Ime in priimek: Marta Ivanušič, rojena: 16. 7. 1981
Prijavljena sem na:
Challenge Copenhagen 2013
Pričakovanja:
Prečkati ciljno črto z nasmehom obrazu … in brez krčev.
Kako se spomnijaš svojih začetkov v triatlonu?
Približno pet let nazaj sem se udeležila svojega prvega šprint triatlona v Novigradu na Hrvaškem.
Kako sem tam pristala, pa je zanimiva zgodba, zaradi katere me triatlon ni videl kar nekaj let 
. Moj sodelavec in prijatelj, izkušeni triatlonec in ironman Damjan, me je prepričal, da grem z njim na to tekmo. No, Marta ne bi bila Marta, če ne bi sprejela vsakega izziva in se odločila za udeležbo. V tistem času sem imela veliko tekaških kilometrov, nič plavalnih metrov, kaj šele kolesarskih kilometrov. Damjan mi posodi svoje cestno kolo, velikosti XL ;). En dan pred tekmo si kupim kolesarske čevlje, seveda gorske, le kako bi vedla, da so za cestno kolo potrebni cestni čevlji. Doma najdem eno staro čelado, lepe modne kopalke, plavalna očala si izposodim (čeprav jih za moj slog plavanja ne bi niti potrebovala).
Ura pred štartom. Z Damjanom sprobava »moje« kolo, pokaže mi, kako se menja, kako se zapenja čevlje, greva lepo v menjalni prostor, vse pripraviva in greva proti obali. Pogledujem proti morju, nikjer nobenih boj, ki naj bi označevale progo, le v daaaaljavi na valovih poplesuje ena ladjica. Na misel mi pride: mogoče bo pa potrebno plavati do tja in nazaj. Pa si takoj rečem, ni šans, to je predaleč. Kmalu po ozvočenju oznanijo, da je potrebno plavati okoli tiste ladje in nazaj ☺. No, super, upam, da pridem do večera iz vode. Štart, vsi začnejo mahati, po treh zamahih »kravla« preidem v prsno plavanje, ki se je izmenjevalo z mojo »žabico«. Ko nekako priplavam do obale, so vsi že na kolesu, v menjalnem prostoru sem sama, lepo se preoblečem (takrat še nisem znala, da je preoblačenje prepovedano, ampak mislim, da so gledalci uživali v prizoru), zagrabim kolo in gasa…..v napačno smer. Po ozvočenju me preusmerijo v drugo smer, zajaham konjička, tam do petega kilometra mi uspe zapeti čevlje na pedala, takrat se je že večino triatloncev vračalo s kolesa, in poganjam pedala na ogrooomnem kolesu. Po dvajsetkilometrskem mučenju pridem v menjalni prostor in začnem teči, končno moja disciplina, ampak kaj, ko sem sama na progi, nikjer nobenega. Izmučena in demotivirana, na moji prvi triatlon tekmi, lahko bi rekli solo tekma, osamljen jezdec Marta, pridem v cilj.
Nič nasmejana, jezna na sebe, ker sem se pustila prepričati v norijo. Pa da ne pozabim omeniti slabine in glavobola ves čas tekme ☺. Tako to gre, če prideš na štart direkt iz diskota; Bob Sinclair ni ravno vsak dan v Sloveniji. Tako se je moja kratka triatlonska kariera za nekaj časa zaključila.
Nato sem ga več let v službi poslušala, kako je pripovedoval svoje ironman zgodbe. Bilo ga je lepo poslušati, vendar mi niti enkrat ni niti za sekundo prišlo na pamet, da bi jaz enkrat v prihodnosti … mogoče … ironman … Niti enkrat. Še naprej sem trenirala ju jitsu in vse več tekla.
