Kaj pa, če bi bila tudi jaz zraven …
Ko sem po prvi izvedbi koprskega Ironmana 70.3 Igorju čestitala za osebni in klubski uspeh, mi je napisal: »… samo malo več samozavesti rabiš in boš zraven.« To mi torej manjka. Ne fizična kondicija, ne disciplina, ne športni talent, ne mladost, ampak zaupanje, da zmorem. Takrat sem se začela spraševati, kaj me blokira, da ne verjamem v svoje sposobnosti, in prišla do zaključka: Mala Franja.
Franja
Franja je že več kot desetletje naša družinska fora. Z njo je kot gimnazijec začel moj David, potem se mu je pridružil Tomo, nato jaz in nazadnje še Sara. Naše leto se je delilo na življenje pred Franjo in po njej. Zbirali smo kolesarske kilometre in ko je bila za nami, smo začeli načrtovati druge počitniške dogodivščine. Mala Franja je bila zame tudi sinonim maksimalnega fizičnega napora. Vedno sem dirkala v rdeči coni, lovila zavetrje svojega moža ali (če njega ni bilo) kogarkoli že. Po Škofji Loki sem redno doživljala krizo in se jezila sama nase. Sedem let zapored sem srečno prevozila cilj, ampak vedno izmučena. V šotoru z gasilskimi mizami sem vase komaj spravila tistih pet makaronov. Če bi mi kdo rekel, naj grem pred takšnim kolesarjenjem odplavat dva kilometra in po njem odteč polmaraton, bi ga nekam poslala, ker bi se mi zdelo, da se gotovo iz mene dela norca.
Če hočem na triatlon srednje distance, moram torej preseči odnos do Male Franje. Kako? Ja, tako, da grem raje na Veliko. Če mi ta uspe … potem si morda lahko upam sanjati tudi o čem večjem … Igor je po moje že pred mano vedel, kako bo z mano v letu 2019 in mi od marca naprej sestavljal treninge. Ha, ha ‒ kogojevske treninge.
Junija je bila torej na vrsti Velika Franja. Bila sem netrenirana. Pred nastopom sem imela posvet z Igorjem, ki mi je kurjenje energije na daljši tekmi razložil s prispodobo o vžigalicah ‒ o tistih vžigalicah, ki sem jih vedno pokurila na preteklih maratonih. Za samo dirko sem imela čudovito podporo. Namesto darila za rojstni dan se je David iz Nemčije pripeljal v Ljubljano, s seboj vzel še kolesarskega prijatelja Stephena, samo zato, da sta mi na tekmi delala zavetrje in vozila v tempu, ki mi je ustrezal. Nisem gonila do maksimuma. Nisem delala neumnih intervalov, s katerimi bi ulovila skupino pred seboj, pazila sem, da mi srčni utrip ni pobegnil v višave in ves čas srkala energijski napitek. Na Kladju sta nas s svežimi bidoni pričakala še Filip in Ralica. Ko je Davidu v Škofiji Loki počila guma in mi je ostal samo še en pomočnik, sem začela opazovati svoje telo, ali bo nastopila tista znana kriza iz preteklih let ali ne. Nič. Po Dunajski sva vlekla par kolesarjev in mlajša ruska tekmovalka za hrbtom je začela vriskati od navdušenja in me spraševati: »Aren’t you happy? It’s almost over.« Čudno sem jo pogledala, saj niti za trenutek nisem pomislila, da mi je pretežko. Po Šmartinski sva s Stephenom odšprintala do cilja. Namesto povprečne hitrosti 30 km/h (tj. top hitrost prejšnjih let), sem jo imela 28,3. Pa kaj! Pet ur in pol napora z nasmehom. Čas, ki ni nič posebnega glede na splošno razvrstitev, pa je kljub temu krasen za mojo kategorijo tekmovalk, v kateri smo se znašle le štiri udeleženke, od tega dve pogumni kolesarki iz cele Slovenije.
Priprave na Koper
Po Franji sem še malo oklevala, nato pa ob spodbudi 3K-jevcev in po Igorjevem žegnu 2. julija vplačala štartnino za koprski Ironman 70.3. Ogromno mi je pomenilo že to, da sem zbrala pogum in se prijavila. Tudi če navsezadnje ne bi prišla do cilja, si vsaj nikoli ne bom očitala, da nisem niti poskusila. V dolgih julijskih dnevih sem kljub vročini in številnim delovnim obveznostim našla čas za predpisane razdalje, sem pa bila na koncu meseca od vsega že pošteno utrujena.
