Dolgo je obdobje od zadnjega zapisa, za poslovneže več kot kvartal, delovno in družinsko življenje je bilo tako in tako prepolno, tu pa se omejujem le na nekaj prigod, ki so povezane s s plavanjem, tekom in kolesom.
April in Koprski brevet. Prvo letošnje dolgo kolo, 211 km, 2600 višincev, 7:51. Prepeljala sva jih skupaj s Skočirjem, v skupini so bili še dva, trije sotrudniki: spoznavanje Primorja, še puste, zgodajpomladanske Čičarije, nekaj lepih klancev, domala polurno izgubljanje na gradbišču v Kaštelirju. V tem času se seveda zgodi marsikaj, od tega, da na Istrskem ipsilonu nenadoma predte skoči pes, ki za seboj vleče nekajmetrsko verigo in začuda ne padeš, do tega, da sva bila z Bojanom, čeprav predstavnika rahlo načete generacije na čelu domala ves čas, najbrž zato, da so po zadnji kontrolni točki v Savudriji lepo spočiti mladinci iz zavetrja sicer prijazno pomahali, a se potem lažje odpeljali v sončni zahod. Je bilo pa tistih 120 in nekaj čez kilometrov spredaj dobra simulacija za dirko s prepovedanim draftanjem.
Velikonočno kolo, ki se je sprevrglo v Die hard. Jutranja vremenska napoved ni bila obetavna in po nekaj klicih je bilo moč ugotoviti, da je na potencialne sovoznike delovala še bolj ubijajoče. Gola dejstva: pet stopinj ob odhodu, 112 km iz Ljubljane preko Brnika, Škofje Loke, Žirov, Smrečja, Podsmreke, Horjula, 1780 višincev, ne povedo vsega, pa to razkrijejo detajli. Do Žirov je bilo vse lepo in prav, pri mlekomatu sem se zapletel v pogovor s človekom, ki ga je pravkar napolnil in mi podaril nekaj metrov papirja za pod vetrovko za spust, ob tem pa namignil, da je celo lepše kot nazaj v Loko, nadaljevati proti Vrhniki: “Le nekaj kilometrov do Smrečja, potem pa lep in dolg klanec”, je del. Lokalce vedno poslušam, a potem teh kilometrov do spusta ni bilo le nekaj, pač pa nekaj več, vedno bolj so se postavljali navkreber, na začetku suha cesta počasi to ni bila več, kilometer pred prevalom pa je šlo že po nekaj centimetrih, k sreči mokre brozge. – ne s kramparcami na gorcu, pač pa z gladkimi gumami na dirkalcu.
Do vrha je torej šlo, obljubljena nagrada s spustom pa se je sprevrgla v vožnjo, tehnično podobno tisti s skibobom, le da nisem sedel na snežnem kolesu, na čevljih nisem imel tistih kratkih smučk in se nisem podil po širnem smučišču, pač pa je bilo treba loviti ravnotežje z drsanjem s šprintarcami po ozki nespluženi cesti in s priprošnjo na ustnicah, da ne bi bilo nasprotnega prometa. Zmaga dneva: padel nisem niti enkrat in tudi z lokalnim avtomobilistom sva se srečala vsak na svoji strani vozišča. Po kilometru, dveh se je osušilo, a ne segrelo, zato sem po odrešitev na odtajanje zavil v Podlipo. Lepo je imeti prijatelje, ki naključnemu pritepencu postavijo na mizo topel čaj in še kaj.
Za dobro vago so mi tisti, ki so šli na Primorsko, poslali fotografije svoje, s soncem obsijane in pomladno blagodejne ture, a jim je bilo moč vrniti le s to spodaj s podpisom Iceman.
Sneg na kolesu me je osrečil tudi maja.
Sledili so rutinski tedni, takih je tako in tako večina in enkrat vmes sem si nekje zapisal: “… če razmišljam: fizično bi šlo na dvajset, dvaindvajset ur na teden, če bi človek počel le to, ob delu in družini pa je to mission impossible. Potem pa začudeno vidim seštevek gromozanskih šestnajstih ur ta teden …”
Pred časom sem rekel, da se zaradi teka ne bom odpovedal košarki, osredotočenost še na plavanje in kolo pa me je prisilila, da sem pojedel debelo kajlo zarečenega kruha in je tradicionalni petkov basket s prijatelji od lanskega decembra le del zgodovinskega spomina. A sem aprila vendarle zašel v telovadnico, predvsem, da bi jih pozdravil, potem pa me je premamilo in sem na lahko odigral dve tekmi: izgubljen v vesolju, prodori so postali pobožna želja, skočiti si ne upam, reševala je le še iz preteklosti naravnana roka pri metih od daleč. Pa pri tem nisem osamljen, saj mi je Volkar, bivši prvoligaš pod obroči, zaupal, da, odkar se gre triatlonsko vzdržljivost, pozablja na skok, hitre starte in eksplozivnost ter trpi za podobnim sindromom. Razlaga je prav prikladna, vsekakor boljša od tiste, ki bi sledila iz pogleda na datum na mojem rojstnem listu.
