Bojan, jaz imam tudi svojo verzijo 3K in sicer Kaja Kolesari s Kogojem ☺, kajti veliko večino treningov naredim v Igorjevem zavetrju… in seveda vem – počasi prihaja čas tudi za kašno solo vožnjo!
Če povzamem, moje priprave na IRONMAN potekajo v stalnem kalibriranju količine in intenzivnosti treningov, da bi dosegla nek optimalen izplen glede na vse omejitve, s katerimi se v svojem vsakdanjiku srečujem. Mimogrede tole »štafeto« sem včeraj dobila od prijateljice:
Petrova novoletna voščilnica, ko mi je zaželel predvsem zdravja, se tok, tok, tok – so far, so good – lepo uresničuje. Vso sezono sem zdrava, nikakršnih težav s poškodbami – držim se načela, da v primeru dvoma trening raje izpustim – pač malo manj ambiciozno ☺! In vem – prihaja čas, ko bo treba uskladiti vse treninge – trenutno je na račun kolesa manj teka, na plavanju sem sem in tja precej utrujena in se šlepam zjutraj za Marjanom, v sredah za Matejem – Boštjan in Tomaž sta že prehitra zame… A o sami tekmi še nočem razmišljati preveč. Časa za »psihiranje« bo še dovolj.
Za konec še statistični dodatek: število opravljenih km od novembra pa do 22.4.
PLAVANJE : 197 km
TEK : 995 km
KOLO: 1897 km in 18.900 m višincev
Številke niso ravno impozantne ampak navsezadnje – saj ne gre za svetovno prvenstvo ☺