a ne boste prehitro odmislili zime je poskrbela Mojca z drugim in tretjim delom potepanja po planotah Slovenije, ki jih objavljamo v nadaljevanju.
Po planotah Slovenije s tekaškimi smučmi – 2.del
4. dan: torek 17.2. – Velika planina, 25 kmTehnični podatki
Trasa proge: Zeleni rob, Dol, Tiha dolina, Mala planina, Velika planina, Zeleni rob (Okrepčevalnica: Tiha dolina; Kosilo na Zelenem robu ) in višinski profil slabih 500 m. Začetek teka 9:15 in moj čas teka 3:30.
Zaradi zelo slabe vremenske napovedi, se je organizator ponovno odločil za zgodnjo uro vstajanja, beri 6:30, kljub temu, da naj bi bila to najkrajša proga, ki smo jo tekli. Ali pa nas je hotel obdržati v kondiciji? Na Zelenem robu na Veliki planini smo bili že ob 9:00.
Pri Zelenem robu me je hladen veter prepričal, da se moram dodatno obleči, tako kot so to storili ostali. Slačenje odvečne obleke je sledili že po pol ure teka.
Tudi na Veliki planini je Iztok ostal zvest tradiciji in pripravil odsek proge, ki ga je bilo varneje prehoditi. Prav tako smo imeli še nekaj gozdnih Iztokovih spustov, ki so bili pisani na kožo zelo spretnim smučarjem Slovencem.
Finci, pa tudi Nemci so bili pri spustih zelo previdni in smo jih Slovenci “na gonili”. Bravo mi! Jasen dokaz, da se da tudi na PPS v marsičem tekmovati. Npr. kdo bo hitreje v dolini s čim manj padci.
Zadnji del pohajanja od Male planine mimo Jarške koče in Domžalske koče do Zelenega roba smo “preštamfali”, ker so bili vzponi preveč strmi za vzpenjanje v dvotaktnem diagonalnem koraku. Mogoče bi moral organizator skupaj z urejevalci prog Velika planina premisliti o malo bolj zaviti progi, da bi bilo stopničastega vzpenjanja čim manj. Sovražim “štamfanje”!!
Na Zelenem robu smo bili kraljevo postreženi: jota ali ričet in sirovi štruklji. Do gondole sem se odsmučala, nekateri pa so jo dol mahnili s sedežnico. Ponovno smo spali v Termah Snovik. Večina je šla v savno in bazen. Zame je tekoča voda bolj breme kot veselje (kljub temu, da plavam dvakrat na teden) in sem pridno mazala smuči. Se splača, kar sem opazila naslednji dan.
5. dan: sreda 18.2. – Snežnik, 45 kmTehnični podatki
Trasa proge: Mašun, (Križišce), Meželišče, Sežanje, Mirin, Goljak, Svišcaki, Mašun (Okrepčevalnice: Gomance, Svišcaki). Višinskih 800 m. Začetek teka 9:30 in moj čas teka 5:20.
Že dan prej, v torek zvečer, je bilo očitno, da bomo morali iz Term Snovik oditi na pot proti Snežniku zelo zgodaj. Odšli smo ZELOOOOO zgodaj, ob 6:30.
Pakiranje v avtobus ni bilo problematično, samo oči so postajale z vsakim dnem manjše, podočnjaki pa večji. Pakiranje prtljage v avtobus sredi noči je postala rutina, ki si jo pet dan opravil miže.
Še dobro, da tečemo preko dneva in da ima organizator metlo, beri nekoga na saneh, ki preveri, da nihče ne spi prislonjen k drevesu. Ob 10:00 smo že tekli navkreber. Finec Jukka se mi je pohvalil, da, ko stopi iz stanovanja, stoji na 150 km tekaški prog v Kuusamu. Izgleda, da doma pogreša hribe, snega in tekaških prog zagotovo ne.
Sonce je na določenih mestih začinil veter, kar je samo dalo pridih zime.
Snežnik, najvišja gora Notranjske, nas je spremljal vso pot, le da je bil vsake pol ure na drugi strani neba.
To etapo sem nestrpno pričakovala, ker si jo štejem za mojo, saj jo je uredil klubski kolega Janez iz SK Kovinoplastike Lož, v pomoč so mu bili tudi fantje iz SK Pivka. Proga je bila zgledno urejena. Janez nam je zaupal, da je zaključil delo ob 4:00 zjutraj. Poklon! Naslednji dan je bil zadolžen za metlo, kar pomeni, da se je za nami preveril, ali kdo spi prislonjen na drevo.
Za začetek smo imeli dve uri dolg, ampak prijeten vzpon. Smuči so delovale profesionalno, noge malo manj, vendar jim nisem pustila, da počivajo. Spusti so bili užitek, čeprav ne tako hitri, kot bi si želela. Upala sem le, da večina medvedov spi, ker jim s tako brzino nebi ušla. Okrepčevalnica po slabih treh urah teka je bila zlata vredna.
