Prejšnji vikend je skupina 3K kolesarjev osvojila nekaj zanimivih italijanskih gorskih prelazov v Karnijskih alpah, med drugimi tudi znameniti Zoncolan, ki so ga dirkači na Giru prevozili že drugo leto zapored. Vsem udeleženim so bile poti privlačen izziv, Špela in Tomaž pa sta o izletu napisala tudi vsak svoje poročilo.
Zoncolan
Bomo zmogli? To vprašanje smo si zastavljali udeleženci kolesarskega izleta na Monte Zoncolan. Že cel teden pred odhodom so krožili naokoli vzdolžni profili načrtovanega vzpona. Vse skupaj ni izgledalo nič kaj vzpodbudno. 10 km nepretganega vzpona s povprečnim naklonom 12% in maksimalnim kar 22%. Na 10 km je potrebno premagati 1200 višinskih metrov.
Kljub temu se nas je kar nekaj 3Kjevcev odločilo za pot v pekel. Tisti najbolj zagreti so se odločili, da za ogrevanjem pred Zoncolanom osvojijo še nič kaj bolj prijazen vzpon na Monte Crostis. Rok, Primož, Miha, Obi in jaz pa smo se modro odločili, da bo najverjetneje že sam vzpon na tako mogočni hrib za ta dan dovolj. Vsi skupaj smo se iz Tolmezza odpravili proti Ovaru, kjer smo se »ta manj zagreti« odcepili od skupine in odšli direktno proti Zoncolanu. Po krajšem (2,5 km) »blagem« vzponu smo si ob vaškem vodnjaku napolnili bidone in se počasi odpravili proti vrhu, v upanju, da se ponovno snidemo na njem. Primož je preučil vzdolžne nagibe in nam zaupal informacijo, da se po približno 2,5 km cesta rahlo zravna, potem se pa začne najhujše. Vsi skupaj smo se vsak v svojem tempu zapodili proti cilju. Med vzponom so nam družbo delali junaki Gira di Italia, ki so nas pozdravljali s tabel ob cesti in nam posredovali informacije o tem, koliko km je že za nami. Cesta se je že na samem začetku postavila povsem navkreber in željno sem pričakovala tablo z napisom 2,5 km, kjer naj bi se vse skupaj malo zravnalo. Za menoj je bila tudi ta tabla, zravnane ceste pa nikjer. Vse skupaj je postajalo samo še bolj strmo. Strmina ni popustila vse do tunelčkov malo pod vrhom, kjer se je dalo odpočiti in nabrati še zadnje moči za preboj na vrh.
Na vrhu je že čakal Rok, ki mi je takoj po prečkanju ciljne črte segel v roko in čestital za premagan pekel. Nestrpno sva čakala še na ostale v upanju, da ni kdo izmed njih obupal in se pustil premagati. Ni bilo potrebno dolgo čakati, da smo se na vrhu znašli prav vsi in prišli do zaključka, da so dosedaj osvojeni vzponi (Mangart, Vršič,..) za Zoncolan pravi cicibani.
Spustili smo se na drugo stran hriba proti kraju Sutrio. Spust je sprva potekal po ozki in zelo strmi poti, ki se je od smučišča naprej prelevila v pravo avtocesto in izgubila precej naklona, tako da se vsaj na spustu ni bilo potrebno matrati.
Za nagrado za osvojeni vrh smo se v Sutriu ustavili še na CocaColi in se podali nazaj proti Tolmezzu.
Z obilico trme smo vsi skupaj v sončnem sobotnem dnevu osvoijili vrh Zoncolana in si tako pričarali nepozabno doživetje. Vpisali smo se med kolesarje, ki so premagali pekel na vrh Zoncolana.
Špela Lakota Jeriček
Kolesarski izlet v Karnijske alpe
Torek
Odločitev je padla na hitro, tako rekoč sem klonil pod dobronamernim pritiskom Tovariša, ki mi je v isti sapi ponudil še opravičilo za mojo boljšo polovico.
Vse skupaj se mi je zdelo bolj podobno kakšni lastni obsodbi ne pa prijava na prijeten sobotni kolesarski izlet.
Z biciklom trikrat letos na Črni vrh in enkrat na Šentjošt, kar se klancev tiče, je najbrž odlična podlaga za kolesarjenje na zloglasne klance Monte Crostisa in Zoncolana, ki jih človek gleda preko TV na Giru.
Kar sem rekel sem rekel.
Dajmo še malo informacij nabrat okoli teh klancev, da vidim kje bom izdihnil na mojem novem biciklu.
Sreda
Panika! Tole ne bo šlo fant, si rečem.
»Igor, to so zajebani klanci, ne vem če je to zame.«
»Saj smo zajebani tudi mi, a ne Tomaž?«
»Ja smo, ampak…«
Bo že nekako.
