Prišel je čas, da preverim formo in uspešnost treningov v sklopu priprav na Ironman Emilia Romagna v septembru. Igor je predlagal, da v juniju opravim s polovično razdaljo in tako sem se odločil za polironman v Linzu v Avstriji.
V Linz sem prišel dan pred tekmo in popoldan odvozil 45 kilometrski krog kolesarske trase. Verjetno dan pred samo tekmo to ni bila najboljša ideja, sem pa dobro spoznal konfiguracijo proge, ki mi je bila vse prej kot lahka. Mi je bilo to na tekmi v pomoč, saj sem vedel kaj me čaka, kje in kakšni so klanci in spusti, kje ostri zavoji itd.
Na dan tekme sem si po pregledu in oddaji kolesa privoščil obilen zajtrk in nato ob cca 11h pričel s pripravami na štart. Ponoči in dopoldan je bilo oblačno, tako da je bila temperatura jezera malce pod 24°C in s tem na polironman distanci dovoljena uporaba neoprena. Pri moji slabi plovnosti in ne ravno briljantni plavalni tehniki mi je šlo to vsekakor na roko. Na ogrevanju je bilo čutiti nekaj treme in zamah kar ni hotel steči. Pred štartom se je tudi zjasnilo tako da je v neoprenu postajalo vedno bolj vroče.
Končno je prišel čas štarta (12:00), kjer sem se raje postavil bolj zadaj, saj sem vedel, da je večina hitrejših od mene. No vseeno sem bil “tarča” mnogih udarcev in naletov. Začetek plavanja je bil vse prej kot spodbuden, saj sem imel občutek, kot da sem pozabil vse s treningov in da se bolj ali manj borim z vodo. No po kakih 300-400m sem se umiril in začel razmišljati o tehniki, tako da se mi je povrnila tudi samozavest in boljši občutek. Plavalni del je bil sestavljen iz dveh krogov, pri čemer sem imel nekaj problemov pri izhodu iz vode, je bila pa na srečo organizacija in pomoč odlična, tako da so mi hitro pomagali skobacati se iz vode. Drugi krog sem začel že bolje, saj sem že od vsega začetka razmišljal in delal na tehniki. Na koncu je bil plavalni del v okviru mojih pričakovanj (41:57), bo pa seveda potrebno še precej treninga, da ne bom iz vode prihajal med zadnjimi.
Prva menjava je šla dokaj gladko, nato pa sem na kolesu začel odločno in po Igorjevih navodilih (80-85% FTP). Kot omenjeno trasa ni bila najlažja, saj smo imeli kar štiri klance, dva daljša in dva dokaj strma. Navzgor je šlo po planih, navzdol bi mi pa prav prišel še kak zobnik. Poleg vsega se mi je pred predzadnjim vzponom snela še veriga, mi pa na srečo ni vzelo več kot 10 sekund, da sem stvar saniral. Tudi na kolesarskem delu je bila organizacija odlična. Na postajah (dve na krog) smo lahko izbirali med vodo, geli in izotoniki in kljub temu, da je tekma potekala ob normalnem prometu, so bili vozniki zelo disciplinirani, na križiščih pa za nas ustavljali promet. Med kolesarskim delom se je že zjasnilo, tako da je postajalo vedno bolj vroče, s tem pa naraščala tudi moja potreba po pitju. To se mi je poznalo tudi na koncu kolesarskega dela, ko sem imel v zadnjih 10 km kar nekaj problemov držati konstantno moč in kadenco. V primerjavi s plavalnim delom mi je šel kolo precej bolje (kolesarski del sem zaključil v 2:50 h), saj sem na kolesu pridobil kar precej mest. S skupno 274. po plavanju, sem prišel na 173. mesto.
Prehod s kolesa v tek bi bil lahko boljši, bom pa v prihodnje delal tudi na tem. Kot na kolesu je bil tudi začetek teka zelo spodbuden in tu viden najbolj očiten vpliv treningov. Počutje je bilo dobro in prvih 5 km sem uspel držati zastavljen tempo 5:00/km. Na obratu se je bilo potrebno spustiti z nasipa in nato po precej strmi rampi nazaj gor, kar me je kar malo zabilo in sem rabil 300-400 m da sem ponovno prišel v normalen ritem. No vseeno je tempo pričel rahlo padati, tako da sem tekaški del končal včcasu 1:48 h, kar je še vedno moj najboljši čas tekaškega dela.
Med tekom je pričelo tudi kar pošteno pripekati, tako da je prišla voda za ohladitev, pijača in predvsem Coca-cola (na vsakih 2,5 km) še kako prav. Po pričakovanjih je bilo najtežjih zadnjih 5 km, ko sem si priklical Igorjeve besede (zadnjo tretjino garamo) in njegovo spodbujanje z ljubljanskega maratona, kar mi je resnično pomagalo prebroditi krizo in uspešno zaključiti tudi tekaški del. Sigurno pa imam v delu, kjer je potrebno garati, še kar nekaj rezerve, saj sem imel na koncu občutek, da nisem dal od sebe vsega kar bi lahko. No tudi v tekaškem delu sem napredoval in se s končnim časom 5:28 h v skupni uvrstitvi prebil na 151 mesto, v svoji starostni kategoriji pa na 44 mesto.
S tekmo kot celoto sem zadovoljen, saj sem v vseh treh disciplinah dosegel svoje najboljše rezultate, je pa seveda še precej prostora za napredek. Lahko rečem dobra organizacija in misija opravljena. Na tem mestu bi se za dosedanje nasvete in vodenje zahvalil Igorju, sedaj pa naprej v priprave na končni cilj – Ironman Emilia Romagna v septembru.
BOJAN
