Že na začetku se opravičujem, ker bo tole branje trajalo malo dlje časa. Poizkusil sem zminimalizirati vse skupaj. Ampak ob taki izkušnji to enostavno ne gre.

“Viva la France!” napišem na story… “Mal spoštovanja, reče se Vive la France”.

Evo, še štartal nismo, pa me je že en napizdu. Na Instagramu. Da nimam pojma, kako se napiše najbolj znan slogan za Francijo. Eh. Andreja mi je kasneje pojasnila kaj in kako. “Vive la France” je francoski patriotski vzklik: “Naj živi Francija!”. “Viva” ni francoska oblika glagola.

K1

Pa da se vrnemo nazaj, na začetek. Na samem začetku aprila je Sara prejela roadbook.

Ob pogledu teh zapisov sem v prvih treh ali štirih branjih dobil kurjo polt. Pa sploh ne grem.

Ob pogledih na profile klancev sem ostal brez besed. Pa mislim da je beseda klančurina bolj primerna. Prekolesaril sem že skoraj celotno Italijo oziroma mi manjkata prelaz ali dva pa je obdelana. Ampak da bi šel na kolesarske priprave in vsak dan spal v drugem hotelu… Torej da bi me prevoznik vrgel ven jaz pa bi moral do naslednjega hotela kolesariti, prespati in naprej. 9 dni zaporedoma?!?! Kwa, a vi to resno? Kakooo…? Skratka, precej predno sem vedel, da bom lahko šel zraven, sem bil za Saro in njeno triatlonsko bando vesel kot otrok.

K2

V hecu sem Sari rekel: “Dej zrihti, jaz bi šel zraven.” Nekaj odpovedi in BUM, Kristian, zraven si… OMFG! Ni treba posebej povedati, da sem si roadbook in vse trase pred odhodom pogledal vsaj 96x…

Prva etapa/Stage one/Première étape

K3

Plan je bil nekaj čez 70 km pa dobrega jurja pa pol višine. Štartali smo vsi skupaj skozi mesto. Bilo nas je veliko, zato smo se na enem od križišč malo razbili. Počasi sem probal ujeti prve fante. Vmes je bil še Jani. Ko sem končno nekako ujel Janija, sva se takoj spogledala, da unih spredaj ne bova ujela tako hitro. Fantje so očitno že po prvih 100 m prvega klanca (od kasneje 28tih prelazov) odprli ventile do konca. Itak, da sva šla svoj tempo. Hitro je bil prvi klanček mimo, kjer smo se vsi počakali, da so ostalim še 1x razložili traso. Štartamo klanec, kjer je bilo vmes kar nekaj ramp. Zelo hitro ostanemo 4je kolesarji. Jaz, Jani, Miha (ki sem ga poznal iz ene od 3K rund pred meseci) in še en neznan gospod. V šali rečem, kdo sta pa vidva in v tistem trenutku se eden od fantov začne dreti: “aaaaa, fak”, ostali trije se obrnemo in vidimo majstra, ki je parkiral na travo. Na srečo se je samo naslonil na hribček, ki je vodil ob cesti. Sem si mislil, evo še začeli nismo, pa že padajo žrtve zaradi prehudega tempa. Ostali smo trije. Nas tri so kasneje poimenovali Kobilice, kot nas bom imenoval sam v nadaljevanju pisanja. Tisti trenutek si ne bi mislil, da se nama bo na poti do Nice pridružil Miha.

K4

Druga etapa / Day two / Deuxième étape

Večer prej, sestanek za naslednji dan. V vsej evforiji in veselju, sem pozabil, kje dejansko sem in kam gremo. Faking “Kolubijer”. Klanec, kjer je letos na Touru Pogi, praktično dobil tour. Pa ne Colombier. “Upaliv” je na enega prej. Klanec Col de Romme.

K5
K6

Nisem ga poznal pred ogledom roadbooka, samo po profilu je bilo videti, da je ta klanc živa jeba. Na sestanku, kdo gre kam, levo desno, se jaz in Jani spogledava in pokimava. Valda najtežja trasa. 90 km pa več kot 3200 višine. Do mene pristopi Miha. On bi šel zraven, bukavo pogledam, valda. Nato še Alen, jaz bi tudi šel. Okej fanta. Itak. Zbrala sta si (tako sem mislil!) kraljevsko etapo. A sploh vesta, kaj sta podpisala? Meni je prav. Če se vrnem na “kam sploh gremo”, je Jani šel še korak dlje. Mojster si je zvečer pred spanjem na youtube prižgal etapo s Toura in gledal klanec… Valda je kinknu pred Pogijevim skokom. Pa smo se prvič konkretno nasmejali.