Nato je prišla jesen 2011. Odločim se, da preneham trenirati ju jitsu, osemnajst let je dolga doba, veselja do tega športa ni več, veselje se poraja na kolesu, teku…. Ura se premakne, med tednom sama tema, kaj sedaj, na kolo ne morem, tek vsak dan pa bi bilo preveč za moje koleno. Porodi se mi ideja, da bi se mogoče čez zimo naučila plavati. Pogledam na internet, malo pobrskam po različnih klubih, najdem stran 3K Šport-a, termini plavanja kot nalašč za mene, zato se prijavim in začnem plavati. Bilo je … zanimivo. In je še vedno, saj sem kar ostala v klubu, še kar vztrajam in sedaj lahko rečem, včasih celo uživam v plavanju ☺. To poletje sem naredila tri triatlone. Šprint, super šprint in ironman 70,3.
Moja najslabša disciplina je bila in je še vedno plavanje, strah pred 1,9 km plavanja je bil ogromen. Pa še nekaj so me strašili o mlatenju in pretepanju v vodi. Zato smo se štirje 3K-jevci odpravili na šprint triatlon v Varaždin, kje sem hitro po štartu v vodi ugotovila, kaj so mislili glede pretepanja v vodi.
Kljub temu, da sem iz vode prišla med zadnjimi, sem na koncu zmagala in celo postavila rekord proge pri ženskah. Na kolesu je letelo,
na teku je šlo odlično.
Samo še glede plavanje je potrebno nekaj narediti. Dva tedna pozneje sem se udeležila še super šprint triatlona v Primostku, v moji Beli krajini. Optimistična, ker sedaj znam plavati, se podam na štart, vendar pridem spet iz vode med zadnjimi, (200 m plavanja je še vedno 200 m plavanja preveč ), vendar tako jezna nase, da se je na kolesu kadilo za menoj, in sem kmalu polovila vse triatlonke razen dveh. Ko sem se ravno dobro ogrela, je bilo treba že dol s kolesa in na tek. Na koncu absolutno 3.mesto. Najprej vesela, nato pa jezna, ker mi spet ni uspelo prenesti plavanja iz bazena na tekmo, saj vem, da sem sposobna veliko več, kot pokažem na tekmi.
Nato je prišel ironman 70.3 v Zell am See-ju. Bilo je naravnost čudovito. Kljub slabemu vremenu mi je uspelo solidno plavanje, odlično kolesarjenje in dokaj dober tek.
Posledice kolesarskega dela, 90 km s povprečjem 36 km/h, čutim še danes. Od te tekme dalje, me na belokranjskih rundah fantje nič več ne »šparajo«, da ne omenim, da moram po novem tudi na »firungo« ☺.
Podrobnosti v poročilu s Kapruna. Občutek prihoda v cilj je bil čudovit, nepozaben.
Še isti dan sem rekla, da če bi imela možnost naslednji teden še na eno takšno tekmo, bi takoj šla. Še ni minil en teden, ko se je začelo: pojavljati so se začele ideje, sanje o ironmanu.
Tokrat tli v meni želja po nečem več, po celem ironmanu. Mislim, da to zmorem, in ob tako dobri trenerski zasedbi, kot je v 3K Športu, mi bo to uspelo.
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu?
Preprosto želja po več. Po tekmi v Zell am See-ju sem spoznala, da hočem več. Rada bi spoznala meje svoje zmogljivosti. Zmorem? To je bilo najpogostejše vprašanje, ki se je porajalo v moji glavi. Odgovor: zmorem. Kadar sem bila v dilemi, so pozitivno name vplivali ostali klubski kolegi, brez katerih se tega podviga ne bi lotila. Ob tem mi padeta na misel besedi triperesna deteljica. A se kdo najde tukaj notri? Hvala vsem.
Koliko ur tedensko povprečno nameniš (nameravaš nameniti) za trening pri pripravi na Ironmana?
November je bil za mene mesec počitka in čas za razmislek, predvsem ta pomembna odločitev se mi je motala po glavi. Z decembrom se pričnejo moje priprave na tekmo, prve tri mesece (do vključno februarja) nameravam nameniti pripravam 10 do 15 ur tedensko, nato pa se bodo te ure povečale, predvsem na račun dolgih kolesarskih voženj.
