Priprave so potekale na splošno v redu. Poškodb in večjih težav ni bilo. Kot vedno, je seveda zmanjkalo kak mesec za optimalno pripravljenost. Tedni pred tekmo so se hitro vrteli. Težko se je bilo zadnje tedne zadrževati in znižati količino treningov, se dovolj spočiti. Telo se navadi na treninge, jih želi, celo zahteva.
Pripravljalna polovička v Riminiju me je malo prestrašila, ni mi šlo dobro, že na kolesu me je ovilo. 100 milj Istre in zahtevne priprave v Medulinu so pustile posledice. Nekoliko sem se potolažil ob ogledu kolesarske proge, ki je brez hudih klancev, z lepimi odseki dolgih spustov. Tudi nekaj daljših plavalnih treningov na morju je dvignilo samozavest.
Odločil sem se, da bom na tekmo šel kar iz domače postelje. Ni mi bilo žal, zadnjo noč sem spal tako odlično, kot že dolgo ne. Res je bilo treba pokonci že ob treh, ampak bil sem spočit in naspan. Na štartu je potekalo brez panike, tudi srce ni pretirano razbijalo. V plavanje sem šel normalno, s pametnim, meni primernim tempom, s poudarkom na pravilnem dihanju. Nisem se oziral na druge, plaval sem z mislijo, da me čaka še dolg in naporen dan. Ob vstopu v kanal je bila prava mlatilnica, ko se proga zoži in ni več prostora. Nekaj sto metrov je trajalo, da smo se razporedili in se je pretepanje umirilo. Na prihodu iz vode sem prvič videl domače in 3K –ajevce. Na kolesu mi je šlo kar solidno, s povprečjem okrog 30 km/uro.
Po nekako 40 km me prehiti Mič (torej sem plaval bolje od njega), nekaj časa ga poskušam slediti in kujem načrte, kdaj ga ujamem. A ni šlo, zame je bil prehiter. Na najtežjem vzponu kmalu prestavim v prvo, vsi brzijo mimo mene, a do vrha jih v svojem enakomernem tempu več kot pol že polovim. Drugi krog tudi podobno, tempo je malenkost padel. Vmes sem pojedel en doma narejen sendvič s pršutom in sirom, je prav pasal, da je malo razredčil isotonice, gele, tablice in podobno nesnago. Videl sem, da se nekateri kar neokusno šlepajo, pa jih malo oponašam, a res malo. Ni bilo potrebe, tudi samemu mi je šlo kar solidno, za tistih par minut mi je pa čisto vseeno.
Vreme je bilo za začetek julija ravno idealno za take nore izzive. Ne vroče, oblačno, brez dežja. Čas kolesarjenja je bil malo čez šest ur, zame zelo dobro.
Že proti koncu kolesarjenja sem začutil, da se bo nekam mogoče treba iti usest ali počepnit. Na menjavi ta potreba ni bila močno izražena in pozabljena. A se je po prvih kilometrih teka vrnila z vso silovitostjo. Komaj sem čakal prvo postajo. Relativnost časa se res najbolj močno izrazi v minutah, ki jih preživiš na eni ali drugi strani straniščnih vrat. Kolega je po tekmi rekel, da sem v prvih km teka zgledal hudo slabo. Ja, kako boš pa zgledal, če te vse boli, pritiska dol, ne veš ali bi stiskal ali bi tekel. Po olajšanju je bilo veliko bolje. Zastavil sem si tempo 5:30 in čas teka pod štiri ure. Kmalu sem videl, da to ne bo šlo. Če bom pretiraval in šel preko zmožnosti, bo hudo. Pravilno sem odmislil časovne plane in tempo prilagodil počutju. Cilj je, da pridem do konca, z nasmehom v cilj in pika. Vsi vemo, da se maraton vleče tudi kot solo disciplina, kaj šele v triatlonu. Res v veliko pomoč so navijači, proga je speljana tako, da jih večkrat vidiš, to razbije monotonost in vrne energijo. Sploh če proti koncu slišiš debato med kolegi, da kar dobro zgledam. Vse več sem jih prehiteval, mene pa skoraj nihče več. Ko prihajajo zadnji kilometri pa veš, da boš zmagal, da boš zdržal in uspel, pa telo preplavi čudovit občutek sreče. Tega se ne da opisati, treba je doživeti. Zato tisti, ki še kolebate, sprejmite odločitev, zagrizite v trening.
V cilj sem dobesedno priletel kot avion.
Sledijo srečanja z domačimi, čestitke, proslavljanje, slikanje, vse super. Utrujen sem seveda bil, ampak ne popolnoma izčrpan, tudi hrana, da ne govorim o pivu, sta mi takoj zapasala.
Zakaj?
Tega vprašanja sem bil v zadnjem letu precej deležen. Zase vem, da mi je trening (večinoma) v veselje, bolje se počutim, malo odlagam sicer neizogibne posledice štetja let, sem v dobri pozitivni družbi, imam se fajn. Za zadnje leto lahko rečem, da sem živel polno, življenje napolnil z veliko lepimi doživetji, dal skozi tudi precej naporov, se včasih boril s svojo lenobo, kdaj pa kdaj je bilo tudi hudo. Nisem pa nikoli imel občutka, da sem zaradi treninga kaj prikrajšan, da so prikrajšani drugi (ne vem če bi se žena čisto strinjala), da so bila potrebna odrekanja. Pod črto, lepo je bilo, ni mi žal in bom še ponovil.
O smislu za večino ekstremnih naporov, hudih treningov in vsega tega početja lahko veliko filozofiramo, a na koncu se najbolj približata resnici stara slovenska pregovora: Vsako tele ima svoje veselje in bolj star – bolj nor.
Aleš