K7

Pogled s hotelske sobe sem imel direktno v smeri trase 2. dne. Hrib je bil zjutraj v totalnih oblakih. Samo upal sem, da se ne bo uscalo. Jani nas je vse miril. Štartamo iz hotela. Hvala mojemu dobremu prijatelju in mehaniku Igorju, da mi je posodil ta novega Garmina za navigacijo. Kljub top napravi pa ni manjkalo dolgo, da sem prvič zajebal in skrenil s poti. Do krožnega, obrniti in nato Col du Romme. Dobrih 9 km in več kot polovica čez 10%. Tekle so bolj uradne debate, kje živiš, kaj delaš… Prišli smo do odseka, kjer je Pogi napadel. Ahaa, kle je šu majstr. Ko smo kasneje gledali povprečne hitrosti na klance… Haha, adijo pamet. Spust in nato vzpon na Colombiere. Višje kot smo šli, težji je bil klanec. In če je bila na Rommeu megla, smo imeli tukaj vsaj malo razgleda. Do Cilja smo prevozili še Croix Fry, Aravis in polovico vzpona na Saisies. 2. dan smo imeli hotel na 1600 m višine sredi klanca. In tukaj verjetno noben ne bo pozabil starega gospoda, ki se je v hotelu neverjetno trudil za nas.

K8
K9

Tretja etapa / Stage three / Troisième étape

Zjutraj na zajtrku sem bil kar prešerne volje. Spal sem kot dojenček. Na zajtrku smo se napokali s francoskimi rogljički in kruhom z marmelado. Na začetku smo krenili proti vrhu prelaza Saisiese (bilo mi je neverjetno težko začeti tole) in potem naprej proti Col du Pre in zame najlepšem pogledu v celotnem tednu. Nekateri so štartali pred nami. Vmes smo dohiteli arhitekta 9 dnevnih tras Darjana, katerega v bistvu sploh nismo mogli dohiteti, ker je tako navijal spredaj. Na Vrhu Preja, ki mimogrede ni lahek klanec, sta čakala Alen in vodja 3K kluba Igor. Igor nam je hitro povedal, da so točke za gorske cilje oddane.

Na vrhu se je že videlo ogromno jezero in nekje zadaj cesta, ki pelje naprej po trasi. Vav, kakšni pogledi.

K10

Noro! Na naslednjem prelazu Cormet de Roseland nama je z Janijem Miha prvič povedal, da sva zmešana, ampak v isti sapi midva njemu, da ga nisva čakala prav dolgo.

K11

Sledil je fantastičen, hiter in zelo dolg spust. Ker je bila nedelja, smo imeli že drugič v istem dnevu zaprto cesto skozi vas. Očitno imajo sejme in urejene obvoze. Sledil je vzpon na ARC 1800. Po domače povedano, so to smučarske vasice sredi klanca. So še ARC 1400, 1600 in 2000. Arc 1800 ima svojo cesto, ostali trije pa svojo. Za 2000ko bi morali dodati preveč kilometrov in zato je bila 1800 čisto ok opcija. Zgoraj smo šli pogledat “še mal višje”, kar se je kasneje izkazalo za napako. Videlo se je, da imamo počasi povn kufr klanca in ko smo se spustili dol in prišli do table “pejt levo”, ker za navzdol je enosmerna, smo globoko zajamrali. Bilo nam je totalno odveč narediti še ne vem koliko višincev, da bi se začeli spuščati v dolino. Na spustu je imel Miha probleme z zavorami. Baje prednja sploh ni prijela. Po spustu kokakola in na zadnji klanec. Hitro je minil, potem pa fantastičen spust. 29 serpentin! Skoraj vse pregledne. Itak od roba do roba in šprint z ovinkov. Noro. Zadnjih nekaj kilometrov smo imeli hud veter v betico, do hotela pa še “klanček”. Komaj smo prišli gor. Vsaj jaz. Totalno odveč.

K12

Četrta etapa / Stage four / Quatrième étape

Col de la Medeleine in “kačje ride”. Čakalo nas je 25 km klanca in potem daljši spust do hotela. Na sestanku je bil tisti zanimivi dodatek, baje nek krajši klanec, kjer je tour že šel čez. Znan je po nešteto kratkih serpentinah.