Sobota , Tolmezzo.
Družba zbrana, vsi naspidirani, mojstri se odločajo o točni določitvi trase. Dve varianti. Eni »samo« direkt na Zoncolan drugi pa okoli rit v varžet najprej nekam na 1800 m pa dol pa potem na Monte Crostis na 2000m pa dol in na Zoncolan na 1800 m pa spust in še enkrat gor pa še malo dol ne vem kam že…
»In kaj priporočaš meni Igor?«
»Zoncolan bo kar dovolj«
Še par fotk , poljub dragi in pozdrav hčeri in že šibamo.
Na cesti zgleda vse skupaj kot trening profi ekipe.
Pet km vožnje in prve atmosfere se že oglašajo, menjave gum, čas teče, malo smo v zamudi. Bobi na hitro spremeni načrt, ki se glasi: Crostis, Zoncolan pa potem dalje če bo čas.
Zajahamo bicikle, kraj Ovaro, desno odcep za Zoncolan, naprej za Crostis. Moje noge bi na desno, glava pa bi rada uživala v čudovitih razgledih s Costisa. Glava zmaga. Še pozdrav kolegom, ki zavijejo desno, večina nas piči naravnost… v neznano.
Zagledam Crostis. Tja gor? O jeb.. ti.
Klanec. V hipu zaostanem. Zobnikov zadaj kmalu zmanjka pa čeprav je tripla spredaj.
Samo počasi, 14 km klanca na 2000m ne bo hec.
Nekje na polovici klanca dohitim Samota in Arturja in skupaj strokovno ugotovimo da Italijani malo pretiravajo s podatki o nagibu ceste. Ja seveda, zadnje 2 km se cesta postavi pokonci in postane me pošteno strah, da se slučajno ne prekucnem v kakšno grapo.
Bicikel se skoraj ustavi zato poženem, pa kar bo pa bo.
Pogled na okoliške hribe je na eni od serpentin je res veličasten in kar ponese me proti vrhu.
Zmagal sem. Prvič na 2000 z biciklom. Uf sem dober. Zbrana družba boljših se medtem že pripravlja za spust po cesti kjer letos profiji niso hoteli voziti. Najprej 7 km mestoma precej slabega makadama zato sem bolj kot na razgled skoncentriran na kamenje na cesti.
Spust po asfaltnem delu poti je precej zanimiv. Na ovinkih smučarske ograje, da se slučajno ne bi kdo prekucnil in končal kakih 300 m nižje po bregu. Eni so kar korajžni, sam pa se zalepim na zavore… spust mine brez težav. Zbrana družba me v dolini kot zadnjega že nestrpno čaka in gas po lepi široki cesti točno pod Zoncolan, na osrednji dogodek dneva.
V vasi se pred vzponom še napokam z vsemi geli, ki so ostali po žepih. Nisem prepričan vase, ko zagledam klanec pa se samo še vprašam: kako? Ta boljši spet dalje, Samo, Artur in jaz pa počasi, dokler bo šlo bo šlo…
Počasi meljemo dohitimo Bobija, ki se priključi in nakaže taktiko vijuganja po cesti. Hitrost pade pod tisto normalno, ki se jo mojemu poceni števcu sploh še ljubi registrirat, sprednje kolo zgublja stik s cesto, sonce nažiga kot za stavo, mi pa dalje po serpentinah katera je vsaka posebej preko obcestnih tabel posvečena legendam kolesarstva…
Klanec je ubijalski, odseki preko 20 % postanejo pravi izziv in samo serpentine mi dopuščajo da si za sekundo dve odpočijem hrbet in srknem pijačo. Kljub vsemu začutim, da bo taktika vijuganja med sploščenimi kravjaki na cesti in pedaliranje s kadenco trnovskih branjevk zmagovita formula za ta klanec. Vročina popušča in tam nekje na 1600 m popuščajo tudi noge, hvala bogu pa tudi klanec, ne moreš verjeti celo na dol gre malo par metrov. Zavoham vrh, vem da sem zdržal. Zadnji km odpeljem za »zdolgočasene« ta hitre tri, ki ležerno posedajo na travniku in so medtem že uspešno posušili preznojene majice.
Še ciljni šprint , čestitke vsem….zmagali smo!
Ta klanec je definitivno nekaj posebnega in če se ga lotiš z velikim spoštovanjem te tudi brez kondicije spusti na vrh.
Po spustu pametni zavijemo proti izhodišču v Tolmezzo, odštekani pa še v en klanec, ne vem kam in kako, preveč zame.
Sobotni dan popoln, uživali smo in prepričan sem, da se ob letu zopet dobimo na tem dvoboju.
Tomaž