Aprila sem ponovno odkril in pošteno uporabil dober kos asfalta, cesto od Polhovega Gradca skozi Briše proti Gorenji vasi. Res se konča po premalo kilometrih z makadamom, a je čudovita: lahen vzpon, ki ves čas omogoča vožnjo na aerobarih, gladek asfalt, domala nič prometa, pa bližina Ljubljane, če se pokvari vreme in je treba bežati, krona vsega pa je adrenalinska dirka po rahlem spustu nazaj proti Polhovemu Gradcu. Tri, štiri ponovitve, potem pa malce počasneje, a kljub temu hitro, proti Ljubljani. Ker triatlonci niso surfači, ki imajo svoj secret spot, na katerem močno piha in je obdarjen z dobrimi valovi, razkrijejo pa ga sploh ne ali le najbolj posvečenim, mirno povem, da so mi med poleg omenjenega, med revirji za trening klancev ljubi zlasti tisti na Toško čelo, na Topol z obeh strani ali pa prekopicovanje iz Podutika čez preval pod Toškim do Stranske vasi in obratno, vzpon na Pasjo ravan pa je tako in tako klasika.
Maj in junij. O Medulinu je napisanega že veliko, zato ga ne bom pogreval. V treh dneh treninško odličen izplen, dobra družba, hitri Žirovci, Igor, Andraž in Bojan na kolesih. Velja pa omeniti padec, ki se prav lepo poda v mojo tovrstno dosedanjo zbirko. Po klancu rad spustim in tisti z Gračišća je za to naravnost pripraven. Pa se ni zgodilo tam, pač pa kasneje, na ravnini. Ko sva še z enim od spustaških navdušencev ob vznožju po polževo čakajoč ostale pametovala, me je prav ob glasnem razmišjanju, kako bi bilo pasti prej pri sedemdesetih kilometrih, elegantno spodneslo. Prejšnja osredotočenost je pač popustila, sprednje kolo se je na železniškem prehodu, ki ga zaradi pogovora sploh nisem zaznal, zataknilo v presledek med tirnico in cestiščem in se je zgodilo. Še sem hvaležen ostalim iz skupine, ki so se pojavili, me obstopili ter za tistih nekaj trenutkov, ko nisem dobro vedel, kaj se dogaja z menoj, zaustavili promet.
Maja ni brez tradicionalnih trojk. Po lanskem rezultatu z Marjanom in Robijem, smo letos zastavili bolj konzervativno in s Petrom (V.), in Robijem smo se v tem prav lepo našli. S Petrom nisva želela nažgati, ker bi se potem postavljala na noge in izganjala bolečine ter izgubila še kak teden treninga, Robi pa je med prazniki naravnaval jadra, namesto da bi tekel. Kot smo zastavili, smo tudi šli, v klepetu do Urha na 4:15 in potem s spodobno odtečenimi klanci. Na Golovcu smo sicer malo zašli, a v to potegnili tudi neposredne konkurente, zato škode pravzaprav ni bilo, končali pa smo precej sveži. Dobra trojka, uravnotežena, tretji v starostni grupi, le Robi se še noče ločiti od najinih praktičnih nagrad, za dvig katerih sva ga pooblastila in tudi skupnega piva še nismo spili.
Nadaljevanje maja je bilo kolesarsko polno, tekaško so bili ti tedni malo bolj uborni, (ne)plavanje v tednu zaradi demontaže balona pa mi je uspelo celo nadomestiti v morju. Lepo narejene plane za trening je bilo treba ves čas premikati, pravzaprav je bil cel mesec zaradi nestanovitvenega vremena eno samo terminsko žongliranje. Kljub slabi napovedi se je kdaj na soboto vendarle zjasnilo in omogočilo dober dolgi bicikel z Bobijem in Venturinijem, po drugi strani pa mi je v spominu ostalo jutranje telefonsko modrovanje s Petrom, ali bi ali ne, v tem mrakobnem dnevu, vendarle šla na kolo in sem se ojunačil sam, potem pa kot sonda s ceste sporočil, da gre, le očala z oranžnimi stekli je treba natakniti, ker je pogled skoznje toplejši in vzpodbudnejši. Ob koncu meseca je navkljub divji improvizaciji presenetil domala stoodstoten izkupiček realizacije glede na zastavljeno.
Most na Soči je bil večplasten. Predvsem je bil zamišljen kot osemurna investicija v pripravljenost po Igorjevih severnoprimorskih grapah. Ne bom ponavljal, bralec naj pogleda zapise o kolesarjenju na Mostu na Soči, primerek vzorčnih klancev in foto utrinke, tu pa naj se poleg čistih športnih vidikov spomnim še na drugo. V spominu so ostale čudovite grape, Matajur in Livek, Nebesa, pa še nekaj vrhov in to, da smo kakšen zaselek z Igorjem in Matevžem osvojili tudi z dveh strani, pa neokrnjena narava. Je pa pogled na ta dan po dolgih urah grizenja v klance možen z malce drugačne perspektive, tudi skozi optiko vzponov kot mučilnih priprav, saj se je nabralo 4600 višincev na praviloma desetodstotnih klancih.
