Ime in priimek: Igor Kogoj, rojen: 9. 2. 1959

Prijavljen sem na:
Nisem ravno prijavljen, pa vseeno bom močno vpet in prisoten. V soglasju z Marto, Matejem, Matjažem, Kajo, Bojanom in Petrom jih bom namreč spremljal v pripravi na njihov prvi IM. Svoje več kot dvajset letne bogate izkušnje želim skozi akcijo MOJ PRVI IRONMAN deliti s šesterico in tudi širše.

Pričakovanja:
Biti prisoten kot nek pozitiven, koristen, dobrodošel, nevsiljiv lik. Želim biti svetovalec, prijatelj, vzornik, pomočnik, zaupnik, partner, trener, usmerjevalec, komentator, dober zgled, poslušalec, sogovornik. Kakor komu, kakor kdaj. Želim ujeti ritem in potrebe, nagraditi uspehe, opaziti stisko, se veseliti, prepoznati napake, znati se umakniti, odločati, prepustiti, dihati in čutiti. Želim biti – Trener!

Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu?
Leta 1984 me je k teku pritegnila želja po ukvarjanju s športom, kjer nisi odvisen od drugih, vremenskih pogojev, tehnike in je neto za trening porabljen čas kar največji približek bruto porabljenemu času. Že kmalu na začetku sem odkril, da mi je tek pisan tudi na moj osebnostni profil. In seveda, da sem uspešen.

Leto kasneje sem se brez pravega treninga udeležil triatlona na Bledu (2,2/64/16). Plaval sem prej štirinajst dni na morju, kamor sem se odpeljal s svojim sploh prvim kolesom. Vse do leta 1988 sem se udeleževal po nekaj triatlonov letno z zgolj tekaškim treningom.
Močneje so me v triatlon potegnile pozitivne izkušnje ter spoznanje, da:

•    je triatlon izjemno dinamičen,
•    pri tem športu ni veliko poškodb,
•    je neka nova niša med športi s svetlo prihodnostjo,
•    sem izjemno uspešen,
•    mi je pisan na moj značaj,
•    daje možnost premagovanja ekstremnih razdalj,
•    mi je ugajalo samopotrjevanje …

V tistih časih se v krajših razdaljah praviloma ni tekmovalo. Mene so še posebej zanimale daljše variante in sem si brez kakršnega koli pomisleka, še v letih, ko nisem načrtno treniral, privoščil recimo nastop na razdalji 2,2 plavanja, 106 km kolesarjenja in 23 km teka. Kmalu sem ugotovil, da sem kljub pomanjkanju treninga uspešnejši na daljših razdaljah. Tako je bila odločitev za nastop v Nici maja leta 1989 (4/120/30) samoumevna. Po tej pozitivni izkušnji sledi noro obdobje: sedem vikendov zapored sem tekmoval, vmes seveda hodil v službo, pa plaval kljub odrgninam po padcu s kolesom, treniral brez dneva pavze po tekmah … Sedemtedensko obdobje se  je končalo s polovičko v Rothu in vozovnico za Havaje v žepu. To seveda ni bil konec, temveč začetek triatlonskega popotovanja, ki še kar traja in traja.

Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu?
Pravzaprav se za nastop na prvem IM nisem vnaprej premišljeno odločil. Se je kar zgodil. Nastopil sem na polovički v Rothu, brez želje ali celo načrta. Tekma je štela tudi kot kvalifikacija za Havaje in dan po tekmi sem imel v rokah slot. Nadaljevanje in še več na: http://3ksport.si/porocila/clanki/266-3k-ironmani-igor-kogoj.html.

Koliko ur tedensko povprečno nameniš (nameravaš nameniti) za trening pri pripravi na Ironmana?
Tega ne merim. Ure/teden? Nabralo se je »kilour«.
Že med tekmovalno kariero sem svoje znanje in izkušnje z veseljem delil. 3K stopa v deveto leto organiziranih treningov. Prvič smo se zbrali novembra 2004 na plavanju. Posebej na področju IRONMANA naj omenim: pred ustanovitvijo 3K sem treniral 12 IRONMANOV, od ustanovitve kluba je 38 članov 3K končalo vsaj en IRONMAN triatlon. Ciljno črto v Koni je prečkalo dvanajst triatloncev, s katerimi sem sodeloval.

Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu pri tvojih Ironman ciljih?
Živim v simbiozi s klubom. 3K sem ustvaril. 3K me oblikuje. Člani sproti spodbujate 3K k rasti. Natančno 787 vas beleži neizprosna statistika. Vsi, ki ste kdajkoli prestopili prag 3K, ste dodali najmanj celico v tkivo 3K organizma, v zakladnico izkušenj. Brez vas 3K kot je in jaz kot sem ne bi obstajala.

Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:
(označi strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 nestrinjanje)

odločnosti in vztrajnosti1
poguma
denarja0
časa0
fizične moči in vzdržljivosti
razumevanja in podpore med bližnjimi
sposobnost usklajevanja svojih obveznosti1
veselja do triatlona1

In še nekaj več. Nekaj, kar izgubi svoj čar ob poskusu opisa z besedami in analize z razumom. Nekaj živo in neulovljivo. Nekaj, kar naj ostane moje, kar čutim samo jaz, samo zase …

Pogosto pa so Ironmani tudi malo:
(označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 pa nestrinjanje)

egoistični
zakompleksani0
mazohistični0
častihlepni1
(pre)agresivni
čudaški0

Edina enka zgoraj zelo približno označuje nekaj kar kot podton lahko opazim in kot skupno značilnost izluščim iz množice IM. Zame osebno (zelo diskretno) bi lahko rekel, da sem se kot IM včasih zaznaval kot »nekaj in nekdo«.

Najlepše pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Meni je prvič steklo kot namazano, brez odločitve. Nato sem se vsako leto odločal za še enkrat. Najlepše je bilo, ko sem se za to odločil še isti trenutek, ko sem v Koni prečkal točko 0. Ko sta bila začetek in konec kroga povezana, neločljivo sklenjena in hkrati popolnoma ločena.

Najtežje pri odločitvi in treningu za Ironman je:

Če se zanj odloči glava. Taka je bila odločitev za zadnjega. Manjkal je kanček romantike, spontanosti, samoumevnosti, nuje.

Kaj poleg triatlona še rad/a počneš?
(vezano na šport in tudi druga področja)
Iz povedanega bi kdo komentiral: »Ta rubrika bi morala ostati prazna, saj drugega ne počne!«. Ne strinjam se. Triatlon je samo nit, ki povezuje moje svetove, v katerih živim. Resnično življenje poteka predvsem nekje drugje, v drugi dimenziji, ki ni vezana na zunanjo realno podlago. Triatlon je kot medij, ki ni bistven za obstoj življenja. Je le oblika za izražanje živosti.

Dogodki iz triatlona, ki so ti ostali najbolj v spominu:
(pozitivno, negativno, smešno)
Nekaj jih je v fazi poskusa popisa, v približku: rubrika Trenerjev zoom. Te in veliko množico drugih nosim s sabo in so me izbrusili v to, kar sem. In še delujejo, me brusijo in oblikujejo …

Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš?
Z vsemi športi (ni jih bilo malo) sem se ukvarjal na ful, strastno, predano, kot počnem vse, česar se lotim. So prihajali in odhajali.

Zakonski stan:
Ločen, v zvezi

Število otrok:
2 (Lena 10 in Nal 8 let)

Izobrazba:
formalno univerzitetna
In seveda ustrezna usposobljenost za delo v triatlonu z več kot dvajsetimi leti najbolj neposrednih izkušenj oblikovanja v soku lastnega potu, občutenju napak in posledic na lastni koži. V zadnjem času z neprecenljivimi izkušnjami ob odzivih, dosežkih in redkeje tudi padcih članov 3K.

Poklic:
uradnik in Trener. Prvo predvsem za kruh, drugo predvsem za dušo.

Zaposlitev:
V dopoldanskem času državna uprava (Direktorat za šport), ves preostali čas (popoldne, zvečer, sobote, nedelje, prazniki,….) pa delam za 3K. Najbolj sem živ, ko uidem topli pisarni in mehkemu naslanjaču in zmrzujem kjerkoli na treningu. To pogreje, globoko v kosti in dušo …

Na kaj si najbolj ponosen?
Na to, da znam biti ponosen. To je večini morda samo po sebi umevno. Pri meni, predvsem v času največjega športnega razcveta, ni bilo tako. Nikoli nisem bil z doseženim zadovoljen, vedno sem si želel še više, hitreje … Tak način je bil do neke mere dober kot motivacija, način za še večje naprezanje v želji po dosegi še višjih ciljev. Leta, »kilometraža« sta naredila svoje in danes se znam veliko bolj veseliti, sprostiti, biti zadovoljen in obenem biti še vedno dovolj motiviran.

Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal?
Nisem brezbrižen do tega vprašanja, vendar nimam konkretnega načrta. Naj me življenje oblikuje in izboljšuje.

Če bi bil žival, katera bi bil?
Svoboden kot ptica, ki z razprtimi krili brez napora jadra z vzgornikom v višave, skozi turbulence, navpično pada, leti proti soncu … Albatros, galeb.

Misel (lahko tudi več), ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:
Se pogosto menjajo, pridobivajo in izgubljajo na pomenu. Ne pripisujem jim nekega globljega usodnega pomena. Pa kljub vsemu: Veselimo se življenja, bodimo hvaležni zanj in ostanimo skromni.