Ko sem videl tole sliko…

K13

Ja, če gremo v tisti smeri in je to usput, zakaj pa ne. Pa nazaj na začetek. Toliko, kolikor se mi je točno 2000 m visok “Medelen” vleku,..#$”S! Kot je že klasika… višje kot smo šli, bolj strm je bil in nekaj km pred vrhom je bil en izmed odsekov, ki je bil precej težak. Tam je Miha malo zaostal in čez 500 metrov, ko se je zravnalo, se je vrnil nazaj v “pack”. Z nasmeškom seveda, da vozi na izkušnje. Pa smo se spet smejali. V smehu smo tudi ugotovili, da arhitekti cest ali začnejo vsak prelaz zelo strmo, pa so potem prehitro na vrhu in vlečejo asfalt dokler jim ne zmanjka vrha, ali pa ga začnejo v “izi” in potem rečejo klinc gor smo, bo pač 15% rampa na vrhu. Na 2 jurja+. Odlično.

K14

Priznam na vrhu Medeleinea sem imel dovolj kolesa za tisti dan. Hiter in lep spust. V dolini espresso in kokakola in šala, ki je bila vsak dan na meniju do konca vsaj 100x. Kera noga! Men je prijela (kokakola seveda). Smešno pa je to, da Mihi ni prijela nikoli. Ko smo prišli pod prelazek Montvernier, smo spodaj slabih 5 minut vpili in gledali kam k* mi gremo. Izgledalo je, kot da bomo s kolesi plezali po pečini. Sam vzponček je bil neverjetno lep. Ogromno serpentin, zelo ozka cesta… Neverjetno. Čudovito. Seveda sva z Janijem malo pritisnila. Na vrhu pa spet Miha, da dobiva samo še kokakolo Zero. Tisti dan sem šel nazaj po trasi do Sare in ostalih ter z njimi proti hotelu. Do hotela je bilo še kar nekaj km vožnje. Izgledalo pa je tako kot, če bi se vozili po Ljubljanski obvoznici, ki jo prenavljajo. Na trenutke me je bilo precej strah in mi je bilo neprijetno, ker je izgledalo, da se vozimo po avtocesti. Vsake toliko je bila črta za kolesarje, kar me je pomirilo. Lažji dan na kolesu. Naslednji dan bo baje nor.

K15

Peta etapa / Stage Five / Cinquième étape

5 etapa, 5 besed: Tour, 2017, Rogla, Galibier, Zmaga. A se spomniš, prve slovenske etapne zmage na Touru. Rogla je “upaliv” na Galibier, pustil za sabo Contadorja in potem brez očal solo v Briancon. Fak.

Večer prej je na sestanku Igor spet metal polena pod noge. Češ, da je pred hotelom v Brianconu še en zanimiv klanec. Ni prelaz. Gor pa nazaj dol po isti. Col de Granon. Po Col de Telegraphe – krajši spust in Col de Galibier, ki skupaj naneseta 35 km in dobrih 2000 višine, Igor za Kobilice pričakuje, da gremo še na 2404 m visok, 11.2 km dolg in z 9.2% povprečnim naklonom strm Col du Granon. In valda, ko prbije:”3K noga je že bla gor!” se nam smeji v face. Fak. Če grem gor, mi bo cel teden dal mir!! Mater vola, da bo dal mir.

Predno je v neki vasici, o kateri ne bom izgubljal besed, zvonila budilka, me je zbudil dež. Ja dež! Pred sabo imamo 35 km klanca in zunaj ščije. Klinc. Zaspim nazaj. Ko se zbudimo, dežja ni več, je pa cesta totalno mokra. Takoj sem začel iskat karton. Aveš una fora, ko imaš luknjo sredi “zica”. Pa daš spodaj karton, da nimaš mokre riti. No to. Pogled na hrib, kamor gremo, je bil malce jasen. Okej, ne bo padalo. Sredi zajtrka se spet noro uščije. Hvala bogu bomo gledal Tokio pa kronometer. Vrhunsko! Po 30’ kronometra torej na polovici po WhatsAppu javijo, da je štart prestavljen. Jea, Roglo bomo gledali do konca.

Po prvem merjenju malo vodi. To. Že študiram, da bo danes mogoče treba na bajku malo bolj pritisniti. Štiri dni se že vozimo na nizki 2ki. Rogla zmaga. Dec jih je razturil! V trenutku se večina 3K članov začne dreti čez okna. Noro. Neha deževati! Štartamo. Po 200m se začne vzpon na Telegraph in s tem moja solo vožnja. Plan je bil, da naredim nekaj krajših skokov in počakam kobilice. Skratka, nista me več ujela. Solo do vrha. Solo na Galibier. Kakšen klanec! Kakšni razgledi, neverjetno!

