Uvod
Tek na dolge proge je res tek na dolge proge. To je prvi nasvet, ki mi ga je dal Igor, ko sem se pridružil 3K druščini. Takrat se mi sanjalo ni, kaj dejansko to pomeni, kasneje pa sem večkrat mislil, da sem razvozlal njegov pomen, pa sem se motil, ali vsaj nisem povsem dojel. To velja tudi za tokratni Virtualni ljubljanski maraton, morda pa še vedno. Tole poročilo bom zato predstavil manj iz tehničnega izvedbenega vidika, kot pa predstavitev celostnega pristopa čez celo leto. Izkušenim bo to verjetno že vse znano, začetnikom, kot sem jaz, pa bo morda pomagalo.
Podlaga in treningi
Preteči celoten maraton je bila moja želja že leta, pa se je nikoli nisem lotil uresničiti. Ko sem se lani pridružil 3K-ju, pa sem imel ravno to v mislih. Realizacije sem se lotil postopoma in zadržano. Pred tem sem namreč šest let pridno nabiral kile in izgubljal kondicijo, ki sem jo s seboj privlekel iz mlajših let. Tako sem se lani osredotočil na polmaraton z željo, da izboljšam svoj najboljši rezultat izpred slabih desetih let. To mi je tudi uspelo – ne le rezultatsko, tudi sama izvedba je bila na višjem nivoju. A maraton je nekaj povsem drugega, je pač tek na dolge proge.
Nasvet sem sprva razumel, da bom le z dolgotrajnim treningom čez celo dolgo leto uspel svoje telo pripraviti na maratonsko preizkušnjo. Tako sem že novembra lani, v času počitka, tekel hitreje in ne po planu. Preseganje treningov me je dodatno motiviralo, tudi decembra, ko so se treningi pojačali, a še niso bili težki. Takrat sem se tudi pridružil hitrejšim tekačem, ki sem jim doslej sledil le med razgibavanjem. Januarja letos so se pojavili naši dobri stari prijatelji – klanci, s katerimi sem imel vedno dober odnos, letos pa se je ta spremenil v love/hate razmerje. Začela se je poznati utrujenost, ker nisem počival in delal na podlagi, kot bi moral. Temu sem dodal še slabo hidracijo in pomanjkanje spanja, tako da sem dejansko nazadoval. Treningov se nisem več toliko veselil, cilj pa se mi je zdel počasi nemogoč.
Sestavil sem se šele, ko sem dojel, da pač vsega ne bom zmogel, hitrejše sem pustil naprej in sem se potegnil malo nazaj, pač glede na to, kaj mi je telo sporočalo. Naspan in hidriran sem se počasi vrnil in marca spet bil v boljši kondiciji. Takrat nas je obiskala korona in ukrepi, ki na kvaliteto treninga najprej niso vplivali, a sčasoma mi je daljše obdobje teka brez družbe začel jemati voljo. Za nameček sem maja prvič v življenju spoznal, kaj je to seneni nahod. Že pri tempu v coni 1 sem imel tekmovalni pulz, brez čaja nisem mogel živet, zjutraj in zvečer pa sem kašljal kot strasten kadilec. Preparati, ki mi jih je dala zdravnica, so sčasoma pomagali, a do sredine junija sem le mukoma spravil skupaj 5 km v enem kosu. Tako sem 3K 10-ko, katere sem se konec lanske sezone zelo nadejal, komaj pretekel z mizerno slabim časom.
Poleti sem se začel pobirat, saj se je zdravje izboljšalo, osebno pa menim, da mi je najbolj pomagalo redno zahajanje v hribe in jutranji izleti na plezalno pot na Grmado. Sobotne treninge sem začel izpuščati in jih nadomestil z manjšimi ali večjimi turami. No, tudi tu se je zalomilo: kmalu sem si zvil gleženj. Oteklina je bila velika, dolgo časa sem jo hladil in nosil povoje, verjetno pa ni najbolj pohvalno, da sem izpustil vsega en sam trening zaradi tega, a marsikdo bo to razumel. Izogibal sem se klancev in korenin, nosil gojzarje na Šmarno goro in uspelo mi je, da nisem naredil še več škode. Kasneje sem si poškodoval še hrbet in ramo, tako da sem se končno odločil za fizioterapijo. Kmalu sem staknil še neko poškodbo nad peto leve noge, a vse je šlo stran s terapijami (hvala, Sabina) in kilo voltarena. Zaradi vsega tega in ob poslabšanju epidemiološkega stanja, ki je odnesel mnoge tekme, sem s seznama črtal maratonski cilj, a vseeno vztrajam pri treningih zanj. S tem sem se dodatno razbremenil in nadaljeval sezono brez pričakovanj.