Avgust je moj dopustniški mesec, ki ga tradicionalno preživljam na Pagu, kar v športnem smislu pomeni džoging ob domači obali ali kolesarjenje na relaciji Novalja‒Lun. Toda tokrat v Training Peaksu ni bilo napisano »iz Luna se odpelješ na burek v Novaljo«, ampak npr. »90 minut ravnina« ali »2-krat 15 minut klanec«. Kje naj na Pagu najdem ravnino? Kje varne 15-minutne klance? Skratka, kolesarski načrt sem sproti prilagajala terenu. Za plavanje so bile razmere idealne in po izkušnji z junijskega olimpika sem se včasih pognala tudi v bolj valovito morje. V najlepšem spominu pa so mi ostali tekaški treningi. Razdalje, tempo, intervali spet niso šli točno po trenerjevih navodilih, sem pa zato v prijetni družbi naredila bistveno več tekaških ur in razdalj. Pridružila sem se tekačem, ki jih okoli sebe zbira navdušeni maratonec Berislav Sokać, lastnik firme Runcroatia. Vsakokrat smo se dobili na drugi lokaciji tega prečudovitega otoka, tekli pa ostrem kamenju v divji naravi. Včasih pod žgočim soncem, včasih v paški burji ‒ gor, dol, gor, dol. Moj avgust je bil maksimalno aktiven in hkrati uživaški.
S septembrom se je močno približal datum moje prve polovičke. Pričakovala sem, da se bo število ur treninga zmanjšalo, ampak še vedno se je vrtelo okoli 12 do 13 ur na teden, le teden pred tekmo malo manj. Začele so se službene obveznosti in stresni trenutki, ob katerih sem skoraj pozabila, da bi bil že čas za tremo. V začetku septembra smo imeli še en trening v Kopru, na katerem naj bi po kolesarjenju tudi eno uro tekli. Zaradi slabe vremenske napovedi smo Jana, Tomo in jaz štartali pred dogovorjenim časom. Ko smo se spuščali s Črnega Kala, se je začelo nevarno bliskati in grmeti, tako da smo se raje ustavili v lokalu ob cesti in medtem opazili ostale 3K-jevce, ki so pogumno švignili v črnino na obzorju. Kmalu se je neurje spremenilo v lahkoten dež, zato smo se odločili odvoziti celotno traso. Vzpon na Sv. Antona je bil spolzek in gume so zdrsavale po asfaltni površini. Na spustu proti Kopru me je pošteno treslo, zaradi mokre ceste pa smo vsi trije vozili kot po jajcih. Na parkirišču sva se z Jano preobuli v superge in se premočeni do kože odpravili teč proti Izoli. Tomo je v avtu zaspal. Dež je še vedno enakomerno padal. Radovedno sem opazovala, kaj se bo po prevoženih 90 kilometrih začelo dogajati z mojimi nogami. Tekla sem, tekla … do Izole in nazaj v tempu, ki sem ga lani dosegla na ljubljanskem polmaratonu. Po eni uri sva z Jano obkljukali trening in obe sva se strinjali, da sva pripravljeni. Samozavest na višku.
Malo pred 22. septembrom sem se še enkrat posvetovala z Igorjem. Izračunal mi je, koliko OH naj si pripravim v bidone, koliko gelov zaužijem med tekom. Pa še vsa pravila, protokol in možne zaplete. Rekel je, naj ne pričakujem, da bo mi šel tek tako dobro kot prejšnjič v deževnem Kopru. Povedal mi je, kakšni so znaki krize in kako naj ukrepam. Spomnil me je na »vžigalice« in mi zabičal, naj ves čas kolesarim z rezervo, maksimalni pulz na klancih naj ne preseže 160. Spet se me je lotilo strahospoštovanje, čeprav mi je zagotovil, da sem dobro pripravljena.
