Odprava sestavljena iz:
- Gorazd – vodja odprave
- Andrej – pomočnik vodji odprave, navigator
- Aleša, Maša, Bobi, Maruša, Luka, Marjetka, Samo, Mia, Štefan, Beno, Matic in jaz – Katja
- Kasneje se nam pridruži še Jekleni Iztok (pojasnilo pridevnika sledi)
Vstati je bilo potrebno ob zame povsem nenormalni uri. 3:15 – glede na Andrejeva navodila bi bilo potrebno tako zgodaj pojesti tudi zajtrk. Kakšen zajtrk neki? Ob tej uri je bila težava sploh kopalnico najti, kaj šele razmišljati o hrani. Z Lukom in Gorazdom smo se malo pred četrto zjutraj dobili v Ljubljani in se odpeljali proti Bohinju. Z veseljem sem šoferske spretnosti prepustila Luki – pa ne da bi mislila, da je boljši voznik. Daleč od tega. Šlo je le za to, da sem si tako kupila dodatno uro spanja na zadnjem sedežu avtomobila.
Seveda smo bili prvi v Bohinju, ker so si vsi ostali vzeli akademskih petnajst zamude, kar si naš vodja odprave Gorazd ni mogel privoščiti. Profesionalnost na vrhuncu. Ne mi zamerit, če bom malce pobrklala vse kraje ampak glede na zgodnjo uro je to popolnoma opravičljivo. Tako mislim, da smo se najprej odpeljali v Voje, kjer smo se presedli v avtomobile in se nato odpeljali malo višje – kam točno, ne vem. Vem le, da je bilo poleg neke gostilne, ki pa ob tako nenormalni uri še ni bila odprta, da bi lahko zavili na prepotrebno kavo.
Gorazd je preveril našo opremo, nam ženskam zategnil nahrbtnike – ker naj bi bilo lažje če težo nosiš na bokih in ne na ramenih (čeprav teža je teža; meni je bilo vse težko). En dan prej sem na krajšem »sprehodu« po Kamniških Alpah preizkusila nove planinske čevlje, ki so me kljub zagotovilu prodajalke, da me ne bodo, vseeno ožulili. Tako sem si pete in prste prelepila z obliži in mikropor trakom, samo da ne bi imela težav zaradi tega. Samo je takrat pojasnil, da on za te namene uporablja damske vložke. Tiste enodnevne, brez krilc. Pri izbiri le teh je postal že tak ekspert, da se po moje bolje spozna na to kot marsikatera ženska. Kasneje so njegovo zalogo vložkov vestno zmanjševali člani odprave. Ne vem sicer kaj so si mislili mimoidoči planinci, ko so videli kako si omenjene zadeve lepijo na pete, saj nihče ni nič komentiral; vendar kaj preveč pozitivnega sigurno ne.
Prva naša postojanka naj bi bila Vodnikova koča, vendar nas je zelo mamila smer proti okrepčevalnici, ki pa je bila od štarta oddaljena le približno dvajset minut, tako da smo se ji, ponosni 3k-jevci raje izognili. Seveda to ni veljalo za vmesne postanke na poti zaradi slačenja, preoblačenja, žuljev, zategovanja nahrbtnikov in še marsičesa, vendar je naš vodja odprave vse to prenašal z izredno mirnostjo. Pri tem ne smem pozabiti omeniti, da se je Matic prijazno ponudil, da Aleši nese nahrbtnik do Vodnikove koče, saj sta nas tam zapustila, ker sta imela tisti dan neke obveznosti in zato nista mogla z nami na Triglav.
Med potjo se nismo mogli zediniti kje se začne meja, ko ni več greha. Vodja odprave je slišal, da je to nad 2.000 metri, medtem ko je imel Samo informacijo, da je to nad 1.500 metri. Mislim, da je bilo temu tako zato, ker je veliko večja verjetnost, da dosežeš to višino, kot tisto prvo. Kakšne grehe so imeli v mislih ne vem, vem le to, da je padla pripomba, da se tudi iglavci in listavci na tej višini (1.500 m) ne mešajo več in da višje od tega rastejo le še iglavci.
Med potjo smo ves čas pogledovali na uro in čakali na pol deseto, ko naj bi v Bohinju štartal Iztok, ki se je tega dne udeležil Triatlona jeklenih (ne vem koliko veslanja, gorskega kolesarjenja in teka do Vodnikove koče). Gorazd nam je povedal, da se nam bo Iztok kasneje pridružil na Planiki, kar je pomenilo, da bo znova odtekel v Bohinj, tam vzel nahrbtnik in se še enkrat povzpel na goro, da se nam pridruži. Enkrat se je opredelil za »softiča«, čeprav mi to bolj kot ne zveni noro »hardičevsko«. V mislih smo navijali zanj. No, od tu vzdevek »Jekleni Iztok«.
Prvi postanek je bil na Vodnikovi koči, kjer smo se malce okrepčali. Jaz sem si vmes privoščila tudi nekaj spanja in tako zamudila slovo Benota in Matica, nato pa smo pot nadaljevali proti Planiki. Aleša je bila takrat soočena z realnostjo prenašanja nahrbtnika, vendar ni z ničemer pokazala, da ji je to pretežko.Kmalu je Andrej, ki je ne vem zakaj imel višinometer, oznanil, da smo prišli nad 1.500 metrov. Ker vsi grehi ostanejo na gori, vam žal ne morem povedati kaj vse se je dogajalo za tem. Naj omenim le, da je nekdo ves čas komentiral lep razgled na čvrsto ta zadnjo plat sotekmovalca, spet drugi je razlagal o različnih oblikah motivacije – zakaj se sploh spravlja na to goro… Več pa ne rabite vedeti.
Na poti do Planike smo se prvič srečali s klini, ki pa nas niso preveč prestrašili. Gorazd nas je pozorno spremljal, poskrbel, da je bil tempo primeren za vse – mislim, da je omenjal 5:00/km, tako nismo preveč utrujeni prispeli na Planiko. Tam smo si vsi nadali bojno opremo: čelado (jaz sem svojo en dan prej dobila kot darilo, da se živa in zdrava vrnem nazaj), harnes (mislim, da se tako imenuje zadeva, ki si jo daš okoli nog kot plenico in ima polno nekih vrvi in kovinskih zaponk), rokavice… Naši fantje so se prijazno ponudili, da bodo nesli nahrbtnike, kamor smo zložili fotoaparate, denarnice, pijačo in seveda 3k drese. Ostali smo svojo opremo pustili v koči.
Pot na Triglav ni bila pretežka, saj smo tempo zaradi množičnosti obiska naše najvišje gore spustili na 6:00/km. Megla se je takrat že razkadila, tako da smo med potjo uživali ob čudovitem razgledu na sicer ne vem katere gore, vendar bilo je res lepo in vredno vsega truda. Pred tem smo presegli tudi Gorazdovo magično mejo 2.000 m nadmorske višine, vendar je njega predvsem skrbela naša varnost tako da lahko mirno zaupam, da ni grešil. Ali so bile vsaj njegove misli grešne ne vem, vem le, da je bil »profesionalno vodniško« usmerjen vse od štarta naprej.
Končno smo prispeli na vrh. Sledile so čestitke, fotografiranje in seveda obvezen krst. Gorazd je to opravil gentelmansko nežno, tako da smo bile ženske kar ponosne nanj, še posebej ko smo videle, kako je to zadevo na drugem koncu stolpa opravljal neki prepotentnež – po moje bi tisti, ki jih je krstil, če bi vedeli, da jih bodo tako dobili, na krst raje prišli k nam.