Strinjam se z zapisanim, da nam čisto vseh športnih odtenkov in pravega smisla početja tega dne še ni uspelo odkriti, a se s tem potem, ko mi je bilo dano spoznati sicer precej odmaknjen in težko dosegljiv konec naše in sosednje dežele, niti ne ukvarjam.
Junija je bila zanimiva veslaška proga na Bledu s po dvema plavalnima kilometroma v vsako smer, nekaj daljših rund pa sem odmlatil po zalivu med Karigadorjem in Dajlo. Zadnji teden junija je bil predzadnji trdi teden v tem, domala celoletnem početju in če zapišem, da je bil trd, to tokrat drži kot pribito: dvakrat po 180 kilometrov kolesa, še trikrat po 60 hitrih ravninskih po dolini Mirne, 55 odtečenih in skoraj vsak dan 2 do 3 v plavalni horizontali. Pred tem se je prav lepo iztekla še vroča 3K desetka.
Mesec se je lepo zaključil z ogledom celovškega Irona. Raje kot ogledovanje športnih dogodkov v živo imam lastno aktivnost, tokrat pa se je izšlo, ker smo se čez Ljubelj podali na kolesih, se potem utaborili na Rupertibergu, zarjoveli v podporo in stekli ob znancih s treningov, potem pa sva se po trasi z Matjažem odpeljala na cilj kolesarskega dela in končala v parku na teku. Namenoma napišem le to, ne povem pa kdaj in dodam le povprečje tistih skoraj tridesetih kilometrov (41). S tem smo videli in doživeli vzdušje na dirki, ob tem potrenirali in tedenski kilometrini dodali neplainiranih 130 km. Volk sit, koza cela.
Julijski tedni bodo minili najbrž nekako tako: najprej teden regeneracije, še en in pol do dva težka tedna, potem pa počasno spuščanje, počitek, vedno več špagetov, vmes pa kak kozarec rdečega, da ne bo treba morebitnega pomanjkanja železa nadomeščati z grizljanjem rjastih žebljev.
* * *
Pod črto. Eksperiment se približuje h koncu. Vse od novembra je postalo že sicer polno življenje še bolj kompleksno. Če se ozrem nazaj je bila na začetku radovednost, ki jo je najbolje potešiti s spoznavanjem zadeve od znotraj, na dlani je, da sta bila zanimiva tudi izziva, osebni in tekmovalni. To in in čisto fizično aktivnost sta enakovredno pospremila možnost za mentalno stabilizacijo in čas za razmišljanje, nenzadnje je bilo vse skupaj laboratorij, v katerem si raziskovalec in objekt raziskovanja hkrati, pa je našteto le tisto, kar mi je najprej padlo na pamet in je zraven še ogromno drugega. O tem sem razmišljal ob dopisovanju o koristnosti ali škodljivosti vzdržljivostnih športov za zdravje, kar je seveda vredno razmisleka, za katerega si bom vzel čas, a bo to do tekme še vedno med šesturnim kolesom, nedeljskim dolgim tekom ali namesto štetja ploščic v bazenu, dotlej pa carpe diem.
28. julija ob sedmih se bomo zagnali. Na papirju sta alternativi. Po primarnem planu gremo na polno, a še vedno s hladno glavo, kar seveda izključuje nekoč zapisane načrte, da želim odteči z nasmehom. Če pa mi bo med tekmo postalo jasno, da tako ne bo šlo, bom preklopil na rezervno možnost, po kateri si bom, če sem že zabil toliko ur na pripravah, pač vzel čas in tudi dirko doživljal dlje časa. Na papirju je enostavno in ob dveh tako odličnih planih, človeku nikakor ne more spodleteti. Da se le ne bodo izpolnile moraste sanje, v katerih s kolesa izgubljam bidon z energijo.
Zahvale naj, ne glede na to, kako se bo končalo, razglasim vnaprej: najprej in z velikim naskokom družini za vse, predvsem za vsakodnevne doze razumevanja in potrpljenja, nenazadnje za nakupljene in skuhane količine hrane, potem pa še ostalim (čeprav ne nujno v vrstnem redu), ki ste mi svetovali ali bili ob meni v ali ob bazenu, na kolesu ali v tekaških copatih, Duracellu Robiju, ki je tekel z menoj v snegu in ledu, Petru, Samu in Bobiju, s katerimi smo pregonili kar nekaj kilometrov, medulinskim Žirovcem, šefu za plane, izkušnje in modrost, Robiju s štoparico ob bazenu, prijateljem, ki jih zadeva zanima in vsem, ki me poznajo, pa mislijo, da kljub vsemu še vedno nisem nor.
Za ljubitelje tehnikalij in binarce: od 1. januarja do 1. julija se je nabralo 4100 km kolesa, 130 km vode, 1100 km teka, 63.000 m višincev, 203.000 kalorij. Pojma nimam, koliko je to, jaz sem se potrudil!