K16

Ker zgoraj nisem videl nobenega in me je že malo zeblo, grem solo proti Brianconu. Prvih 10’ spusta me je zeblo ko… Preklel sem vse naprej in nazaj, vozil brez očal in jokal kot mala punčka. Megla pač. Kako je našemu junaku uspelo brez očal? Malo nižje se je končno ogrelo. Spust pa tak, da je bil pulz višji kot prej na klanec. V dolini na bencinsko na kokakolo in naprej potrenirati na Granon. Trening navdiha. Tempo, pa skoki, pa spet tempo. Skratka, nisem vedel da je na 2200+ vroče ko svina. Ko se po 45 minutah kar v redu tempa primajem gor in ob mojem očitno močnem tempu razdražim Francoze, da tečejo za mano in se derejo “Courage, courage” (pogum, pogum), sem bil kar vesel. Pri nas tega ne doživiš. Kasneje ugotovim, da so to eni čist usekani gorski kolesarji. Na spustu sem šel kar hitro. Hvala šoferju kombija, ki se mi je na pol poti umaknil. To je bil očitno domačin in je s kombijem po kozji stezici žgal kot, da se je strgal s ketne. Kakšen dan. Na krilih Rogliča in pod adrenalinom. Kraljevska etapa je za mano! Kraljevska je bila do.. beri dalje Wink

K17
K18

Šesta etapa / Stage six / Sixième étape

Zvečer po kraljevski etapi na Galibier, sedimo v Casinoju na večerji. Janija eden izmed prijateljem sprašuje, kje smo… tipkata. Nakar Jani reče Darjanu, kje je Bonette. Darjan verjetno tudi pomislil ni, da bi komurkoli rekel, da naj po dveh prelazih zavije s trase in gre na 25 km klanca, najvišji prelaz v Evropi na več kot 2800 m višine… Jani me začne prepričevati. “Ne, kaj je s tabo, 4000 višincev na 150 km, ni šans!” Po parih minutah je moje zadnje upanje Miha! Kobilca št. 3. Se obrnem čez mizo: “Ej Miha, sprememba plana, na Bonette gremo na 2800, 150 km, 4000 višine.” In se smejem. Moj sarkazem sem takoj obžaloval. Miha z nasmeškom izstreli: “ Ej, ne res, brez heca, to bi pa res šel!”. Fak. Izoard, Vars, Bonette. Vožnjo smo začeli z velikim spoštovanjem.

K19

Na Izoard smo začeli v tišini, nakar se Jani začne obema opravičevati. Da ni mislil nič slabega, karkoli nama je že rekel, da sva užaljena. Seveda smo vsi takoj razumeli šalo in beseda je stekla. Prišlo smo v neko novo “območje”, neverjetno lepo. Lepše kot dni poprej. Sami iglavci in čudovite ceste. Med zelo počasnim vzponom na Izoard se je rodila še ena cvetka. Zgodba o listavcih. Kot smo že vajeni, smo dohitevali kolesarje in ko so nas opazili, so začeli pospeševati. Ti lovi (mi seveda ves čas v istem ritmu) so trajali lahko res dolgo, dokler kolesar, ki “nam je bežal”, ni dokončno omagal. Med vzponom na Izoard smo kolesarja pred nami lovili kar dolgo časa. Na visoki višini med samimi iglavci nam ga je končno uspelo dohiteti in ko je videl, da mu ni pomoči, je začel gledati okoliška drevesa. Ker smo vedeli, da je pečen, sem mimogrede izjavil, da zagotovo razmišlja, kako lepi so listavci okoli. Seveda je verjetno videl samo črnino ob vseh teh naporih. Vsi trije smo se kar dolgo časa smejali na ta račun. Kolesarja pa sta cesta in laktat v nekaj desetih sekundah pogoltnila.

Sledil je spust, kjer me je bilo prvi del zelo strah, ozka cesta s prepadom brez ograj…ojoj. Vzpon na Vars mi je bil precej dolgočasen. Smo imeli pa spet enega, ki je opazoval listavce… Spust pa je bil fantastičen, neverjetno hiter in pregleden. V dolini pa kokakola pred vzponom na več kot 2800 m visok prelaz Bonette. Kokakola nama je z Janijem zelo hitro prijela, Mihi pa,.. haha.

Nekaj časa smo vozili skupaj, potem pa so se začeli vsakemu posebej poznati dnevi in višina. Na koncu dneva smo obkljukali še en izjemen klanec. Marsovski, če lahko tako rečemo, brez ene bilke trave. Spust pa… Mislim, da imam novega najljubšega!