Dan pred tekmo
V soboto pred tekmo smo zajtrkovali in pade ena nepomembna izjava. Kar tako so se mi ulile solze. Umaknila sem se in takoj sama pri sebi vedela, da je to le znak, da je v meni preveč nakopičene napetosti. Filip in Tomo sta me prijazno spraševala, kaj je narobe. Rekla sem, da želim, da je moja družina v nedeljo z mano od začetka do konca, tudi če me bodo videli samo za par sekund, tudi če jim bo sedem ur dolgčas. Kaj če se fizično ali psihično sesujem? Koga naj pokličem tam sredi Istre? Želela sem občutek, da so v bližini. Zagotovili so mi, da pridejo že pred štartom.
Potem sem se odpeljala po Jano in črta proti Kopru. Hotelska soba še ni bila pospravljena, ampak na srečo sva lahko vseeno odložili prtljago. Nato sva se odpravili na registracijo, podpisali dokumente, prejeli štartni paket s torbo, vrečkami, številkami … Želeli sva oddati kolo, ampak nisva še imeli pripravljenih vrečk s tekaško in kolesarsko opremo, saj je bila najina prtljaga še vedno v improviziranem hotelskem skladišču. Na srečo se nama je pridružil še sočlan Filip in nama pomagal, da sva končno napolnili vrečke. Vsi trije smo drug ob drugem preverili, če je naša oprema okej ter oddali kolesa in opremo. Sledil je sestanek z navodili za tekmovalce, na katerem je bila po moji presoji večina govora le o kazenskih kartončkih.
Po sestanku smo imeli čas za kosilo, ogled prizorišča in stojnic. Tale IM je kar dober biznis! V družbi Jane in Filipa mi je popoldne minilo brez posebne napetosti. Potem pa ‒ čim prej v posteljo z budilko, nastavljeno na tri ure pred štartom. Ponoči sem se zbujala, vendar sem si v polsnu dopovedovala, da moram biti mirna in sproščena.
Dan D
V hotelu so na najino željo pripravili zajtrk pol ure prej. Goltala sem žemljice z marmelado in komaj vase spravila še eno banano. Trema je bila na pohodu. Trenutek, ko je tesnoba dosegla višek, je bil ob vstopu v menjalni prostor. In prav tam je bil trener Igor z ravno prav spodbudnimi besedami in nasmehom. On že ve, takšni avtoriteti pač zaupaš.
3K-jevci smo imeli kolesa na kupu, kar je bilo izjemno praktično. Aljoša je Jani in meni še enkrat preveril pritisk v zračnicah. Sicer pa so se kar vrstili znani obrazi v zelenih dresih. Vmes sem tudi dobila sporočilo, da je moja družina že v Kopru. V hrupni množici sem na srečo hitro našla moža in Saro, da sta mi vzela telefon in avtomobilske ključe, me še fotografirala, nato sem jima pomahala in se z Jano prerinila na štart za plavanje. Načrt je bil, da greva v cono 35‒40 minut, ampak ob najinem prihodu je bilo že vse napolnjeno. Pravzaprav ne maram množice. Nelagodno mi je bilo ob pogledu na široka ramena sotekmovalcev. Kako naj bom hitrejša od teh mišičnjakov? Jano sem potisnila, da se je zrinila čim bolj naprej, sama pa sem se raje držala neke malo manj nabildane udeleženke, s katero sva se strinjali, da je cona 40‒45 super.
Plavanje
Prvič sem doživela roling štart in se pognala v vodo. Morje je bilo mirno, vetra ni bilo, v neoprenih nas ni zeblo. Plavala sem sproščeno, ampak po mojem mnenju še vedno energično – pač v toku z drugimi plavalci. Nekajkrat sem se znašla v škarjicah med dvema plavalcema in za trenutek spustila tempo, da ne bi bila deležna udarcev, potem pa nadaljevala v smeri čim bližje naslednji boji. Med plavanjem nas je na delu morja zajel roj zdrizastih morskih klobukov in upala sem, da med njimi ni kakšne zoprne meduze. Vidljivost je bila super, očala se mi niso rosila in plavalni del mi je minil, kot bi mignil.