Pri vseh teh pripravah in treningih pa ne nameravam pozabiti na užitek in na ljubezen do športa. Verjamem, da bo velikokrat težko, naporno, včasih se mi ne bo dalo iti na trening, vendar dokler bo prisoten užitek, smeh, druženje s kolegi, sem na pravi poti.
Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu pri tvojih Ironman ciljih?
Preprosto povedano, brez 3K ne bi bilo ironmana 70.3 in ne bi niti razmišljala o celem ironman-u.
Ko sem prišla lani novembra v klub na plavalne treninge, si nisem niti predstavljala kam to pelje. Namesto da bi prenehala marca s plavanjem, tako kot sem si zamislila, sem ostala. Zakaj? To se še vedno vprašam vsak ponedeljek in sredo ob 20.00, ko stojim ob robu bazena in se poskušam prepričati, da skočim v za mene premrzlo vodo. »Zakaj sem že tu?« se večkrat vprašam in se vržem v vodo, zadrgetam od mrazu in hitro zakravlam na drugo stran. Pa se hitro spomnim, zakaj sem tu. Trening in rekreacija je le en majhen razlog, večji so ljudje, ki me obdajajo. Smeh, zafrkavanje, pripovedovanje dogodivščin iz tekem in treningov pred skokom v vodo ali pa po treningu so razlog, da vedno odhajam domov dobre volje in nasmejana.
Zadnja leta se je moje življenje večkrat prepletalo z različnimi ljudmi, ki so povezani s triatlonom, ironman-i … ti so zasejali seme nekam v mojo podzavest, vendar šele članstvo v klubu je pripomoglo, da je to seme vzklilo. Mislim, da je bila prelomnica ironman 70.3 v Zell am See-ju, saj sem še isti dan prvič zares pomislila, da mogoče pa obstaja možnost, da bo enkrat padel tudi ironman brez tiste številke zraven.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:
(označi strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 nestrinjanje)
| odločnosti in vztrajnosti | 1 |
| poguma | 1 |
| denarja | 0 |
| časa | 1 |
| fizične moči in vzdržljivosti | 1 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi | 1 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 |
| veselja do triatlona | 1 |
Pogosto pa so Ironmani tudi malo:
(označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 pa nestrinjanje)
| egoistični | 1 |
| zakompleksani | 0 |
| mazohistični | 0 |
| častihlepni | 0 |
| (pre)agresivni | 0 |
| čudaški | 0 |
Najlepše pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Sama odločitev za udeležbo je že nekaj lepega, še lepši bo prihod v cilj. Najbolj sem pa vesela tega, da na tem popotovanju, ki bo trajalo do julija 2013, ne bom sama.
Najtežje pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Pri meni se je tehtnica za ironman prevagala k DA takoj po Ljubljanskem maratonu, saj je to bila moja prva polovička, ne da bi čutila bolečino v kolenu. Do takrat sem vedno zadnje kilometre trpela agonijo, tokrat pa nič. Spomnim se, kako sem se naslednji dan vstala iz postelje in ugotovila, da me koleno tudi takrat ne boli. Resda me je bolelo vse ostalo, vse mišice in vsi sklepi, ampak desno koleno je bilo tipi topi ☺. Če to ni dober znak, potem pa res ne vem, kaj je to. Če me je bilo v Zell am See-ju strah plavanja, me je sedaj strah teka. Maratona nisem še nikoli pretekla, največ 21,0975 in niti milimetra več. Ampak časa je dovolj, volja je, koleno je odlično.
Druga najtežja odločitev pa je bila nakup kolesa. Po treh letih sem imela plan zamenjati cestno kolo, tokrat pa se je postavila dilema triatlonsko kolo ali cestno. Groza, to je bilo še težja odločitev, kot sama odločitev glede udeležbe. Na koncu sem se odločila za praktičnost.