K20
K21

Sedma etapa / Stage seven / Septième étape

Že dan prej sem povedal, da grem čez čudovit kanjon na prelaz Cayolle in direkt do hotela. Lažja vožnja po liniji najmanjšega odpora. Po tistem včeraj, kur* gleda vse skupaj in dodatne prelaze. Kobilicama pa sem povedal, da naj kar gresta kamor želita. Zaradi mene čez Ljubljano do hotela. Seveda sta bila istega mnenja. Je pa na ta dan prišla na svoj račun “Galibierska kobilica”. Igor, kdo pa drug. Štart smo zaradi dežja prestavili, pa smo vseeno bili prve 2’ mokri. Točno takrat, ko smo štartali, se je uscalo. Hvala bogu, je bil to edini dež v devetih dneh. Tokrat kobilice nismo bile same. Bilo nas je kar nekaj.

K23

Klanec na prelaz Cayolle se je začel kar hitro po štartu in ni trajalo dolgo, da je Igor na težkem prenosu prvič stopil na pedala. Odpeljal se nam je! Fak, 20 km do vrha! Naš triatlonsko kolesarski ego ga je dolgo držal na krajši razdalji. Ampak se ni dal. Na vrhu pa nas je pošolal. Čast sta vsaj malo ubranila Jani in Miha. Meni ni padlo niti na pamet, da bi se vmešal v boj za točke na vrhu. Imel sem dan brez pretirane motivacije in v svojem tempu sem šel do vrha, malo prazen in lačen. Ni se mi nekaj hudo kolesarilo, priznam. Po spustu smo se ustavili v vasici na kokakoli in če junak dneva Igor ni spil niti kokakole, sem sam spil kokakolo, espresso in pojedel cheesecake. Še za Igorja. Vsaj malo sem razumel Miho, ta dan mi ni najbolj prijelo vse skupaj.

K22
K24

Osma etapa / Stage eight / Huitième étape

Vsi smo se strinjali, da gremo tisto srednjo traso, ker ni pretežka. Hudi hribi so mimo in ostali so samo še manjši prelazi.. Nismo želeli 125 km trase, zato smo izbrali srednjo, s 108 km se mi zdi. Na samem začetku mi je Jani rekel, da če bo noga, bo na en klanec malo pritisnil. Ok, kar. Kasneje je Miha dejal, da gre po KOM na Stravi. Kakšen KOM “!$%&?

K25

Skratka, dva ogrevalna klančka in 17’ dila. Dva KOMa smo pobrali, potem pa čez hupserje proti Nici. Dobil sem občutek, da mi je šlo iz minute v minuto boljše. Počutil sem res odlično. Sledil je čudovit spust in še čisto, čisto zadnji klanec našega 9 dnevnega popotovanja. Vzpon, kjer je Rogla letos na dirki Pariz-Nica navzdol padel in zadnji dan izgubil dirko, kjer je bil neverjetno suveren. Spet sem ga odvozil na vso moč. Adrenalin je delal svoje. Do Hotela blizu Nice je bil samo še spust. Spust in my ass. Vsaj 3x smo se skoraj skregali sami s seboj, ker je bilo treba ne vem kolikokrat po cesti ali naravnost ali pa navzgor, nikoli pa dol proti hotelu. Nekje smo pridobili še dodatne kilometre, saj smo skrenili s poti. Na spustih smo videli, zakaj ogromno profesionalcev živi in trenira tukaj. Neskončno cest v klanec.

Ko smo prišli do hotela, je bilo to to. Vsaj zame, namena, da bi šel v nedeljo na kolo nisem imel. Naša predvidena cca 3.5h dolga vožnja s slabimi 110km pa:

K26

Deveta etapa / Stage nine / Neuf étape

S Saro sva se odločila, da greva v nedeljo skupaj na kolo. Najkrajša možna pot do Nice, do morja, na kavo in nazaj. Na žalost kave nismo videli, saj se nam je malo mudilo nazaj proti avtobusu. Aha,… Tukaj se moje pisanje zaključi. Slike bodo povedale več. Prilagam pa tudi to “1 urno” vožnjo na 90 pulza na kavo in nazaj…

K27
K28
K29
K30
K31

Z dna srca se zahvaljujem Igorju, ki mi je omogočil vse skupaj in me vzel s 3K zasedbo zraven. Darjanu za arhitekturo neverjetnih tras. Anji in vsem svetovalcem, da so držali zadeve na visokem nivoju v vseh pogledih. Mojima dvema Kobilicama za nepozabne ure na kolesu ter ure in ure smeha. Šoferju Lojzu. Živa legenda! Ter vsem vam triatlonskim in kolesarskim kolegom. Bilo je… neverjetno, fantastično in nepozabno!