TRIATLON, KI GA NE BOM NIKOLI POZABIL
Ker je od madžarskega dvojčka (dvojni ironman) minilo le mesec dni, sem se v Ameriko, kljub dobremu počutju, odpravljal kar malce negotov. Veliko jih je bilo namreč, ki so mi pot v Ameriko odsvetovali zaradi posledic tekme z Madžarske ter kasnejšega deca (desetkratni ironman) v novembru. Še dodatne dvome o pravilnosti odločitve mi je dodajalo tudi dejstvo, da sem si moral ves denar (cca 3000EUR) sposoditi, saj tekma ni bila v naprej planirana ter zato zanjo ni bilo predvidenih sponzorskih sredstev.
Kljub vsemu temu smo z maserjem Jakom (zelo vam ga priporočam) in prijateljem Žigom v torek ob 7:30 iz zagrebšega letališča, preko Pariza, poleteli proti Washingtonu. Po prihodu na letališče in ponovnih rutinskih pregledih smo zaman čakali na eno izmed mojih dveh potovalk, ki pa je bila na žalost največja in do konca naložena s športnimi »potrebščinami«. Notri je bilo vse (z izjemo kolesa in neoprena) kar potrebujem za uspešno dokončanje dirke. Ampak res vse! V dobri nadi, da bo potovalka prišla z nami naslednji dan smo rentali vozilo, ki nas je z GPS-ovo pomočjo peljalo proti cca 45milj oddaljenemu Anna lake State Park-u. Kljub pomoči satelitov smo tja prišli šele nekaj čez devet zvečer (03:15 po našem času) ter se lačni kot volk (večerje ni bilo, od kosila pa je minila že cela večnost) odpravili spat. Naslednji dan je bila prva operacija iskanje hrane, ki je bila zaradi odmaknjenosti tega parka kilometrsko kar lep zalogaj. Odločili smo se, da se odpeljemo proti Spotsylvanii kjer je bilo omenjenih nekaj nakupovalnih središč. Ker je bilo takrat ura cca 8:00 smo na poti neprestano srečevali znamenite rumene šolske avtobuse, ki so vozili otroke v bližnje šole. Tako smo v nekem trenutku, kasneje smo izvedeli, da je tam tudi šola, na velikem parkirišču zagledali kakšnih dvajset parkiranih avtobusov. Ustavil sem avto, Jaka pa je kar skozi odprto okno fotografiral ta za nas zanimiv pogled. Kar naenkrat se je od nekje vzelo policijsko vozilo z lučko in iz nje je stopil mlad policist. Mislil sem si, da sem naredil napako ker sem ustavil avto na ovinku, a se je izkazalo, da temu ni tako. Postopki z ugasnjenim avtom in ključi na armaturi, fizični pregled nas in avtomobila, ter postopni množični prihod policijski vozil s šerifom na čelu, je bil za nas nadvse nov in nenavaden občutek. Ko nam je policist na koncu razložil, da nas je ustavil zaradi slikanja šolskega okoliša (zelo občutljivo pri Američanih) smo se lahko mirno odpeljali. Pred koncem smo mu tudi pokazali slike, ki smo jih naredili (na eni je bil celo sam v policijskem vozilu – slikano preko stranskega ogledala) ob katerih se je samo nasmejal in nas veselo pozdravil. Po nakupovanju osnovnih sredstev v bližnjem mestu smo se v popoldanskem času vračali proti parku. Tik pred vstopom v park sem v vzvratnem ogledalu zagledal policijski avto, ki je obrnil ter se z sirenami zapodil za nami. Mislili smo si, spet rutinski pregled, se zato ustavil, odprli šipo ter čakali na prihod policista. Kar se je dogajalo v naslednjih nekaj minutah, do prihoda ostalih policistov, bodo najbolje opisale naslednji stavki, ki so bili izrečeni iz ust debelega, potečega policista, ki se je v svoji mogočnosti prav tako mogočno nečloveško drl, in v naše glave na razdalji dveh metrov meril nabito pištolo. Stavki so si sledili približno takole: »Let me see your hands« , »Let me see your fuckin hands« , Just move a little and you will die« , I swear to god I will kill you« , »Just move and it will be fuckin ugly« , »I will blow your head off«. Sedaj si najbrž lahko predstavljate kako dolge so bile te minute. Po prihodu ostalih patrulj so enega po enega na tleh vklenili ter nas ločeno odpeljali vsakega v en avto. Po posvetu policijskih glav in nekaj telefonih, so nas prav tako z lahkoto tudi osvobodili lisic ter nam naročili čakati na agente FBI-ja, ki so prišli čez dobre pol ure. Po njihovem prihodu bi lahko skoraj rekli, da smo postali prijatelji, saj nam je na koncu njihov vodja zaupal celo privat številko za slučaj, če bi šlo še kaj narobe. Naslednji dan je mineval v čakanju na potovalko, ki j ni in ni bilo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem popoldne odšel v mesto, s težavo našel kolesarsko trgovino, in v njej kupil nove kolesarske čevlje, preprosto malo toplejše zgornje oblačilo in poceni kolesarske hlače. Sotekmovalec iz Kolorada mi je posodil superge in »švic« majico, saj nisem imel popolnoma nič (z izjemo dokolenčnikov in neoprena, ki sem ga imel v kolesarski torbi).
V soboto smo se prebudili v izjemno mrzlo jutro z nekaj stopinjami na ničlo in že ob 7:00 po njihovem času zaplavali v umetnem jezeru, ki je imel nekoč vlogo hladitve nuklearke. Iz vode sem prišel cca 15 minut pred naslednjim tekmovalcem in že po prvem krogu na kolesu izvedel razveseljivo novico, da je moja torba z vsemi stvarmi končno prišla. Moj največji konkurent nemec Heining je prišel za mano cca 27 minut in nato silovito krenil na kolesu. Približno štiri ure sem poskušal držat njegov tempo, tako da se razlika ni zmanjšala, potem pa sem ugotovil, da bi bilo lahko to zame usodno ter zaradi tega spustil tempo. Po 360 kilometrih je prišel na menjavo 4 minute pred menoj, a sem kljub njegovemu odličnemu teku, že po dveh krogih (7km) prešel v vodstvo.
Nemec je lansko leto končal najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu, grški Špartatlon (245km-limit 36ur). Počasi sem stopnjeval prednost ter mu naredil dva kroga prednosti, kar je v času pomenilo približno 50 minut. Ko sem videl, da je zlato moje sem ga samo držal na razdalji, v zadnjih dveh urah pa še malo pritisnil, tako da je na koncu moja prednost znašala uro dvajset. Jagoda na vrhu sladke zmage pa je bil tudi podatek, da sem podrl rekord proge in to za celo minuto, kar je na koncu zneslo 24 ur in 4 minute. Tekma je bila sama po sebi izjemno težka, saj sem naredil tudi 2000 višinskih metrov na kolesu in kar 700 na teku, poleg tega pa je bila nočna temperatura okoli ničle.
Iz Amerike sem prišel v torek popoldan izjemno dobro razpoložen in polno motiviran za naslednji podvig v novembru – desetkratni ironman. Fizičnih posledic mi tekma razen oteklih gležnjev (posledica osem urnega letenja) in bolečih mišic ni pustila, tako da se že kmalu vidimo na naslednjem treningu. Lep ultratriatlonski pozdrav, Matej M