Če bi mi kdo v začetku leta rekel , da bom še pred poletno vročino imel v malhi FINISHER majico železnega moža, bi se mu smejal. Ampak danes je to realnost.
Konec maja se je pojavila možnost, da grem na tako tekmo. Po Sankt Poeltnu (moj prvi triatlon) je bilo le mala časa za priprave. Mal počitka, nekaj dolgih treningov in pot pod noge (no, avtomobilske pnevmatike so opravile večino dela). Cilj je bil le eden. Priti skozi cilj. Vse ostalo je bilo drugotnega pomena.
Potek priprav na prizorišču se ponavlja. Štartna številka, stojnice z robo za najvzdržljivejše športnike pod soncem (tekmovalne obleke, neopreni, bicikli, ostale drobnarije in seveda prehranska dopolnila za tako pomemben dan), naraščanje treme, dvigovanje količine adrenalina. Sledi običajna gneča pri oddaji kolesa. Ne vem, ampak lepo sem imel kolo čisto ob prehodu.
Zelo enostavno za najti, sem razmišljal v soboto zvečer. Potem pa še zadnji obroki testenin in vode. Predviden zgodnji počitek, ampak kombinacija vročine, komarjev in iz minute v minuto višje stopnje adrenalina v telesu mi ni dala zaspati. Bilo je že po polnoči ko sem uspel ujeti nekaj uric spanja.
Ura je zgodnja, budilka kliče. Še zajtrk, poberem potrebno opremo in hajdi proti štartu. Misli še begajo, ko iz vseh ulic in vsepovsod prihajajo tekmovalke in tekmovalci. Nekje je slišati smeh, drugje stroga resnost, vsak je po svoje iskal recept za pot do cilja, cilja, ki je bil 226 kilometrov daleč.
Menjalni prostor je deloval kot sveti prostor. Le tekmovalci s tlačilkami, neopreni čez ramo, bidoni v rokah. In gledalci, ki so komentirali skozi ograjo dogajanje. Še zadnji pogled in skočim v neopren in se v gneči premaknem proti startu.
Nekaj sekund pred 6:30 se voda zapeni in vsi gremo proti cilju. Vsak zamah v gneči je problem. Kako plavati, ko te nekdo tepe po nogah, soseda ti z vsakim zamahom nalije vode v usta, na drugi strani je plavalec v prsnem slogu in te z vsakim zamahom tolče v noge, spredaj pa sam udarjaš po neoprenih sotekmovalcev. Prvi del je bolj borba, kot plavanje. Nato se vsaj malo sprosti, čeprav gneča ne pojenja.
Konec plavanja, sedaj pa na kolo. Sonce je že visoko. Prva okrepčevalnica.
Šok. Voda ni v bidonih ampak steklenicah. Seveda mi takoj pade z kolesa.
Iskanje alternativ. Hitre odločitve. Gremo na energijski napitek do naslednje postaje, nato pa nazaj na originalni plan. Na enem izmed ovinkom odleti še bidon z energijskim napitkom. Vendar je naslenja okrepčevalnica blizu in smo nazaj na prvotnem planu. Po začetnih kilometrih v gneči, se vse skupaj začne vzpenjati. Vzpona ni in ni konca. Po treh urah sem opravil polovico kolesarske proge. Še 110 kilometrov do cilja. Tole bo dolg dan.
Malo spusta, ravnine, še en vzpon. Kilometri tečejo, ura pa tudi. Niso strmi, ampak kar dolgi. Počutje zaenkrat dobro, brez kakršnikoli težav.
Telo me obvesti, če premalo pijem. Ne grem na polno moč, čaka me še nekaj kilometrov teka. Za robom ceste videvam sotekmovalce, ki imajo težave z predrtimi zračnicami. Vsi se trudijo popraviti in rešiti kar se rešiti da.
Zaključnih 50 kilometrov se več ali manj spušča navzdol. Skoraj na vsakem težjem delu pride do takšne ali drugačne nesreče. Nekateri so verjetno naredili napako ali je koncetracija po tolikih urah popustila. Posledice so lahko hude. Upočasnim, da bolj gotovo pridem do cilja.
Zadnji kilometri kolesa so poleg tekaške proge. Nekateri še tečejo, prvi že hodijo. Ta del se zelo vleče. Glava preklopi na maraton. Samo še štirje krogi do cilja. Šala mala. Prvi koraki nekako negotovi, nato uspem ujeti nek ritem. Ni visok, ampak še vedno sem hitrejši od sotekmovalcev. Prvi krog, drugi krog. V tretjem se stvar nekoliko zalomi. Zmanjka goriva. Kaj sedaj? Hoditi? Ne. Gremo en počasen tek, kriza bo minila. In je res. Potem še v četrti krog. Do obrata se še vlečem, nato pa bližina cilja da nove energije. Le kje je bila prej? Kilometri se odštevajo in cilj je že na dosegu.
Prečkanje ciljne črte in krik veselja. Uspelo. Šele tisti trenutek se zavem, kako utrujen sem. Izpraznjen. Vendar poln energije. Nirvana. Občutek je neponovljiv.
Zvečer razmišljam: Bila je dolga, vroča nedelja. Utrujen sem. Zadovoljen.
In kam grem naslednje leto, razmišljam, medtem ko pišem tole poročilo.
LP Robert