Sedim na kavču, misli mi bežijo ampak ne vem kaj naj napišem. Še točno en teden je do štarta, do dneva, za katerega v 10-ih mesecih ni minil dan, da ne bi pomislila nanj!

Nič, bom nadaljevala, kjer sem ostala lani, ko sem se odločila za nastop na IM.

Plavanje

Novembra sem se prvič »vrgla v bazen« in šla plavat. Mislim, da mi je prvič uspelo preplavati morda celo 1000m, seveda s kar nekaj premori in mislijo, da to pa je ubijalski šport  . Kadar sem ujela Aleša (trener pri PK Radovljica) me je popravljal in svetoval, mi pisal treninge, potem pa sem se z decembrom ob sredah priključila tudi 3K-jevcem in počasi začela resno plavati, tudi do 3x tedensko.  Plavala sem tako v Radovljici, Kranju in na Kodeljevem, vode pa je definitivno v vseh bazenih malo manj…in malo več v mojem grlu  . Moram reči, da sem kar napredovala (se spomnim, da sem po dveh mesecih čas na 750m popravila za 3 min), seveda pa verjamem, da je tukaj še kar veliko rezerve, predvsem v tehniki. Po mojih izračunih (sem si kar pridno vse skupaj pisala-vmes pa štela, štela in štela  ) sem do danes preplavala cca 300km.

Tek

Po lanskem LM sem kar pridno še tekla novembra, z decembrom pa se tudi priključila 3K-jevcem in sem se super počutila, tek mi je bil lahkoten, ne glede na razdaljo, prvič po res dolgih letih sem spet malo drugače tekla (intervali, tek v klanec, itd.), skratka pravi treningi, počutje super! Sredi januarja pa sem neko nedeljo s stisnjenimi zobmi tekla ob skupini in se spraševala kaj hudiča me tako boli koleno. Sledil je počitek pa fizioterapija, vse kar se je dalo in se čez 14 dni spet odpravim na tek in spet bolečina-pa tako lep tek je bil od Kopra do Izole, skoraj poletne temperature. Pri sebi sem vedela, da mora to biti nekaj drugega kot  vneta mišica, ki so mi jo domala vsi diagnosticirali. MR je pokazala zlom hrustanca nad levim kolenom. Hrustanec imam že tako ali tako obrabljen in sledilo je zdravljene z ortokinom (vzamejo ti kri, izvlečejo dobro plazmo, centrifugirajo in zamrznejo in 6 tednov zapored dobivaš injekcijo v koleno). Sledil je strogi počitek; nič stopnic in hoje navzdol, nobenih naglih gibov, niti »orng« sprehoda si nisem privoščila in to cele štiri mesece. Priznam, malo se mi je trgalo, predvsem pa je bolelo,  ko sem gledala ostale 3K-jevce kako tečejo, tudi že kolesarijo in se pripravljajo (vsaj večina) na Celovec. Pa kako sem si želela iti na priprave v Pulo; pa je seveda ostalo samo pri želji.

Sem pa prvi tek naredila po dobrih štirih mesecih. Kako sem bila srečna, ko sem 30 min tekla in povrhu še brez bolečin. Pa kakšna ironija: IM-ovci so se pogovarjali o 30 km, jaz pa sem bila v tistem trenutku na 30 min…ampak srečna. Potem sem s pomočjo Igorjevih nasvetov in treningov počasi stopnjevala minute in razdalje, je pa kar nekaj časa trajalo, da sem si iz glave izbila misel na poškodbo. Uff, kako po jajcih sem tekla po klancu navzdol haha. Da pa je tudi to šlo mimo ima zahvalo tudi moja »play lista na shuffle-u«  .

Kolo

Ko sem decembra kupovala kolo (ko je bilo koleno še OK) sem mislila, da je to precej bolj enostavna zadeva. Kupiš kolo s sedežem in ostalo opremo in se pelješ. Ooo, pa ne-to je cela znanost. Sem bila od vseh informacij, ki sem jih dobivala s strani kolegov kolesarjev kot en zgubljen otrok. No, na koncu sem le uspela kupit kolo, narediti nekaj 10 km na trenažerju, potem pa sem do konca maja le prah brisala s kolesa L. Pa sem tudi ta dan dočakala in naredila mojih prvih 30 km na kolesu; ponosna kot le kaj. Je res, da so kolesarji švigali mimo mene ampak me to ni nič kaj motilo  . Pa je šlo prvič 1h, pa potem 1,5h in 2h in potem počasi klanci, navajanje kolena na čudne gibe in predvsem boleča rit. Vsa čast tistemu, ki se na sedež lahko navadi  . Sem poleti kombinirala službo in kolo-velikokrat šla na Bled s kolesom ali pa nazaj z Bleda, včasih vmes do Bohinja, na klance proti Pokljuki in seveda po Istrskem polotoku. Sem spoznavala Istro, čeprav sem klanec na Oprtalj spoznala šele prejšnji vikend, ko sem pehala za Igorjem v klanec  .

Večino kolesarskih treningov sem opravila sama (mi je uspelo v slabih štirih mesecih narediti dobrih 3000km), avgusta in septembra pa se mi je tudi uspelo nekajkrat priključiti 3K-jevcem, da sem videla kaj to pomeni zares goniti kolo.  Si nisem mislila, da bom kdaj to rekla ampak naj bo: je kr fajn na kolesu  .

To je na kratko moje 3K življenje v zadnjih 10. mesecih in upam, da kmalu napišem srečen konec te zgodbe  .


3kTina