PRIJAVA
Za razliko od ostalih klubskih kolegov, Matjaž, Bojan in moja malenkost še nismo bili prijavljeni na tekmo, saj smo čakali na odprtje prijav za Roth, v primeru neuspeha smo imeli še možnosti Zurich, Copenhagen, Barcelona in Vichy.
Dokler nisem bila uradno prijavljena, se še nisem mogla prav prepričati v treninge, zato sem prav nestrpno pričakovala četrtek, 6. decembra.
12:08: “Kam pa zdej?” Po kratkem razočaranju, plan B
Triperesni deteljici kljub naši odlični organizaciji ni uspelo priti v Roth. Ob 12.00 so odprli prijave za 200 slotov, vendar smo vsi trije izviseli…za pičlih nekaj sekund. Ko sem pritisnila zadnji ok, je še pisalo PLEASE WAIT, potem pa je bilo v hipu konec pobožnih želj: v šestih minutah so vse razprodali. Nato so sledile globoke debate kam, kdaj, ogledi profilov prog, usklajevanje dopustov… in odločili smo se za Dansko. Še pred tem smo soglasno sprejeli odločitev, da smo v tem skupaj, da gremo vsi trije skupaj, da smo triperesna deteljica. Danska, prihaaaajaaamo!
Žal nam ni uspelo priti v Roth, ampak, če pogledamo s pozitivne strani, imamo zato en mesec več časa za trening. Pod vprašajem je le nastop na Ironman 70.3 Zell am See, ki bo 1. septembra 2013, kar pomeni le dva tedna za regeneracijo. No ja, bomo videli, kako bodo potekale priprave, kaj bo rekel Igor, seveda si pa želim še v Zell am See, da bom lahko enkrat vnukom govorila, da sem bila na vsaki tekmi v Zell am Seeju (letos je bila prva izvedba, tudi z mano). Ampak pustimo to, to je stranskega pomena.
Uradno prijavljena na ironman distanco Challenge Copenhagen 18. avgusta 2013.
Konec zabavanja, od sedaj naprej pa resnost in samo resnost. Ravnokar sem si kupila en lep zvezek, ki bo moj najboljši prijatelj v prihodnjih mesecih. Dragi dnevnik, …
POGLED NAZAJ – NAPREJ
Kaj se je dogajalo do sedaj? Že pred Ljubljanskim maratonom sem navijala za Palmanovo, na katero je šlo veliko klubskih kolegov, le mene ni bilo ☹. Želje so eno, realnost pa drugo. Mislim, da je bila to prva lekcija, da se vzamem v roke, drugače bo huda pot do tekme in na tekmi. Na LM (polovički) sem imela prevelike želje, glede na količino tekaških treningov, kar se je pokazalo na zadnjih treh km po Dunajski, kjer sem se komaj privlekla v cilj. Osebni rekord je bil kar fajn izboljšan, ampak, za kakšno ceno? Naslednje tri dni sem se komaj premikala, bolečine so izginile po enem tednu, utrujenost je pa ostala. V tem tednu sem imela čas razmisliti in sklenila sem, da ne grem v Palmanovo, ker bi bilo to podobno kot z glavo skozi zid. Tako sem si vzela en mesec “na izi”. Razen plavanja dvakrat na teden, štirih lahkotnih, kratkih in počasnih tekov v celem mesecu, ter 390 kolesarskih kilometrov ( se je bilo treba solidno posloviti od starega kolesa in seveda preizkusiti novo kolo ;), nisem pretiravala, veliko sem počivala, kar pa začuda ni bilo težko. Utrujenost se je poznala, zato sem po službi brez slabe vesti preživela prosti čas s prijatelji, dobro knjigo…pa še čas za kakšen žur se je našel ☺. Od zdaj tega več ne bo.
December. Začelo se je. Poleg plavanja sem se odločila še za vodene tekaške treninge. Ni več časa za hecanje, zdaj gre zares ☺. Ni skrivnost, da nisem še nikoli pretekla maratona, zimski čas pa je več kot primeren za tekaške treninge. Kolo je lepo pospravljeno, s težkim srcem sem se odpovedala kolesarjenju čez zimo, vendar vem, da je tako prav. Igor že ve, zakaj in kako … in jaz ga bom poslušala. Prvi skupni tekaški trening je bil super. “Le zakaj nisem že prej prišla k njim,” sem razmišljala zvečer, “le zakaj?” Potem ne bi bila tako uboga na LM.
No, že drugi trening je bil borba, psihološka borba ☺. Kot zanalašč sem imela v torek popoldan govorilne ure v šoli, kjer delam, ravno v času tekaškega treninga. Ni bilo druge, kot da sem ga opravila sama. Pred zadnjim staršem sem se že preoblekla v tekaško opremo, opravila razgorovor in gasa proti Mostecu. 3Kajevci so bili že na poti domov, jaz pa šele na začetku. Igor mi je dal še zadnja navodila, uro dvajset, klanci po Rožniku. Ni panike, kaj pa je to za mene, sem si rekla. Sama, snežni metež, tema, a sem že napisala saaaama po Rožniku zvečer, po temi!!!! Če ne bi imela samo enega cilja pred sabo, in to je ironman, bi bila takrat doma na toplem. Ampak: no pain, no gain! S to mislijo je čas hitro minil, nato sem šla hitro domov, pod tuš, čez deset minut pa bila že na poti v telovadnico, kjer sem trenirala študente samoobrambo. Zvečer sem se komaj privlekla do postelje …
Na plavanju je še vedno borba, ampak gre na boljše. Ponedeljkovi treningi mi gredo odlično, sredini pa malo manj odlično ☺. Malo se pozna že utrujenost, veliko pa naredijo Robijeve besede: 2x 1000m ali pa 20x 100m ☺. Kar zelena postanem v obraz, nasmeh izgine, hitro se premaknem na konec kolone in upam, da bom zdržala. Seveda zdržim, samo kaj se takrat dogaja v moji glavi, pa boljše, da ne veste. Psiha je ob teh številkah še vedno na nuli, ampak počasi napredujem. Mislim, da sem sedaj že dala skozi vse možne treninge, tako da ne bo več presenečenj. Ko enkrat narediš nekaj, za kar na začetku misliš, da ne zmoreš, potem ni več ovir. Na kolesu včasih tako presneto pečejo noge, pa zdržim; na teku podobno, včasih je težko, peče, boli, jezik do tal, ampak zdržim. NI VRAG, da ne bom tudi na plavanju!!! Obljubim.
Lep pozdrav iz moje telovadnice ☺
Grem trenirat, po novem letu pa spet kaj napišem.