Kaj poleg triatlona še rad/a počneš? (vezano na šport in tudi druga področja)
Glede na to, da triatlon vsebuje moji dve najljubši panogi, to sta tek in kolo, mi ne ostane niti časa niti želj po čem drugem. V zimskem času se večkrat odpravim na kakšen hribček, sprehod.
Snežni metež na Mirni gori
Namesto v gostilno na pijačo in klepet je lepši zimski sprehod in hkrati druženje s prijatelji
Dogodki iz triatlona, ki so ti ostali najbolj v spominu: (pozitivno, negativno, smešno)
Najbolj mi je seveda ostal v spominu moj prvi triatlon v Novigradu, ki je nazorno opisan že zgoraj.
Seveda pa se najde še kaj. Če dobro pomislim, se vedno najprej spomnim plavanja, torej nečesa, kar mi ne gre dobro, šele potem pomislim na pozitivne strani. Ampak nič hudega, kmalu bo drugače 😉
No, pa vam razkrijem še mojo plavalno izkušnjo iz Varaždina. Za preplavati smo imeli 750 m v dveh krogih. Na sredini plavalne proge je bila plitvina, voda je segala do pasu. Ko sem med plavanjem ugotovila, da lahko hodim, sem skoraj zavriskala in začela takoj hoditi tistih pet metrov, globoko dihati in si pomagati z rokami, da je šlo hitreje. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi plavala, če lahko HODIIIIM. Resda so skoraj vsi ostali plavali okoli mene, no ja, takrat so bili že skoraj vsi pred mano, ampak jaz sem vztrajala v mojem slogu. Martastajl. Potem je sledilo hitro plavanje, do naslednjega sprehajalnega dela in tako dalje do cilja, potem pa je sledila veselica na kolesu in teku.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš?
Do lanskega leta sem trenirala borilne veščine ju jitsu. Razlog za ta šport je preprost: hotela sem se naučiti pretepati. Žal pa so me na treningu hitro podučili, v čem je smisel borilnih veščin, etike … Pretepanja je bilo vseeno ogromno, ampak le na tatamiju in ne cesti, kot sem prvotno hotela.
Izpit za 2.dan, izvajanje meta ura nage, moj partner si ga je dobro zapomnil ☺
Brca: ura mawashi geri, zadaj za nama so že vsi obležali; last man standing
Po osemnajstih letih pretepanja, modric, poškodb, črnemu pasu 2.dan je prišel čas za nekaj novega. Motivacije ni bilo več, vse prevečkrat sem odšla na trening iz same navade, ne pa iz želje po treningu.
Vse bolj sem začela uživati v teku, vendar sem bila primorana zaradi poškodbe kolena in gležnja preiti na kolo, ki je postal zadnja tri leta moj prvi šport. Še zdaj se spomnim trenutka, ko mi je zdravnik ortoped rekel, da ne smem več teči, da pa lahko vozim kolo. Kaaaaj? Kolo??? Takrat sem sovražila kolo, to se mi je zdelo »kr neki«. Ampak če nimaš izbire … Kmalu po operaciji se že peljem z novim cestnim kolesom po belokranjskih cestah, v dobri družbi mojega prijatelja Tomaža, ki mi je pomagal, svetoval, tudi kdaj porinil čez kakšen hribček (ampak samo na začetku ☺ ). Kmalu je skupina kolesarjev rasla, organizirali smo belokranjsko rundo, poleg tega so se med kolesarji spletle globoke prijateljske vezi. Ker sem začela kolesariti s fanti, sem hitro prišla v dobro kolesarsko formo. Kolesarjenje je postal užitek.
Ko sem trenirala borilne veščine, sem bila ena izmed redkih punc med samimi dedci, od kar kolesarim, sem prav tako ena redkih punc, največkrat edina med samimi kolesarji…..in veste kaj? I like it ☺. Že prvo leto kolesarjenja je bilo nekaj zanimivih podvigov.
Ni lepšega užitka kot takrat, ko prilezeš na vrh hriba in se ozreš v dolino.