Tako sem počel vse tisto, kar sem imel občutek, da zamujam (ne samo pri športu, a to bom zadržal zase), le na prirejeno milejši ravni, s tem pa se je vrnila motivacija tudi za tek. Menim, da so mi izleti v hribe nekako pomagali pri moči in dolgotrajni vzdržljivosti, četudi le psihološko. Ob tem tudi nisem več forsiral tekov in če se nisem počutil vrhunsko, nisem tekel po navodilih, pač pa sem intenzivnost malenkost zmanjšal (ne pa tudi razdalje oziroma časa, kar koli je že bilo planirano).
Počutil sem se bolje in spet začel razmišljati o maratonu, saj sem znova začel močno delati na treningih, a brez pretiravanja, gnal se zagotovo nisem, spet sem užival. Upe je dvignil predvsem tek okoli Ljubljane, enkrat v močnem nalivu, ki ni popustil čez vse 3 ure, ki sem jih za ta tek potreboval. Kljub temu, da sem s tem treningom opravil, sem čutil bolečine v nogah in sklepih, ki so jasen signal, da material ni več tako trpežen in sem tudi dvomil, ali bom sploh zdržal še dodatnih 9 km za maraton, kaj šele ob konstantno višjem tempu. Slednje je bistveno vplivalo na moje razmišljanje med maratonom, kar bom predstavil v nadaljevanju.
Maraton
Teden pred maratonom sem odtekel 3K polmaraton, na katerem sem izboljšal lanski rezultat in prav nič nisem čutil težav. Igorjeva navodila so prav tako bila spodbudna, čeprav me je najprej zaskrbelo, saj je bil predlagan tempo precej pred mojim previdnim planom teči na 5:00. Nov povprečni tempo je bil določen na 4:51.
Ljubljanski maraton so že pred tem prestavili v naslednje leto, kmalu pa so tudi odpovedali Tek po Ljubljani in ga nadomestili z Virtualnim ljubljanskim maratonom. Prijavil sem se, dobil številko in navodila, da pač do 1. novembra odtečem po lastni trasi, ki po dolžini ustreza maratonski razdalji, organizatorju pa pošljem rezultate.
Tako sem se odločil, da bom tekel na način, ki ga najbolje poznam: po trasah, ki jih tečem za trening. Štart sem imel pri ljubljanskem živalskem vrtu na kolesarki stezi. Odločil sem se za standarden sedem-kilometrski krog v smeri proti jugu do Ceste na brdo, nato do Tehnološkega parka in potem po PST do Koseškega bajerja ter po kolesarski stezi nazaj. Iskal sem namreč najdaljšo krožno pot, ki jo dobro poznam. Tudi smeri nisem zamenjal, ne glede na to, v katero smer je lažje. Na dan teka (25. 10. 2020 – dan, ko je bil predviden Ljubljanski maraton) so bile razmere idealne, vse do štarta je šlo načrtu, nobenih težav ni bilo, razen morda slabega spanca, a se zjutraj to ni poznalo. Pojedel sem običajen zajtrk, se oblekel in obul kot za običajen trening ter se zgodaj odpravil na štart. Pripravil sem lastno polnilno postajo: avto sem parkiral čisto ob kolesarski stezi, na vetrobransko steklo pa postavil plastenke z 1 dcl vode, v katere sem stisnil gele – to je bila edina novost na teku (hvala za nasvet, Mič). Odločil sem se, da bom spil eno takšno plastenko po vsakem krogu, razen drugem, ko bom spil samo nekaj vode. Okoli 200 m naprej do štarta sem imel na grmu obešeno široko odprto vrečko, kamor sem metal prazne plastenke, in tako nisem izgubljal časa s tem.
Štartal sem ob 8.00 z Mičem, počutil sem se super, lahkotno, sicer za začetku prve 2 km hitro, ker je tam teren rahlo nagnjen navzdol, me pa je prevzela evforija, dokler se nisem začel načrtno umirjati. Ta sistem – začeti hitro in počasi spuščati tempo – mi je ostal čez cel maraton. V tem delu sem imel na začetku povprečje pod FTP, okoli 4:30, kljub temu pa je povprečen tempo na koncu prvega kroga padel na 4:53, deloma že na PST do bajerja, še bolj pa okoli bajerja in do večne poti, kjer je bil največji klanec. V drugem krogu sem povprečje že dvignil nad ciljno raven (4:49), kar je očitno bila napaka in tudi ni bilo v skladu z Igorjevimi navodili. V tretjem krogu se mi je pridružil še Aleš, tempo pa sem brez posebnega truda ali sploh namena dvignil še za nadaljnjo sekundo (4:48), kot tudi v četrtem krogu, ko sta se mi pridružila Anja in Rok, ki sta zamenjala Aleša in Miča. Tako sem bil že krepko pod ciljnim tempom (4:47). Sistem, da konstantno pospešujem tudi na dolgi rok, mi sicer zelo leži, je bil tudi pravi, a zastavljen nekaj sekund premočno. Splošnega navodila, da na začetku tečem sproščeno in lahkotno, nisem dobro izpeljal, saj sem imel izkušnje le iz polmaratona in teka okoli Ljubljane, ki sta še vedno precej drugačna od maratona. To se je poznalo že v petem, predzadnjem krogu. Že ob začetku sem opazil, da sem težje spil pripravljen napitek, začetna dva kilometra nista bila več tako krepko pod ciljnim tempom, noge so postale prekleto težke in sem že močno garal. Vedel sem, da bo v drugem delu tempo še padel, a vseeno sem bil blizu ciljnega (4:54). Zadnji krog pa enostavno ni šel več. Že za čas pitja sem bil mnogo počasnejši, tako da sem imel prva dva kilometra slab povprečen tempo (5:10), tega pa sem nato dvignil na povprečje 5:00, ki je bil moj cilji tempo kakšen mesec pred preizkušnjo. S tem sem bil zadovoljen, da le prigaram do cilja. Tu sem se začel na glas bodriti, izredne zasluge pa gredo Anji in Roku, ki sta me zelo spodbujala, ko sta opazila mojo krizo. To mi je res veliko pomenilo in sem za to zelo hvaležen.