Prvo tranzicijo sem izvedla premišljeno in ko sem si nadela čelado in očala, sem se ozrla po menjalnem prostoru. Velik del kolesarjev je bil že na poti. No, pa saj ne tekmujem z njimi, to tekmo delam izključno zase. Zavrtela sem pedala …
Kolesarjenje
Kolesarjenje je moja paradna disciplina in sam napor me sploh ni skrbel. Tolikokrat prej sem prevozila to traso, da sem poznala klance in spuste na pamet. Imela pa sem druge skrbi: kaj če mi poči guma, kaj če bo pihal čelni veter, kaj če bom imela premajhno distanco do naslednjega kolesarja … Kolesarjenje že zaradi varnosti zahteva zelo veliko mere koncentracije, jaz pa sem poleg tega še ves čas nekaj ugibala: a grem prepočasi, a se mi koga splača prehiteti, a vozim s primerno rezervo … Šele ko se pri Ospu klanec postavi navpično, sem se zavedla prednosti domačega terena. Nekaj kolesarjev okoli mene je dobesedno obstalo. Na Garminu sem spremljala svoj srčni utrip in se lotila prehitevanja. Sicer pa na cesti ni bilo prevelike gneče. Ko sem se vzpenjala po slikovitih črnokalskih ovinkih, so se številni že spuščali. Gledala sem njihova kronometrska kolesa in se čudila hitrosti. Kmalu sem bila tudi jaz na vrsti za spust in začutila sem, kako me zebe. Mišice so postale trde in moje motorične sposobnosti omejene. Nekje vmes na spustu me je čakal moj najmlajši navijač in glasno navijal, (doma pa je komentiral, da moram izboljšati tehniko pri spustih). Komaj sem čakala, da se spet začnemo vzpenjati, da se ponovno ogrejem. Na začetku drugega vzpona me je prehitela Marjanca, odlična kolesarka moje kategorije. Imela sem jo pred seboj na vidiku in ji poskušala slediti. Na Sv. Antonu je začelo deževati. Tudi tu me je izza ovinka pričakal del moje navijaške ekipe ‒ Sara in Tomo, ki sta z druge smeri prikolesarila do tja. Res lep občutek. Kot mama sem najprej pomislila, če tudi Saro zebe, ampak imela je jakno in pod njo najbrž suh kolesarski dres. Vremenske razmere so postale skoraj identične kot na zadnjem deževnem treningu, le da sem imela tokrat na sebi manj plasti oblačil. Treslo me je. Marjanca mi je na spustu pobegnila izpred oči. Na srečo se je kolesarjenje bližalo koncu. Na ostrem ovinku pri Babičih je nekega kolesarja tik pred mano spodneslo, tako da je grdo podrajsal po grobem asfaltu. Imela sem kakšno sekundo, da sem se odpela s pedal, previdno zabremzala in upala, da ne treščim še jaz. Na srečo so imele moje gume dober oprijem, tako da sem zaobšla ponesrečenca ter nadaljevala še zadnji ravninski del.
Na drugo menjavo sem prišla premražena in upala sem, da se vse skupaj ne bo končalo s prehlajenimi ledvicami ali mehurjem. Najprej sem poiskala stranišče, se v preozki umazani kabini mučila z odpenjanjem premočenega dresa, pa še elastika s številko ni bila prav nič priročna. Nekako sem zmotovilila in nato nadaljevala pot do šotora za preoblačenje. Še zadnje dejanje ‒ tek.
Tek
Če sem za plavanje vedela, da zmorem, in za kolesarjenje, da mi bo ob zmerni hitrosti mala malica, sem bila glede teka v dvomih. Mnoge triatlonce sem spraševala, kaj se dogaja v njihovih glavah, ko tečejo: »Pa nič. Odklop,« je najpogostejši odgovor. In kaj naredijo, če jih zagrabi kriza: »Pa čakaš, da mine. Ne odnehaš, ker si v to vložil toliko truda.«
No, jaz ne znam misliti na nič. Jaz moram imeti misli aktivne. In doma sem si sestavila načrt, da bom vsak kilometer tekla za nekoga ali za nekaj: za ljudi, ki jih pogrešam, za bližnje, ki se borijo z boleznijo, pa za vse moje ljubčke zlate (na srečo imam veliko družino). Tako sem z vsakim kilometrom misli preusmerila na naslednjo točko na seznamu in si v ritmu korakov ponavljala, da prosim, molim, se borim za to in to, za tega in tega … Bila sem popolnoma umirjena, srčni utrip in tempo sta bila ves čas enaka, kot da bi mi zamrznil ekranček na uri. Ritem teka so mi prekinjale le okrepčevalnice, na katerih sem obvezno vzela kozarček vode in si v usta stisnila energijski gel. Ko sem v Izoli obrnila smer in se zavedla, da je cilj tako rekoč na dlani, sem pospešila. Zdaj mi ni bilo več treba paziti na rezervo, zdaj sem lahko dala vse od sebe. Tomo se je ob obalni cesti s kolesom vozakal gor in dol in opazila sem njegov napeti izraz. »V redu sem,« sem mu parkrat zaklicala, da ga ne bi skrbelo. Kake štiri kilometre pred ciljem se je tekmovalka pred mano sesedla. Tomo in dve prostovoljki so ji priskočili na pomoč. Jokala je, da želi priti do cilja, oni pa so klicali rešilca. Odštevala sem še zadnje kilometre in tekla za zadnje osebe z mojega seznama.