Enako velja tudi za tisto na Sviščakih po petih urah teka.
Spali smo na Mašunu, kjer so nas kraljevsko postregli. Ne samo za večerjo, zajtrk je bil zgodba zase: potica, polenta, kisla repa, pečenica in še druge dobrote, tudi na “vegije” niso pozabili.
Slovenski del PPS ekipe po končani turi je takoj poskrbel, da dehidarcija ne bi vplivala na počutje. Če pa so zraven že B vitamiti, toliko bolje.
Po planotah Slovenije s tekaškimi smučmi – 3.del
6. dan: četrtek 19.2. – Vojsko, poljubna dolžina, moja 30 km
Ker je trasa Trnovski gozd odpadla, zaradi poledenele proge in nevarnosti plazov, smo jo v četrtek mahnili direktno na Vojsko. Da ne bi prišli iz vaje, smo se držali ustaljenega urnika. Bujenje sredi noči, pakiranje, prtljaga v avtobus in nato pol zaprtih oči na zajtrk in gremo na Vojsko. Vojsko ureja TSK Idrija.
Imajo profesionalno urejene proge različnih dolžin in težavnostnih stopenj. Naša naloga je bila preprosta, preteči tri kroge dolge 18 km. Jaz sem jih skrajšala za polovico in preostali čas na soncu izkoristila za pripravo smuči. Kasneje se je to izkazalo za izredno dobro potezo. Tako izgleda trop neučakanih tekačev. Kot, da ne bi imeli za sabo že par dni smučarskega teka.
Tudi Vojsko je postregel z lepim razgledom. V ozadju Kobariški hribi, v ospredju graparja s Podbrda.
Turistična kmetija Beli kamen Alič nam je nudila prenočišče. Na žalost ima kmetija prostora za manj kot trideset suhih ljudi. Večina jih je spala na skupnih ležiščih. Sama sem izbrala spanje v jedilnici pod mizo, saj sem se na ta način izognila “smrčečim”. Popolna avantura. Mislim, da mi ni potrebno omeniti, kdaj smo zjutraj vstali.
7. dan: petek 20.2. – Jelovica, 50 kmTehnični podatki
Trasa proge: Bičkova skala, Raztovka, Rovtarica, Mili pogled, smučišče Kobla Ravne spodnja postaja, Bohinjske Bistrica, Kamnje, Polje, Ribčev Laz (Okrepčevalnice: Rovtarica, cesta na Soriško planino; kosilo restavracija Janez). Višinskih 880 m. Začetek teka 9:30 in moj čas teka 6:30.
Zjutraj smo z Aliča odrinili ob 7:00, smer Dražgoše. Štartali smo okoli 10:00 pred zadnjo hišo v Dražgošah, kjer so nam postregli z obilno malico. Domačini, ŠD Dražgoše so progo uredili zelo profesionalno, pripravili dve okrepčevalnici.
Fotografiranje tekačev v akciji s Triglavom v ozadju. Naj vas ne zmede to, da je smer teka napačna, je samo za fotografa. Uradno smo tekli proti Bohinju.
Na Kobli smo imeli kosilo. Imeli smo možnost uporabe sedežnice za spust v dolino. Odločila sem se, da Koblo odsmučam, kar pa ni bila najpametnejša odločitev. Proga je bila ledena in mi “zobotrebčarji”, smučarji tekači, na ledu nimamo možnosti. Sedaj vem, kako se počuti smučar začetnik, ki ne zna uporabljati robnikov. Nebogljeno! Tisti “ta pametni” so šli s sedežnico.
Na srednji postaji sedežnice smo proslavljali uspešen spust in odločitev, da nadaljujemo pot s sedežnico.
Na poti do Bohinjskega jezera smo imeli celo en krajši Iztokov odsek, kjer smo skakali čez na pol zmrznjene potoke.
Od Bohinjske Bistrice do Bohinja urejajo tekaško progo Bohinjci, TD Bohinj, vendar sem imela občutek, da se jim je teptalec “pokvaril” vsaj teden dni pred našim prihodom.
Bo pa naslednjič bolje. Škoda je le to, da tujci niso dobili občutka, da so običajno bohinjske tekaške proge zgledno urejene. To vem, ker sem jih letos že večkrat preizkusila. Sama sem celo progo oddrsala, ker se mi ni dalo ponovno mazati smuči.
Naša zadnja postaja je bila Pokljuka, kjer smo spali v Šport hotelu, ki ima od letos nekaj lepšo podobo.
