Ideja za prijavo na podaljšan vikend kolesarjenja v Mostu na Soči je Martina dobila po številnih pohvalah z lanskoletnega kolesarjenja. Poleg tega sva si za letos zadala cilj, da bova malo bolj pridno kolesarila .
Začelo se je s četrtkovim hitenjem iz službe. Dobili smo se pred cerkvijo v Mostu na Soči malo po peti in se takoj odpravili na prolog. Z Martino sva bila v nekronometerski ekipi z Marjeto in Tatjano. Glavni cilj je bila lepa Plečnikova cerkev v Ponikvah kjer smo imeli krajši postanek. Že od tu se je v daljavi videl Matajur – naš najvišji gorski cilij, ki je bil planiran za soboto. Sledil je še spust v Klavže in preko manjšega hriba nazaj v Most na Soči. Nastanjena sva bila v apartmaju tik ob reki in s čudovitim pogledom na dolino Soče.
Naslednji dan je bil zbor ob devetih, kjer smo naredili bojni plan ob jutranji kavi. Razdelili smo se v tri težavnostne skupine in skupaj začeli vzpon proti Kanalskemu Lomu. Sledil je nekoliko težji vzpon z naklonom 15% kjer smo bili veseli vsakega oblačka. Nadaljevanje poti po grebenu do Kala nad Kanalom je ponujalo izjemno lep razgled. Spust v Kanal smo izkoristili za hiter pit stop v trgovini kjer smo srečali pridne kolesarje iz A ekipe. Po 5km ravnine je sledil nov vzpon na Kanalski vrh kjer smo si ogledali akumulacijsko jezero črpalne hidroelektrarne Avče. Nato s pomočjo GPS navigacije in napotkov domačinov poiskali pot do Grgarja. A skupina se je povzpela na Sveto goro, ostali pa smo jo le občudovali z razdalje. Vožnjo po ravninskem preostanku poti smo malo pospešili, ker je začelo deževati. “Ta pridni” so po kolesarjenju nadaljevali s tekaškim treningom. Zvečer smo se družili ob delikatesah z žarah, ki jih je pripravil glavni žar mojster Obi.
Tatjana in Martina
V soboto je šlo pa za res. Odhod ob osmih in že po parih kilometrih vzpon na prvi gorski cilj – Solarije. Kaja nas je že takoj psihično pripravila kje je vrh, da smo si lahko razporedili moči. Vsak zavoj nam je postregel z lepšim pogledom na dolino Soče in nam vlival moči za nadaljevanje. Ob spustu do vznožja Matajurja smo se ustavili in poslikali v Nebesih. Pred vzponom na Matajur smo srečali Martino in Tatjano in skupaj začeli gristi v hrib. Kljub nekoliko utrujenim nogam smo prilezli do vrha. Do tu je bilo samo 37km a smo nabrali že 1850 višinskih metrov. Po okrepčilu in fotografiranju sva se z Martino zaradi delovnih obveznosti odpravila proti apartmaju, ostali pa so naredili krog do Mosta na Soči.
Z Martino – gostišče na Matajurju
Bila je to odlična kolesarska izkušnja v dobri družbi in za vse stopnje kolesarske kondicije!
Nejc