Dvajseti kilometer in še malo čez pa sem tekla zase: hvaležna, ker lahko počnem tako trapaste stvari, kot je tale polovička. Hvaležna, ker sem zdrava, brez padcev, poškodb, bolečin. 113 kilometrov na lastni pogon brez počitka, brez krize. Ko sem prečkala cilj, sem slišala svoje ime, drugega pa nič. Sara mi je povedala, da je napovedovalec povedal, da sem članica kluba 3K Šport in da je trener gotovo ponosen na vse nas.
Na cilju
V ciljnem prostoru so me ogrnili v folijo, vzela sem kolajno in majico z napisom FINISHER in šla ven iskat svojo družino. To je to. Ker s svojimi družinskimi člani nisem mogla v šotor z okrepčili, sem se raje preoblekla, poskrbela za kolo in opremo, nato pa smo šli na pico. Nazadnje sem si nujno morala kupiti še eno lepo majčko, tisto, na kateri so natisnjena vsa imena udeležencev.
Prvi Ironman 70.3 je bil za mano. Nova in nora izkušnja ob podpori mojih najdražjih in mojih športnih prijateljev. Zadnjič me je prijateljica vprašala, kaj pravi moj mož na to, da toliko časa posvetim športu. ‒ »Nič ne reče, ampak velik del kolesarskih in tekaških treningov naredi z mano. Bohnedaj, da bi bila v čem boljša kot on, haha …« Moji trije otroci pa so itak moji največji navijači.
Vikend po tekmi sem preživela na Pagu, tokrat kot podporna ekipa Filipu na surferski prireditvi Shimuni Open. S ponosom sem tako v soboto kot v nedeljo oblekla svoji novi majčki z napisom Ironman.
Razmislek po tekmi
Od treh športnih disciplin sem dosegla najboljši rezultat na teku, nato na plavanju in najslabšega na kolesu ‒ gotovo sem vozila s preveč rezerve. No, morda pa sem se iz kolesarke prelevila v triatlonko.
Še malo statistke oz. nekaj podatkov z Garmina (od 1. januarja do 22. septembra 2019): skupaj 452 ur aktivnosti, tj. 13 ur/na teden, od tega 188 km plavanja, 4.020 km kolesarjenja in 850 km teka; pa 45 ur vadbe za moč in pozimi 165 km teka na smučeh. Rezultate s tekme pa mirno poguglajte na spletnih straneh. Vem, da se sliši obrabljeno, ampak … bila sem srečna in ponosna sama nase.
Kaj pa naprej?
Kolo sem obesila v garažo, kjer je – polepljeno s koprskimi številkami – čakalo kar nekaj časa, preden sem z njim nekega lepega jesenskega dne zaključila sezono. Plavalni treningi se v jesenski sezoni še niso začeli. Nadaljevala sem z obiskovanjem bližnjega trening centra Mateja Markoviča, kjer mi sklece, počepi in vojaški poskoki minejo najhitreje. Ostal mi je še tek …
Zadnji možni trenutek sem oddala prijavnico na Ljubljanski maraton. Tokrat se nisem želela preizkušati v vzdržljivosti, ampak me je zanimalo, ali lahko z vsemi temi urami treningov izboljšam čas na 10 kilometrov. Zadnjo oktobrsko nedeljo zjutraj sva se s Saro, ki se je javila, da mi gre za zajčka, zdrenjali v eno od prvih štartnih con. Prvi in drugi kilometer se je začel z malce prerivanja in prehitevanja, potem pa sva našli svoj prostor in druga ob drugi tekli, kakor hitro je šlo, brez popuščanja. Nikoli prej v življenju in nikoli po tem dnevu nisem tekla s takšnim tempom. Rezultat 49:40. Kako mi je to uspelo, mi še danes ni jasno. A je to vzdušje? Adrenalin? Tekmovalnost? Rezultat sistematičnega treninga? Pojma nimam.