Sicer sem v prvih treh krogih čutil, da ne pritiskam, da ne delam, da zagotovo ne garam, menil sem, da tečem sproščeno, a je bilo vseeno preveč, kar se je izkazalo šele na koncu. Osebno mi je bilo pri maratonu zadrževanje težje izvesti po občutku, kot pri krajših tekih, kot je polmaraton. Nujno je spremljati tempo na uri in ga ne preseči. Jaz sem tekel ne le pod prvotnim planom (malo pod 5:00), ampak pod Igorjevim limitom (4:51), ker sem enostavno imel občutek, da sploh ne delam in le uživam v teku, ki je bil za nameček hiter in me je dodatno motiviral. Četrti krog je to mišljenje še potrjeval. Zloglasnemu zidu sem se očitno izognil, a zašel v blatno brozgo. Kar se kriz tiče, je bilo to še sprejemljivo. Padec v hitrosti ni bil usoden. Končni povprečni tempo (dobrih 4:52) je bil le za sekundo slabši od planiranega (4:51), precej nad mojimi prvotnimi pričakovanji. Glavni razlog za slab zadnji krog je zagotovo v mojem prepričanju, da po 33 km (najdaljša dosedanja preizkušnja) ne bom več zmogel niti blizu planiranega tempa, ne glede na tempo, ki ga prej držim (tudi, če bo ta nizek). Tek okoli Ljubljane je namreč pokazal, da zadnjih 45 minut le s težavo držim celo nekaj sekund počasnejši tempo, s tem da že prej tečem precej, precej počasneje. Namesto, da bi tekel svoj prvi maraton, sem v glavi tekel zadnjega: nisem hotel zamuditi priložnosti za dober rezultat in se nisem držal plana, pač pa sem se preveč zanašal na občutek, katerega na pomanjkljive izkušenj nisem mogel niti pričakovati, da ga bom ocenil pravilno.
Prvi maraton sem torej rezultatsko gledano odtekel odlično za moje plane in sposobnosti (3:25:44), dobil pa sem neprecenljiv vpogled v lastne sposobnosti in izkušnje, ki mi bodo v bodoče pomagale bolj optimalno razporediti moči. Težave z mišicami in sklepi sploh niso bile takšne, kot sem se jih bal. Mislim pa, da je bil ta virtualni maraton idealen za tovrstno preizkušnjo. Ključno je bilo spremstvo izkušenih kolegov, ki so me v prvih krogih mirili, kar je bilo izjemno pomembno, saj bi sicer še bolj pretiraval (hvala Mič in Aleš). V zadnjih dveh krogih, ko sem se boril s krizo, pa so me bodrili, da to zmorem (hvala, Anja in Rok). Takšno spremstvo je nekaj, česar na pravih maratonih ni. Klanec v vsakem krogu je bil nadloga, a ne velika, zagotovo pa je ta minus odtehtala prednost stalnega spremstva tekaških kolegov, ki sem jim izjemno hvaležen za angažiranje tako med maratonom, kot pred njim – nasvetov in pomoči z njihove strani pa sem še vedno deležen tudi kasneje. Prepričan sem, da brez te pomoči moj rezultat ne bi bil niti približno takšen, kot je bil, zagotovo pa ne bi ostal tako lep spomin na prvi maraton.
Zaključna misel
Skratka, na svojem prvem maratonu sem se naučil to, kar sem izvedel že pred skoraj dvema letoma in mislil, da razumem: tek na dolge proge je res tek na dolge proge. Na poti sem se moral bolje spoznati in preizkusiti, bistveno pa je najti pravo razmerje med užitkom in garanjem. Samo eno ali le drugo ne bo pripeljalo do želenega cilja. Ključno orientacijo na samem maratonu dajejo izkušnje trenerja, ki ve, kaj govori, zato bi ga moral bolj poslušati. In naslednjič ga bom. No, upam, da bom. Vse to potrjuje, da je za tovrstne preizkušnje ključnega pomena pomoč drugih in zanašanje le na svoje občutke ob pomanjkanju izkušenj pač ni najboljša opcija.