Maraton je možno teči v različnih okoljih: v naravnem parku (npr. Plitvice), v hribih (npr. Zermatt), v velemestu (New York), možno pa ga je teči tudi v svetu zabave, igralništva in prestiža – v Las Vegasu. Del te izkušnje bi rad delil z bralci tega potopisa.
Pot do Las Vegasa je precej dolga, okoli 12 ur čistega letenja z letalom. Letel sem iz Benetk z British Airways s prestopom v Londonu, kar mi je skupaj vzelo 14 ur časa in me stalo cca 600 EUR – povratna vozovnica. Hotel sem rezerviral prek booking.com, saj se da na ta način dobiti sobo za dva že od 25 dolarjev na dan. Rezerviral sem si tudi najem avtomobila, ki me je za pet dni stal skupaj z zavarovanjem cca 250 dolarjev (brez goriva seveda). Tehnične pogoje sem imel tako izpolnjene, ostalo mi je samo še uživanje.
To se je pričelo, ko sem prispel na letališče v Las Vegasu. Iskal sem mesto za dvig najetega avtomobila. Poslali so me na poseben avtobus (Shuttle), ki me je peljal do centra Rent a Car, ki velja za vse mesto. Od tu sem moral z drugim avtobusom (Shuttlom) do podjetja, kjer sem imel rezerviran avto. Po vstopu skozi glavni vhod me je čakala ograjena vrsta – kot na letališču, kjer je prostor za Check-In. Tu seveda nisem mogel uporabiti »balkanskega« recepta, ko greš enostavno mimo vrste. Podjetje očitno da v najem ogromno avtomobilov dnevno.
Podobno presenečenje me je čakalo ob prihodu v hotel. Poleg tisoče igralnih avtomatov, ki zapolnjujejo popolnoma ves prostor v pritličju, sem komaj našel recepcijo, kjer je bila ob šestih zvečer vrsta čakajočih s kovčki – spet v ograjici, kot da bi vedeli, da prihajamo tudi taki, ki se radi vrivamo. Hotel s tisoč in več sobami je drugače organiziran, kot smo to navajeni v majhnih hotelih pri nas pa tudi drugod po Evropi.
Maratonski del potovanja se je pričel z dvigom startne številke. 1. decembra malo pred deveto uro zjutraj sem poiskal sejemski prostor (Expo) za dvig številke. Ko sem prišel skozi vhodna vrata, sem se zaletel v nepregledno dolgo vrsto čakajočih. Ustrašil sem se gneče in čakanja in šel po že omenjeni »balkanski« navadi mimo nje. Ko sem prispel do mesta, kjer se je vrsta končala, so se sejemska vrata ravno odprla. Bil sem na čelu »kolone« in številko dvignil med prvimi.
In sedaj tek. Start je bil na glavni aveniji Las Vegas (Strip) ob 15. uri popoldan. Povsod je bilo ogromno ljudi. Hoteli, ki jih je v tem delu zelo veliko, so gledali iz množice kot ozki visoki otočki sredi razburkanega morja. Vreme je bilo delno jasno s prijetno temperaturo osemnajst stopinj, vendar vetrovno. Na startu je bilo okoli 3000 maratoncev in še kopica polmaratoncev, ki pa so startali pol ure kasneje. Zelo veliko tekačev je bilo oblečenih v Indijance, največ pa je bilo »Elvisov v belem«. Ne znam si predstavljati, kako bi sam tekel v tistih hlačah s širokimi metlastimi hlačnicami. Navijanje je bilo v ameriškem stilu, se pravi z veliko navdušenja in predvsem zelo glasno ter s polno transparenti za spodbudo »borcem v areni«. Zanimivi so bili tudi tekači, ki so narekovali tempo za dosego nekega končnega časa – tega so imeli napisanega na zastavicah, pripetih na količkih, ki so jih držali v roki. V močnem vetru so jih komaj obvladovali, zato ni čudno, da je recimo tekač za končni čas 3.15 tekel za tekačem, ki je označeval tempo za končni čas 3.25 (s temi sem tekel le prvih petnajst kilometrov). Kako enostavno je to početi z baloni na vrvicah!
Med samim tekom smo tekači med seboj mimogrede tudi »kakšno rekli«, saj tekmovalno vzdušje ni bilo napeto, poudarek je bil na doživljanju maratona v okolju, ki ga lahko pričara le Las Vegas. To trditev lahko podprem tudi s situacijo na startu. Nihče se ni pred samim startom prerival naprej k startni liniji. Mimogrede sem pomislil na letošnji ljubljanski maraton, ko se še po bradi nisem mogel popraskati, ker nisem mogel dvigniti roke, tako smo se tiščali s sotekači (ne vem, kje so bile takrat tekačice).
Drugi del maratona smo tekli ponoči ob javni razsvetljavi, svetlobi z reklamnih panojev, ponekod pa so bili postavljeni posebni stolpiči z reflektorji. Del proge na zadnjih kilometrih je bil speljan skozi Downtown, stari mestni predel, ki je pokrit in dolg okoli 500 metrov, kjer je polno lokalov, prodajaln in odrov, na katerih nastopajo razni izvajalci. V kombinaciji z reflektorji in zvočnimi efekti tako okolje človeka res prevzame in ponese proti cilju pred veličastni hotel Mirage.
Glede na to, da je bil maraton po mesecu tekaškega počitka v klubu 3K Šport, se ne morem pohvaliti z dobrim časom. Seveda mi je pa v tolažbo, da sem tekel tudi zaradi drugih užitkov in ne le zaradi tekaških.
Po teku nisem počival. Imel sem izposojeni avto pa sem se za dva dni zapeljal do Los Angelesa, se naužil ravnih širokih avtocest in počasne vožnje po polpuščavskih predelih Nevade ob poslušanju ameriške glasbe, kar človeka pomiri in sili k razmišljanju – tudi o slovenski skromnosti in nesamozavesti, ki verjetno izhajata iz majhnosti prostora oz. dežele, v kateri živimo.
Ali priporočam obisk tega maratona? Vsekakor!
Alojz Klaneček