8. dan: sobota 21.2. – Pokljuka, 50 kmTehnični podatki
Trasa proge: Šport hotel, Spodnji Goreljek, Konjska dolina, Zajamniki, Praprotnica, Rudno polje , Rudna dolina, Kručmanove konte, pod Lipanco, Medvedova konta, (zg. cesta na Lipanco, Kotel, planina Klek), Za lesom, Mrzli studenec, Kranjska dolina, Javorniška planina, Šport hotel (Okrepčevalnice: Rudno polje, cesta na Gorjuše). Višinskih 640 m. Začetek teka 8:00 in moj čas teka 6:10.
Končno smo lahko podaljšali spanec do zavidljivih 7:00. Odhod je bil napovedan za 8:00. Ker pa je bila proga pred hotelom, so nekateri odbrzeli na tekaške smučine že veliko prej. Izgleda, da so imeli probleme s spanjem. Trening dela mojstra. Ni kaj reči.
Spet so se domačini ŠD Pokljuka potrudili z urejenimi smučinami. Na okrepčevalnicah je stregla Milena Kordež (ena od PPS-jevih gurujev).
Organizatorji imajo posebno čast, da na okrepčevalnici dobijo stol.
Sam tek je bil prijeten, sem pa večino trase teka tekla sama. V bistvu sem večino časa vseh tekov tekla sama, ker sem ugotovila, da, če imam koga pred sabo, ga za vsako ceno lovim in če je kdo za mano, mu poskušam ubežati. Strup za mišice! Ko ti zmanjka takih in drugačnih tem za premišljevanje, se začneš pogovarjati z vevericami, ptički, drevjem, celo miško sem srečala, pa ne belo. Še dobro, da ni bilo koga v bližini! Za zaključek nas je čakala Javorniška planina. Tekaške proge tam so precej “dirkaške”, gor dol. Ker mi je ostalo še nekaj zalog, sem v stilu ujemi tistega pred seboj, oddivjala v hrib. Žur!
Pa smo zaključili Pokljuško turo in tudi letošnji PPS. Iztok in Alenka, njegova desna roka pri organizaciji, uradno zaključujeta smučarsko tekaški del.
Za zadnji dan smo imeli napovedano poslovilno zabavo. Ni bilo slabo, le uradni muzikant ni kazal zdrave barve. Mogoče bi moral z nami na PPS. Vsaka nacionalna skupina je bila pozvana, da se predstavi. Mi smo zbrali Kekčevo pesem, vendar se nismo prav izkazali, saj jih ni bilo veliko, ki bi ubogali dirigenta.
9. dan: nedelja 22.2.
Uradno je bil to dan za odhod, vendar sem si sama privoščila še malo drsanja po Rudnem polju na Pokljuki. S tem sem zaključila moje sanjske deset dni dolge počitnice, saj veste: pol metra snega, jasno, -5 oC in smuči na nogah. Družba je bila tudi odlična.
Povzetek:
Težko je na kratko opisati akcijo. Zame je bil to MEGA ODKLOP. Vsak, ki je ljubitelj teka na smučeh in tudi drugače športnik, mu PPS priporočam. Ni pa PPS za ljudi, ki se niso pripravljeni odreči luksuzu lenuharjenja na počitnicah. Lenuharjenja na PPS ni.
Pretekli smo okoli 280 do 300 km. Naredili smo 5000 m višine v času dobrih 30 ur. Bolečih mišic je bilo nekaj, vendar vse v mejah pričakovanja. Meni so še največ problemov delali žulji, ki so se vsak naslednji dan pojavili na drugem mestu. Še dobro, da sem imela rezervne čevlje. Izkazalo se je, da Ketonal mazilo reši večino težav, tudi boleče žulje. Masaža ramenskih mišic bi vsekakor prišla prav. Tricepsom pa ni bilo pomoči.
Vreme je bilo odlično. Z mazanjem smuči nobenih težav. Okrepčevalnice so bile polno založene. Meni so manjkali konkretni dodatki: kruh, klobasa. Proge so bile zanimive in ravno prav dolge. Urejene, razen izjem. Iztokovi odseki turnega teka na smučeh sicer odveč, ampak zanimiva popestritev. Na žalost ne gre brez njih. Družba neverjetna. Organizacija dobra. Hrana odlična. SPANJA velikoooo premalo.
Kdor je hotel tekmovati je imel vsaj še petdeset drugih udeležencev, s katerimi se je lahko primerjal. V skupini so bili taki, ki se jim je tako zelo mudilo na cilj, da so proge preleteli, ne da bi vedeli kje tečejo in tisti drugi, ki so si vzeli čas za romantiko.
Če bodo naslednje leto spet take snežne razmere, se ponovno vidimo. Vsi, ki bi radi GPS koordinate našega PPS, naj mi pošljejo mail in jih pošljem.
Pretekla in napisala Mojca