Odločitev je padla po lanskoletnem LM, ko sem dobro odtekla in sem potem ugotovila, da se lahko uvrstim po času na maraton v NY, o katerem sem slišala same superlative, tako od Kaje, Miča in še nekaterih tekačev.
Jeseni in pozimi sem veliko tekla v klanec, plan je bil Najnaj21 a me je zopet poškodba ustavila (obraba hrustanca, tokrat je bilo na vrsti desno koleno) in sem potem prisilno počivala dobre štiri mesece in prvi tek opravila šele v začetku avgusta. Ampak je kar šlo in vsi treningi so nekako šli po planu, le vstajati je bilo treba bolj zelo zgodaj; pa se človek tudi teme navadi .
Ker je NY le NY je bilo treba seveda od jutra do večera raziskovati mesto (pa sem že bila), tako, da so bile noge pred samim štartom kar težke in mravljinčaste. Ampak takoj po štartnem poku (iz pravega topa) se je vse spremenilo: noge so šle kar same od sebe, na začetku sem tekla nekaj časa s skupino za tempo 3:20 pa sem jih potem izgubila, ko sem si vezalko zavezovala, jih po kakšnem km spet našla ampak potem tudi v nekem trenutku prehitela. Še sama ne vem kdaj in pojma nisem imela kako hitro tečem; kadar sem pogledala na uro je bilo to na kakšnem klancu, ko je bil tempo počasnejši ali pa na kakšnem spustu, ko je letelo. Že prvi metri teka so zanimivi saj začneš s tekom v klanec ampak to niti ni pomembno saj je Verrazano most spektakularen že sam po sebi, ko pa je preplavljen s tekači pa ne najdem prave besede kako bi opisala to nepregledno množico tekačev zbranih na enem mestu drugače kot spektakularno! Velika večina jih je imela s sabo seveda telefone in so plezali na ograjo, slikali, snemali, itd.…jaz pa sem si poskušala utirati pot in se čim manj zapletati. Na 12km me je že čakala moja prijateljica Miri, da sem ji odvrgla rokavčke, ker je bilo takrat tudi meni že dovolj toplo in potem sem le še občudovala vse navijače, ostale tekače, orjaške stolpnice in poslušala skupine ob progi, ki so “žgali” različne vrste glasbe. Na 30 km je bila na nadvozu velika tabla z napisom: »Welcome to the Wall«, sem ji (mislim, da celo naglas) nekaj zaklela, malo obrisala oči (ravno tam je ena indijanska skupina bobnala) in tekla naprej. Na 37 km sem pogledala na uro in presenečeno ugotovila, da tudi če tečem s tempom 5.0, bo moj čas pod 3:15…in sem pač tudi še zadnje klančke v Centralnem parku odtekla suvereno, morda še celo malo pospešila, zadnjih 100m pred ciljem pa malo upočasnila, se prepustila huronskemu vpitju navijačev in z nasmeškom prečkala cilj.
Hitri povzetek: kolena so zdržala, luknjica se je naredila v levem štumfku, ena luknjica v desnem supergu, porabila sem dva gela in en naklofen, prišparala 3USD-in zato bila pred štartom (ob 5h zjutraj) pridržana za slabe pol urce s strani NYPD -podrobnosti povem ob pivu, tekla po občutku in so nogice kar šibale, v treh mesecih, kolikor sem imela časa za pripravo, sem odtekla natančno 775km, uživala vseh 42,2km po ulicah NY (kdo bi si mislil, da je to mogoče na maratonu), imela najboljše navijače doma in najbolj glasno navijačico Miri ob progi!
Še enkrat HVALA vsem 3K-jevcem za podporo!