Kmalu smo se vrnili na Planiko, kjer smo počakali na Iztoka, ki je na vrh pritekel v kratki majčki, kratkih hlačah in obveznih fuzbalerskih nogavicah. Bili smo ponosni nanj, ker je dosegel res dober rezultat, nato pa je bil še tako »nor« da se nam je pridružil na gori.
Postavljati se je začelo vprašanje kje bomo spali. Štefan in Gorazd sta si zunaj že pripravila skladovnico drv, da bi zaspala na njej, nakar sta Andrej in Bobi uredila, da smo vsi dobili postelje. Gorazd in Samo sta sicer spala na tleh, Iztok tudi na nekem zasilnem ležišču sestavljenem iz dveh klopi, ostali pa smo si privoščili spanec na udobnih posteljah.
V skupni sobi so bili že nekateri drugi planinci in ker smo se pogovarjali o tem kdo bo napisal poročilo in o tem na dolgo in široko razglabljali, so mislili, da smo člani bralnega krožka.
Nekateri so hitro zaspali, nekaterim pa to ni šlo najbolje. Mene je motilo predvsem vsaj pet različnih tonov smrčanja. Vmes smo izgubili še Samota, za katerega smo mislili, da je šel preverit resničnost ne greha nad določeno višino, vendar se je na koncu izkazalo, da je v koči srečal znanca in se z njim zaklepetal.

Naslednje jutro je Gorazd malo čez štiri zbudil še druge »norce« in jih ponovno odpeljal na vrh Triglava z namenom, da vidijo sončni vzhod. Pridružila sta se jim tudi dva planinca, ki sta bila prepričana, da gre za člane bralnega krožka, vendar sta kmalu spremenila svoje mnenje in jih označila za extremiste.
Ko so dosegli vrh je bila gor še megla, vendar ko so zavpili Kozjakovo ime (mislim, da so jutranji vzpon posvetili njemu), se je le ta čudežno razkadila in odprl se je čudovit razgled na sončni vzhod.
Ko so prišli nazaj smo preostali člani odprave ravno vstajali iz postelj. Po skupinskem zajtrku smo se odpravili nazaj v dolino. Pot smo si krajšali na različne načine. Nekateri z meditiranjem s telefonom, nekateri s pogovorom, spet drugi s fotografiranjem. V dolino smo prišli utrujeni, vendar zadovoljni. Štirje »hardiči« (Gorazd, Samo, Iztok, Andrej) so si privoščili še tek do spodnjega parkirišča ostali pa smo si privoščili udobje sedežev v avtomobilu.
V Bohinju smo se ustavili ob jezeru in si privoščili malo beljakovin in OH za regeneracijo nato pa smo jo krenili proti Ljubljani, kjer smo šli skupaj še na kosilo in čisto na koncu še k Bobiju in Suzani na sladico.
Odprava, izlet, pohod – kakorkoli že, je bila čudovita izkušnja. Dokaz, da smo prerasli meje zgolj tekmovalnosti in združili željo po treningu in druženju. Taki treningi nas ne okrepijo le fizično, ampak nam dajo priložnost, da se bolje spoznamo, se povežemo in sklepamo bolj ali manj trdna prijateljstva.

Prvi vzpon na Triglav mi bo ostal v spominu po mnogočem – vendar najpomembneje, po neverjetni povezanosti, ki smo jo čutili drug do drugega in ponosu, da smo člani take ekipe, kjer nam je omogočeno, da ne le treniramo ampak preko treningov dobivamo odgovore na mnoga vprašanja, premagujemo notranje strahove in rastemo…
Katja