Prelaz passo Fedaia: čudovit razgled, vendar pot do vrha je bila trnjeva; če pri šest mesečnem kolesarskem stažu pri 35 stopinjah lezeš na 14km dolg klanec (drugi plezav v istem dnevu), vmes pa odsek 4km s 15% naklonom, tega nikoli ne pozabiš. Kaj sem se naučila? Da se kolo pri hitrosti 4,5km/h že nagiba na stran in obstaja nevarnost, da padeš ☺.
Je bilo treba na en seminar v Budimpešto ☺. V dveh dneh iz Ljubljane v Budimpešto. Kaj se je Marta tukaj naučila? Da je lahko pot brez dobrih kolesarskih hlač prav tako trnova …
Vreme ni bilo nikoli ovira ☺.
Koperski brevet, 207 km, 2700 višincev, kuhana in pečena
Tudi letošnjo zimo bomo preživeli v Istri; Limski kanal
Občasno se pa najde čas še za kakšno igro ultimate frisbija
In še in še in še….
Zakonski stan:
Hm, ne bom napisala, da sem samska, saj lahko že naslednji teden srečam svojega princa na belem konju oz. na kolesu, v tekaških supergah in potem bi morala spet spreminjati status…. ☺ .
Število otrok:
Nič. Najprej ironman potem pa dalje….
Izobrazba:
Višja, visoka, ali univerzitetna
Poklic:
Profesorica športne vzgoje.
Zaposlitev:
Na Waldorski šoli Ljubljana poučujem športno vzgojo.
Poleg tega sem trener ju jitsa, vendar zadnje leto treniram samo še študente, za kaj več ni več časa.
Na kaj si najbolj ponosna?
Pravijo, da je skromnost lepa vrlina. Ampak zakaj se ne bi pohvalili z nečim, za kar smo trdo delali, garali, švicali, ter hkrati uživali in se smejali. Mogoče lahko s temi zgodbami vplivamo na koga. Ponosna sem na svoje športne dogodivščine, teh je ogromno, na svoje rezultate … zakaj pa ne bi bila. Marsikdo preživi ves prosti čas pred televizijo, računalnikom in ne pozna užitka v naravi. Verjamem, da s tem, ko kdaj omenim svoje športne avanture, pozitivno vplivam na marsikoga. Moja želja je, da sem dober vzor tako svojim učencem v šoli kot vsem mojim prijateljem. Ponosna sem na svojo družino in prijatelje, ki mi stojijo ob strani, ki me podpirajo in vzpodbujajo.
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal?
Nič, sem popolna. Malo heca. Nobenega dvoma ni, da je na prvem mestu plavanje. Vem, da sem sposobna več, kot to pokažem na raznih testiranjih. Največji problem je v moji glavi. Ko slišim razdalje 750m, 800, 1.9, 3.8 … se mi kar stemni pred očmi. Če je pa zraven še Robi s štoparico, je pa še hujše. Vse, kar je daljše od 200 metrov, plavam rezervirano, saj me je strah, da me bo zmanjkalo. Takrat pač plavam lepo, v mejah ugodnega. Pač, to je nova disciplina, v kateri še ne poznam svojih meja. Pa da ne omenim lepega razgleda pod vodo, štetje ploščic … Tehnika plavanja še vedno šepa, bo treba še veliko delati tudi na tem.
Na drugem mestu je tek. Za mene je tek vedno predstavljal užitek, antistresno sredstvo, zato nisem nikoli delala intervalnih treningov, ki pa so nujni pri hitrosti in izboljšanju mojih osebnih rekordov. No, to bo treba spremeniti. Spomladi začnem, obljubim.
Če bi bil žival, katera bi bil?
Ta slika kar dobro ponazarja mene, saj vedno lovim kakšnega tekača ali kolesarja pred seboj in pri tem lahko spustim dušo, če je to potrebno. Samo, da ga dohitim in nato šibam dalje do nove žrtve. Da se razumemo, jaz predstavljam žival na kolesu ☺.
Misel (lahko tudi več), ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:
No pain, no gain.