Filmska peščena plaža, nekaj trenutkov pred sončnim vzhodom, kristalno zelenomodro morje, v naelektrenem zraku rahel vetrič, na obali pa 2911 florestenčno zelenih in roza kapic s palcem na štoparci. Bam.
In voda je kar naenkrat en sam velik šampanjec roke in noge. Jo kar dobro odnesem v začetni borbi, po prvih 100 metrih mlatenja pa se stvari do obrata kar umirijo, tako da mi uspe celo kakšen zaveslaj zadrseti. Do prvega obiska obale nekajkrat po 50 metrov odplavam celo brez zavetrja, samo s slabim občutkom. Je bilo polno meduz, tako da je bila dvojna korist pri plavanju v zavetrju. Drugi krog tudi brez večjih težav in posebnosti, še sonce se je že malo dvignilo, da je postajalo že skoraj romantično. Ob izhodu iz morja je bilo poskrbljeno za striperje, ki so bolj ali manj uspešno pomagali pri slačenju plavalnih oblek. Tranzicija malce dolga, ampak vseeno brez problemov.
Začetek kolesa je bil hladnejši, od pričakovane gneče na cesti pa ne duha ne sluha. Kolesarji na široki cesti posejani zelooo na redko, morebiti na 50m po eden. Proga pa vsaj na papirju lahka, ravninska. Ampak papir je papir, 180k je pa 180k, sploh če je veter in brez možnosti počitka na klancih navzdol. Prva polovica proge povečini (na srečo pričakovano) z vetrom v prsa, na delih tudi pod 30 na ravnini z pulzom v rdečih obratih, tako da je bilo povprečje precej bogo, glede na zastavljenega. Ampak potem je pa z vetrom nazajgrede začel frčat 40+ s tako lahkoto, da je bilo kar lažje odmislit boleče noge in rame. Temperatura pa postala idealna, tako da ni bilo treba veliko piti, ravno toliko da sem splakoval dol cukr-koncentrat. Zadnjih 10k kolesa pa spet z vetrom v prsa, noge pa pekle za komaj 30- na števcu. Konec kolesa pričakal z velikim olajšanjem in ga z veseljem predal v parkiranje prostovoljcem.
Začetek teka je bil presenetljivo z lahkoto, tako da so prve milje kar odletele mimo. Proga pa tako prazna, da na nekaj mestih nisem vedel, če sem pravilno zadel ovinke. Tudi ob progi zelo malo gledalcev, tako da je bil prvi krog kar puščoben. Potem se je pa začel ta težek del, druga polovica maratona. Noge postajale težje in težje, geli višje in višje v grlu, milje daljše, pulz nižji, vročina večja, čas pa hitreje tekel. Ja, pa tempo je padal in padal. Na 16 milji še prvič pri teku okusil radosti bodelca, ki je na moje olajšanje po par minutah tako hitro odšel kot je prišel. Od 20 milje pa mi je šlo po glavi samo še »ne zahodt, samo ne zahodt, samo ne zahodt….«, program teka pa nastavljen na »survival mode«. Ampak potem pa je vsa muka v zadnje pol milje kar »čudežno« izginila, noge postale malo lažje in bolj voljne sodelovanja. Zadnjih 100m pa je bilo neopisljivih, tako da ne bom pesnil. Tisti, ki ste doživeli, veste o čem govorim, tisti ki pa niste, vam je pa lahko žal. Ob prehodu čez cilj pa vseeno ooooogromno olajšanje, da je bilo to zadnjih 100m te sezone.
In ja, tokrat so bile sekunde za vozovnico na tiste otoke na moji strani….