Moja IM zgodba je v glavi dozorevala več let, vendar se mi je vedno zdela tako neuresničljiva in vsako leto se je bolj odmikala v prihodnost. V klubu sem namreč že od leta 2008 in sem imel skozi vsa ta leta iz prve roke priložnost spremljati kolege iz kluba, ki so se udeleževali tovrstnih tekmovanj, vsak seveda v svojih zastavljenih okvirjih. Sam nikakor nisem uspel zbrati volje in moči, da bi se pridružil kolegom pri realizaciji takega projekta, saj to vzame predvsem veliko časa (največ na račun bližnjih) zaradi količine treningov, kljub temu da bi uresničil svojo povsem tiho, a veliko željo.
Barbara je bila predvsem »kriva« za to, da sem se prijavil na letošnji IM v Celovcu. Kljub zavedanju, da bo na račun treningov najbolj »oškodovana« družina, je podprla izvedbo meni »sanjskega« projekta, za kar se ji lepo zahvaljujem. V IM me je sicer »prepričal« Mič, ki me je vabil že k udeležbi na IM v Barceloni 2015, ki je bila s strani kluba res številna in tudi zelo uspešna, za kar se mu, sedaj ko je projekt pod streho, prav tako lepo zahvaljujem J. Prav tako gredo zahvale drugim članom ekipe IM (Rok, Nenad, Urban), saj smo veliko treningov opravili ekipno in skupaj preživeli kar nekaj lepih trenutkov. Tako uspešne realizacije zastavljenih ciljev si drugače niti ne bi mogel predstavljati.
Kljub dobri ekipi in dobro začrtanimi in s strani Igorja vodenimi treningi in kljub vsem potrebnim informacijam, ki nam jih je podal Igor tekom procesa treningov, pa sem bil, preden je šlo zares, še vedno zelo skeptičen glede realizacije same tekme, saj pred tem nisem opravil niti enega samega triatlona in sem imel več odprtih vprašanj glede opreme, menjav med samo tekmo, prehrane itd.. kot decembra 2016, ko smo s projektom štartali. Cel zadnji dan pred tekmo sem si prav jezno ponavljal v glavi, zakaj nisi prej vsaj enega »olimpijka« oddelal! 🙂
Dan pred tekmo na prizorišču
Ko je tisto nedeljo končno napočil čas tekme sem, potem ko smo si 3K-jevci zaželeli srečo in se glede na okvirno predviden čas postavili vsak v svoj »plavalni« boks, povsem mirno in z lahkoto zaplaval. Začrtano razdaljo sem preplaval brez problema, mogoče malo zadržano, glede na to, da sem iz vode uspel priti relativno spočit po »1:09:47«. Kar pa je bilo v bistvu samo dobro, saj me je takoj čakalo najdaljše kolo v življenju, pa še solo ga je bilo treba peljat. J V T1 sem pričakovano izgubil malo več časa kot ostali kolegi, saj sem bil prvič v menjalnem prostoru (7 min +). Sicer se s časom nisem ubadal, niti takrat nisem vedel časa plavanja, ker sem plaval brez ure. Dobra stvar prvega IM je ravno ta, da je glavno, da ga narediš in da je oz. naj bi bil čas drugotnega pomena. J
Iz vode v T1
Nato je sledilo kolo, katerega sem se najbolj »bal«. V tej disciplini, ki je po moji oceni ključna pri IM, sem namreč do same tekme nabral najmanj izkušenj. Karte pa so bile ta dan očitno na moji strani. Kolo je kljub moji teži zdržalo – Herga, hvala za obroče! J in tudi odpeljal sem ga brez zapletov in celo kar nekaj minut boljše kot sem pričakoval v času 5:37:02. Ne glede na to pa sem si vseeno kar oddahnil v T2, ko sem ga parkiral. J
V drugem krogu
V T2 sem spet izgubil malo več časa v primerjavi s kolegi iz kluba (6 min +) in se podal še na zadnjo preizkušnjo v dnevu / tek, ki bi mi glede na pretekle tekaške izkušnje, morala predstavljati najmanjšo »oviro« na poti do cilja. Pa ni šlo vse čisto gladko. Začetnih nekaj kilometrov je bilo kar mučnih, v stegenskih mišicah sem že na prvem km rahlo začutil krče. Noge so se po plavanju in kolesu obnašale povsem drugače kot na maratonih in daljših tekih katere sem v preteklosti že dal skozi. Poskušal sem vleči primerjave glede na obremenjenost in utrujenost z lansko tekaško 100-tko, ko sem bil tam okrog 60 km in sem imel pred sabo še maraton. Zaključek je bil, da je tek na IM težji in takrat sem se spraševal, če tokrat le nisem stopil v prevelike čevlje. J Nato pa sem kar hitro našel svoj ritem, tudi krči so izveneli tako, da sem do 21 km tekel dokaj sproščeno.
Na teku
Potem pa je nastopila resnejša kriza. Trajala je nekaj kilometrov, v glavi pa se je praktično vlekla skoraj do cilja. Fizično sem jo zajezil s postanki na vsaki od okrepčevalnic s hrano in pijačo. Psihično pa jo prebrodil predvsem ob pomoči / navijanju družine, ki sem je bil na tekmi najbolj vesel. Pomagali so tudi vsi 3K-jevci, ki so predstavnikom celovške 3K IM ekipe 2017 z navijanjem že na plavanju in kolesu pričarali res lepo vzdušje na tekmi, ki je vrhunec doseglo ravno na teku, ko je bilo vsaj zame najtežje, kjer so nas ob progi bodrili na znani 3K točki v parku pred Vrbskim jezerom. Iskreno hvala vsem. Tek sem opravil v času 3:58:06.
Navijači
Moja IM zgodba se je tako uspešno zaključila pri času 10:59:19, ki ga pred tekmo na glas niti nisem upal napovedati.
Finish!
Hvala tudi Igorju, ki je s svojimi IM in trenerskimi izkušnjami ter res dobro strukturiranim treningom poskrbel za to, da je IM postal del mene in da mi bo moj prvi IM vsekakor ostal v lepem spominu. Verjetno mi še kakšen v prihodnosti ne uide: trenutno imam dovoljenje za 2032, vendar se že pogajam za 2029. 
Na koncu bi se rad zahvalil tudi sodelavcem, ki so me že čez leto »morali« poslušati o poteku in realizaciji projekta, o katerem so verjetno prej bolj malo vedeli , ter so me po opravljenem IM res lepo presenetili z železno skulpturo z napisom »IRONMAN«, ki že krasi »mojo« dnevno sobo. Mogoče sem pa katerega od njih prepričal, da se nam pridruži.
Skulptura!
In na vreme na tekmi ne smem pozabit, vreme je bilo idealno! 🙂
Lp, Mičo.