S tem tekom se je moje športno leto zaključilo. Novembra sem za dva tedna odpotovala v Indijo, ker smo bili z družino povabljeni na tradicionalno poroko. Nekaj dni pa smo izkoristili tudi za turizem. Moje atletsko telo, športne majice in svetli lasje so na daleč izstopali in v množici drobcenih črnolasih Indijk v čudovitih tradicionalnih oblačilih. Popolnoma drug svet. Onesnažen zrak, prometne in gneče polne ulice … Tukaj na rekreacijo ne moreš niti pomisliti. Kako sem se razveselila skupine mladih, ki so tekli v parku pred Taj Mahalom! In enkrat sem na avtocesti snemala skupino kolesarjev v čisto pravih dresih – po moje so bili pripadniki policijske enote – ki so se vozili med tovornjaki, avtomobili, vozovi in kravami …
Domov sem se vrnila poduhovljena. Ne zaradi vpliva kakšne vzhodnjaške religije, ampak zato, ker mi je Indija res dala misliti: o tem, da sem in smo presneto privilegirani. Imamo ulice in ceste, kjer lahko tečemo in kolesarimo, na pa da bi na njih živeli. Imamo vode, v katerih lahko plavamo, ne pa da bi v njih opravljali jutranjo toaleto. In imamo sinje modro nebo … Tako se je izteklo moje športno leto.
Pandemija
Za leto 2020 si enostavno nisem mogla zadati novih večjih športnih ciljev, kot da bi slutila, da nekaj ne bo šlo po načrtih. Na začetku januarja sem si rekla, da če vsaj ponovim dosežke preteklega leta, bo že dovolj: Franja, koprska polovička, morda vmes še kakšna lažja tekma za trening. Ampak prišla je pandemija, karantena … Zaprti bazeni, telovadnice, prepoved druženja in gibanja izven meja svoje občine. S tesnobnim občutkom sem se začela spraševati, ali je še smiselno načrtovano trenirati. Za koga in za kaj? Zakaj?
Za koga? – Treniram zase. In za vse tiste, ki tega ne morejo, ker so zboleli ali obnemogli. S tem izražam hvaležnost, ker mi je dano, da to počnem.
Za kaj? – Zdaj gotovo ne za nobeno tekmo v živo. Za boljše počutje, za fit telo, za mentalno higieno. Da zmorem potem po ure in ure sedeti pred računalniškim zaslonom in izvajati pouk na daljavo.
Zakaj? – Ker ne morem drugače. Ker si moram dvigniti srčni utrip in se nadihati s polnimi pljuči, prav tako, kot moram zjutraj spiti kavo ali ponoči odspati osem ur. Ker imam rada red in rutino. Ker rada obkljukam predvidene opravke. Ker rada prilezem na vrh klanca. Ker je spust v dolino tako sproščujoč. Ker je užitek prečkati cilj, tudi če odtečem samo en krog in cilj predstavljajo vrata mojega doma.
Prvo zaščitno masko v življenju sem si nadela v Delhiju, ko nisem mogla dihati v smogu in z začimbami napolnjenem zraku prenatrpane ulice. Zdaj si zaščitno masko natikam v domačem okolju. Roke sem si neprestano razkuževala v Indiji, ker so me vsi svarili pred prebavnimi motnjami. Zdaj si roke razkužujem doma, v avtu, pred domačo trgovino … Letos se je torej faza »življenja pred Franjo« malo razvlekla. S športno družbo pa vseeno najdemo alternative: malo se pohecamo z rezultati na Stravi, poklepetamo prek družabnih omrežij, si čestitamo za virtualne tekme … In jaz še vedno z veseljem zbiram kilometre – v mislih vedno tudi za tiste, ki jih ne morejo.